Planinski vestnik: Tema meseca; Nosači. Viktor Kravanja – Kriški podi
Viktor, doma iz začetka doline Zadnjice, je med leti 1952 in 1983, ko je začela obratovati tovorna žičnica, oskrboval kočo na Kriških podih, ki jo upravlja PD Radovljica. Z občasnimi nošnjami leto prej, se mu je nabralo dvaintrideset let nosaštva. Višinska razlika 1400 m. Pogovarjali smo se z njegovo ženo in sinom.
Kako ste se pri vas vključili v nošnjo?
Ko se je gradila koča na Kriških podih, so potrebovali nosače za les, cement, pesek in ostali gradbeni material. Tedaj v Trenti praktično ni bilo služb in takšno priložnostno nosaštvo je predstavljalo enega redkih načinov, da so ljudje lahko prišli do kakšnega denarja. Delo je bilo naporno, vendar so pri njem sodelovali vsi, ne samo moški, temveč tudi ženske. Vse se je nosilo še na hrbtih, a pri kakšnih tramovih si s konji pravzaprav na tistem terenu niti ne bi mogli pomagati. Spodaj kjer se je začela pot je potekala vsak dan prava borba za tovore, kdo si bo prisvojil najlažjega ali najmanj nerodnega za nošnjo. So se pa za določene stvari tudi znašli. Na Kriških podih so na primer naredili začasno apnenico in kar tam delali apno za zidavo. Po pesek so hodili na melišča pod Razorjem, presejali pa so ga - skozi žičnate mreže od postelj. Kočo so odprli leta v1951 in nato iskali nekoga, ki bi bil pripravljen za stalno prevzeti nošnjo.
S koliko konji je potekala nošnja?
Pot do konja ni bila tako hitra. Začeli smo z enim oslom. Ta se nam je nekoč kasneje ubil, ko je stopil na gladko skalo in ga je skupaj s tovorom odneslo v prepad. Kasneje smo kupili dve muli iz Kozine, ki pa sta bili zaradi vedno večjih potreb koče kmalu premalo. Mule so sicer za nošnjo zelo uporabne, Italijani so po mulatjerah nekoč vedno uporabljali le mule, ki so manjše od konj in bolj okretne, a zaradi oslovskih genov lahko tudi nepredvidljive in nevarne. Govorili so, da je včasih kakšna tudi ubila svojega mulovodca, kar pa v tistih starih vojaških ustrojih seveda ni bil nikakršen problem. So ga pač hitro nadomestili s kom drugim ...
Mi smo prešli na konje enostavno zato, ker mula ne more nositi toliko tovora kot konj. Kasneje je Viktor vse do konca nosil s tremi bosanskimi konji.
Kako pa se je začela nošnja na začetku sezone? Konji so vendarle vse zimske mesece preživeli neaktivno v hlevu.
To je tako kot pri človeku, oba morata imeti kondicijo za hojo. Prvikrat je vsak nesel manj kot 50 kg, če mu je šlo težko je naslednjič lahko šel tudi prazen, nato pa postopoma vedno več, tako da je polno natovorjen nosil okoli 100 kg. Ko so bili konji dobro uhojeni ni bilo nobenega problema, včasih je Viktor naredil tudi več kot samo eno nošnjo. Na povratku se je namreč ustavil na polovici poti, kjer so bila pripravljena drva ter se z njimi še enkrat vrnil do koče. Mnogokrat je bilo toliko opravil, da jih Viktor nikakor ni zmogel sam, pomagala je žena, pa tudi drugi sorodniki in kasneje sin. Konji so morali biti za nošnjo kajpak dobro hranjeni, po navadi smo mešali pol ovsa in pol koruze. Pozimi, ko so bili le v hlevu, pa je zadostovalo zgolj seno.
So bile na poti proti Kriškim podom kakšne neprijetnosti?
Nanje je na svojih poteh naletel prav vsak nosač. Največ nevšečnosti je v začetku sezone povzročal snežni plaz v Belem potoku, saj se s konji ni dalo čez. Potrebno je bilo razložiti ves tovor in ga na hrbtu prenesti na drugo stran, nato vsakega konja posebej praznega prepeljati čez, ga ponovno natovoriti in nato naprej do koče. A to je trajalo le nekaj časa, pod plazom je tekel potok in voda je počasi talila sneg, tako da je spodaj nastal pravi predor, ki je grozil, da se bo vdrl in pokopal človeka s konjem vred. Po snežno bogatih zimah, kakršne so znale biti nekoč, je bilo potrebno poklicati celo minerje s Kanina, ki so prišli nevaren del zaminirat.
Med neprijetnosti bi lahko šteli tudi nam najbolj zoprn tovor, to je bila prazna embalaža, ki jo je bilo potrebno spraviti nazaj v dolino, se pravi prazne steklenice. Zgodilo se je, da je kakšen konj v dolino prinesel le še dve vreči steklenih črepinj. Piva v pločevinkah pa takrat pri nas še nismo poznali.
Po dolgih dvaintridesetih letih je Viktor nehal z nošnjo. Pa vendarle, to se je zgodilo nekaj let prej kot pri drugih nosačih. Zakaj?
To je res, v sezoni 1982/83 je začela obratovati tovorna žičnica in to je bil dogodek, ki smo ga res težko pričakovali, saj nas je žičnica odrešila tega težavnega dela. Zanjo se je najbolj zavzemal Peter Ježek iz PD Radovljica, ki je opravil nešteto poti, da je pridobil vsa potrebna dovoljenja za gradnjo. Dejstvo je, da je bilo to zaradi Triglavskega narodnega parka čedalje težje in da če je ne bi takrat zgradili, je verjetno ne bi niti nikoli kasneje. Vprašanje pa tudi, če je za okolico res bolj moteča od helikopterja.
Pogovarjal se je: Dušan Škodič
Fotografija Viktorja s konjem: Jaka Čop