Dnevnik - Anja Hreščak: Pobočja na avstrijskem koroškem so veliko bolj kot za klasično smuko primerna za druge adrenalinske športe, denimo turno smučanje, plezanje po ledu in hojo s krpljami
Poznavalci pravijo, da je celotna regija v okolici najvišjega vrha Avstrije, Grossglocknerja, s štirimi smučišči veliko bolj kot za klasično smuko primerna za druge adrenalinske športe, denimo, treking, turno smučanje ali plezanje. S skoraj 3798 metri nadmorske višine, to namreč ni le najvišja gora Avstrije, temveč tudi eden najvišjih vrhov v Alpah ob njem pa teče ena najvišjih panoramskih cest v Alpah. Gorniki, ki so se vzpenjali na ledenik Grossglockner, so njegove čare in plezalne možnosti, ki jih ponuja začeli odkrivati že pred 210 leti. Prav zato Grossglockner velja za "kraj, kjer se je alpinizem začel". Eden izmed prvih alpinistov na tej gori je bil tudi Slovenec Valentin Stanič, ki je svoj pri vzpon nanjo opravil le dan za pionirji.
Ledeniki terjali svoj davek
A zgodnji začetki alpinizma na tem "Velikem kleku", kot bi lahko prevedli ime Grossglokner, so zahtevali tudi svoj davek. Od prvega vzpona leta 1800 do danes se je v knjigo ponesrečencev vpisalo več kot 300 alpinistov in pohodnikov. In to samo v Heiligenblutu, v vasi eni strani ledenika. Vas na drugi strani ledenik hrani podobno knjigo nesrečnikov, kamor je vpisano prav toliko pohodnikov. Zadnji pohodniki so se tako smrtno ponesrečili lanskega novembra. Bili so poljski alpinisti, sicer dobro opremljeni, a jih je na gori presenetila snežna nevihta in temperature, ki so se spustile do - 25 stopinj Celzija, čemur so fantje nazadnje tudi podlegli.
Sicer pa se domačini spominjajo najbolj tragičnih let 1991 in 1992. V teh dveh letih je Grossglockner terjal življenja kar 20 ljudi. Med njimi je bilo največ Poljakov, za katere je v tistih časih veljalo, da so sicer dobri alpinisti, a zelo slabo opremljeni.
Največji avstrijski nacionalni park
Območje okrog Grossglocknerja pa spada tudi v največji in najstarejši nacionalni park v sosednji Avstriji, imenovan Hohe Tauern. Zaščiten je bil že leta 1981. Njegova posebnost je ta, da je v 99 odstotkih še vedno v zasebni lasti, kar je popolnoma drugače, kot velja za nacionalne parke v Sloveniji. Kar 70 odstotkov nacionalnega parka Heiligenblut je v lasti malih kmetov, ostalih nekaj manj kot 30 odstotkov pa v lasti avstrijskega planinskega kluba. A ni bilo vedno tako, za tem pravzaprav leži zelo zanimiva zgodba.
Bogat avstrijski industrialec Albert Wirth se je po I. svetovni vojni podal v New Yorku, kjer naj bi se naučil graditi nebotičnike. A svojo strast odkril čisto drugje. Fasciniral ga je namreč tamkajšnji Yellowstone park. Ko se je vrnil domov, je želel imeti svojega in tako kupil območje okrog ledenika Grossglockner, skupaj z najvišjim avstrijskim vrhom. Njegov načrt je bil, da ga ogradi z ograjo, znotraj katere bi si uredil zasebno lovišče. Tudi na turiste je mislil. Čez ledenik je želel speljati gondolo, iz katere bi turisti lepo videli pokrajino. Že kmalu po tem, ko je skoval smele načrte, pa je ugotovil, da je zasebni park izredno težko vzdrževati. A velikega srca, kot je bil, je še za časa življenja svoj park podelil avstrijskemu planinskemu klubu leta 1918.
Čeprav je to največji avstrijski nacionalni park, pa je zaščitene le polovica regije. Nezaščitena ostajajo območja, ki so bila pred tem že pozidana, na katerih je bila speljana infrastruktura za mesta in območja s smučišči. Slednja območja zavzemajo kakšna 2 odstotka celotne regije.
Športi vseh vrst
Vanj so vključena smučišča Grossglockner/ Heiligenblut, Ankogel in Mallnitz, vsa tri smučišča torej ležijo v neposredni bližini nacionalnega parka. Poleg smučarjev, je smučišče Heiligenblut še posebej primerno za turne smučarje. Vlečnice in sedežnice namreč športnike pripeljejo na skoraj 3000 metrov nadmorske višine. Ker so s tem že presegli gozdno mejo, so nato možnosti, ki jih bodo ubrali za spust, praktično neomejene. Seveda so na smučišču na voljo tudi vodniki, ki radovednežem pokažejo območje. Enako velja za hojo s krpljami, kjer vodniki popeljejo skupine turistov skozi zaprte rudnike, kjer so nekdaj kopali zlato, pa za plezanje po zaledenelih pobočjih gora.
V 13 skupnostih, kolikor jih šteje regija Heiligenblut sicer živi okrog 20.000 prebivalcev. Večina turistov se poda v vas Heiligenblut, ki leži tik pod vznožjem istoimenskega smučišča in ki šteje slabih 500 prebivalcev. Ker se jih večina preživlja s turizmom, sezona "zimskega turizma" namreč tukaj traja od oktobra do maja, vzdržujejo več kot 2000 postelj za prišleke. "Smučišča bi jih lahko sprejela še mnogo več, tudi domačini bi jih bili veseli, a za zdaj je nekoliko pomanjkljiva notranja infrastruktura, torej bazeni in savne. Ko bomo to obnovili, bomo povečali tudi kapacitete za turiste," pa pravijo v upravi nacionalnega parka Hohe Tauern.
Smuka od oktobra do maja
Poleg tega pa je na avstrijskem koroškem smučarjem in športnikom vseh vrst na voljo pester nabor smučišč, poleg omenjenih še denimo 3000 metrov visok ledenik Molltal, pa Mokrine ali Nassfelad in Bad Kleinkirchheim. Na celotnem območju je smučarjem na voljo 1028 kilometrov smučarskih prog vseh težavnostnih kategorij, 32 različnih smučarskih območjih, čez katere je speljanih 283 vlečnic. Smučarska vozovnica za celotno območje Topskipass Karnten je na voljo za obdobje od poldrugega dneva do 14- tih dni. Denimo cena šestdnevne karte za odrasle stane 194 evrov, za otroke do 14 let pa 99 evrov. Upravljavci smučišč pa poleg izvrstno pripravljenih prog zagotavljajo še zadostno količino snega in več kot 2000 ur sonca skozi vse leto, ker podaljša zimske užitke od zgodnjega oktobra vse do pozne pomladi.
Plazovi in rekorder med ponesrečenci
Ker je območje Heilignebluta ob velikih količinah zapadlega snega zelo plazovito, izkušeni vodiči odsvetujejo samostojno vožnjo po "celcu" in izven urejenih smučarskih prog. Ob spodnji postaji je namreč vsakodnevno označena stopnja plazovitosti, s številkami od 1 (ni plazovito) do 5 (zelo plazovito). Vodiči se še spomnijo katastrofalnega plazu leta 1954, ki se je utrgal na gori in s seboj odnesel ne le naključnih smučarjev, pač pa tudi dobršen del vasi v dolini. Pod težo snega je bilo ubitih 40 ljudi. Od takrat naprej so sicer na pobočjih postavljene ovire za plazove, a s tem težo kotalečega se snega le nekoliko omilijo, popolnoma preprečiti pa je ne morejo. Podatka o tem, koliko ljudi je v vseh letih pokopal plaz, ne ve nihče, znana pa je zanimiva zgodba, o nekem smučarju, ki je pod nasutim snegom, po tem, ko ga je ujel plaz, preživel celih 13 dni. 14 dan so ga še živega izkopali. S tem se je vpisal v knjigo rekordov, kot človek, ki je najdlje preživel pod snegom.
Anja Hreščak