Vošco, travnato lepotico v zahodnih Karavankah, vsi dobro poznamo. Odkrivali smo jo že velikokrat, vsakič z druge strani. Ko deželo prekrije snežna odeja, ko je modro nebo, se mi zdi obisk Vošce nekaj za dušo; razglednik, ki napolni srce s pogledom na Martuljkovo skupino, na Prisojnik, Jalovec, Mangart. Ni, da ni! Dostop pozimi se rahlo razlikuje od tistega poleti, zato se kar podajmo na pot.
Po avtocesti se zapeljemo do Hrušice in zavijemo na regionalno cesto proti Kranjski Gori. V Gozd-Martuljku zavijemo proti vasi Srednji Vrh. Odvisno od snežnih razmer, a svetujem, da parkiramo na začetku vasi, če je cesta splužena in prevozna, pa se lahko zapeljemo do nekdanje kasarne. Po cesti nadaljujemo proti kmetiji Jurež, ko na bregu nad seboj že zagledamo špuro turnih smučarjev. Če smo s smučmi, sledimo špuri, sicer pa ob njej hodimo peš. Globok sneg, še nesprijet, zna biti naporen, ker se nam bo udiralo, zato so v takem primeru krplje več kot dobrodošle.
Nadaljujemo ob Jureževem grabnu, kjer tudi v poletnih mesecih vodi nemarkirana pot na Vošco. Pot se najprej vzpenja preko travnika, nato skozi gozd, v nekaj okljukih precej pridobimo na višini, potem pa dosežemo travnik Jureževe planine, kjer se poleti sicer pase živina. Smo na višini približno 1400 metrov. Zavijemo rahlo bolj v desno in dosežemo zasneženo panoramsko cesto, ki nas v kopnih razmerah pripelje mimo lovske koče do Železnice. Prečimo cesto in se poženemo naravnost v breg. Če smo ujeli sončen dan, nas bodo v tem delu že obsijali sončni žarki. Kmalu dosežemo gozd in ko ga prehodimo, smo na vršnem travniku Vošce. V daljavi zagledamo nam vsem dobro znane ruševine stare pastirske koče, ki je kar nekako zaščitni znak Vošce.
Če bomo dovolj zgodnji, se bo pred nami pokazal zasnežen travnik v vsej svoji deviškosti, kar pomeni, da še nihče ni smučal po njem, če bomo rahlo poznejši, bo za razdevičenje že prepozno. Po desni strani travnika se vzpnemo do ruševine. Do vrha smo potrebovali uro in 50 minut.
Vošca me res še nikoli ni razočarala, vedno je postregla z odličnim razgledom, da je vse skupaj bilo videti že skoraj kičasto. Ampak zame narava nikoli ne more biti kičasta. Prelep razgled, ki se začne na Kukovi špici, se nadaljuje preko Oltarja, do Martuljških Ponc in Špika, Frdamanih polic, do Razorja in Prisojnika, Mojstrovk, Jalovca, Ponc, do Mangarta, Viša in Montaža.
Z Vošce lahko nadaljujemo tudi preko Zajčnika in Blekove planine do Trupejevega Poldneva, odvisno od snežnih razmer.
Ob mojem obisku je bil vrh Vošce prekrit s pršičem in tistih nekaj turnih smučarjev je uživalo v rezanju smučine po celcu, ki nudi neizmeren užitek. Jaz sem se tistega jutra Vošce lotila s krpljami na nogah in je bilo ravno tako neizmerno lepo. Vošca je zaradi vrhnjega nezahtevnega terena lahko tudi turnosmučarski vrtec, zahtevnejši je tisti del skozi gozd. Po eni strani mi je bilo žal, da so turne smuči ostale doma, saj bi po fantastičnem snegu začela sezono. No, a tudi tura s krpljami na nogah ni bila švoh.
Do jeklenega konjička se vrnemo po poti vzpona in za nami je ena lepa zimska tura.
Nadmorska višina: 1734 m
Višinska razlika: 774 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 2 zvezdici
Jelena Justin