Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zahteven podvig v zimskih razmerah

www.dnevnik.si/  26.01.2011

četrtek, 27. januar 2011, ob 05:30, Boris Kumer, ogledov: 1413

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Komaj za poldrugi kilometer ga je v višino, a ves vzvišen in alpsko priostren pogleduje na dve globoki dolini in na širni svet tam naokrog. Na Podvolovljek z Lučnico in na Gornji Grad z Dreto.

S svojimi razvejanimi gozdnimi grebeni se razteza nad Luče in Ljubno na severu, k jugu pa seže celo do Črnivca in Volovljeka (Kranjskega Raka), od koder celotna rogaška grebenska reber elegantno prestopi mimo Male in Velike planine k visokim Grintovcem. Ob njem pa s svojim zaobljenim vrhom prav ponižno stoji prijazna gola glava, ki pa se ji, žal, pleša vedno bolj zarašča, ker se tam zgoraj pase vedno manj živine, zato pa, kadar je zasnežena, še vedno vabi zagnane, vendar manj zahtevne turne smučarje.
Rogata gora in oblo sleme

Poglejmo najprej k našemu višjemu cilju, k Rogatcu (1557 metrov), ki mu ljudje ob njegovih vznožjih radi po domače rečejo Rogac in ga marsikdo kliče (to velja predvsem za strokovno literaturo) za Velikega, ker na severu, pod Lepenatko (1425 metrov), stoji tudi Mali Rogatec, v senci svojega velikega brata gorniško manj zanimiv, ves zaraščen in komaj opazen.

Naši "veliki" in priostreni gori Rogatcu lahko stopimo na teme mimo dveh domačij, Spodnjega in Zgornjega Klinarja, kamor nas pripelje dolga pot iz Luč (o številnih gozdnih cestah vsaj zdaj, ko so zasnežene, ne bo govora), in mimo Spodnjega in Zgornjega Špeha (1165 m) na gornjegrajski strani. Ena od poti z našega izhodišča v Gornjem Gradu nas bo peljala mimo kmeta Lamprečnika in pod Kicljem (910 metrov) k Spodnjemu Špehu, po drugi, ki na zahodnem mestnem obrobju zavije ob potoku Kanolščici proti Lenartu, pa bomo visoko pod Zgornjim Špehom stopili mimo skromne, vendar znamenite cerkvice sv. Lenarta, oklenjene z železno verigo, ki ima o njej ljudsko izročilo povedati veliko zanimivega. Veriga, tako izročilo, predstavlja magični krog po nekdanjem animističnem verovanju, ki pravi, da kdor je stopil v njeno krožnico, je bil obvarovan vsega zla.

Naj to velja tudi za nas, še posebno če se bomo Rogatca lotili s Kala, sedla med našim vrhom in Lepenatko, prek strmih pečin, kar sploh ni za vsakogar in v sedanjih zimskih razmerah res le za zelo izurjene ali pa v strokovnem vodniškem spremstvu. Naravnost navzgor, od Zgornjega Špeha, pa za zanesljivimi oznakami na vrh lahko zlezemo vsi, ki nam strmine sicer niso tuje, nam pa ni do lazenja po prepadnem skalovju. Vendar je v globokem snegu ali na poledenelem pobočju, ki tik pod vrhom tudi s te, južne strani zraste v hudo strmino, brez ustrezne opreme bolje stopiti nazaj k opuščeni domačiji in si vrh Rogatca, vznemirljivo gorsko podobo, varneje ogledovati izpod velikega križa na bližnjem Koglu in vzpon nanj prihraniti za dni, ko tukaj ne bo ne snega in ne ledu.

Naša Lepenatka nam je od Zgornjega Špeha in prek sedla Kal prijazno dostopna, k njej v goste pa lahko pridemo tudi skozi Mačkin kot, na sedlo Kunšperk in prek Kunšperskega vrha na zaobljeno glavo, od koder nas na severovzhodu izzivajo fantovsko prepadne Rogatčeve peči, na severnem obzorju pa nas pozdravljajo Grintovci v vsej svoji oddaljeni mogočnosti.


Resno gorniško dejanje

Vzpon na Veliki Rogatec naravnost s Kala po nekoliko izpostavljeni stezici prek strmih pečin velja za zahtevnega, vendar v kopnem veščemu gorniku ne predstavlja večje ovire, povsem nekaj drugega pa postane ta podvig v zimskih razmerah, kakršne zdaj vladajo tam zgoraj, kajti gre za resno gorniško dejanje, ki se ga ne smemo lotiti brez ustrezne opreme (cepin, dereze). Vzpon po južnem pobočju od Zgornjega Špeha je lažji, vendar tudi tega v zimskih razmerah ne gre podcenjevati. Planinskih zavetišč v tem koncu ni (razen zaklenjene lesenjače na Kalu), še najbližji sta gostišči na Črnivcu in na Volovjeku (Kranjski Rak). Več pa preberite v knjigi Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in poglejte na zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe 1: 50.000.


Mitja Košir

eXTReMe Tracker