Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Med plezanjem poslušam

Polet - Špela Močnik: ...  glasbo utripanja svojega srca - Jana Lutovac Lah, novinarka, piarovka, plezalka, rekreativka ...

Janina poklicna pot se je vzpenjala vse od novinarke do uspešne PR-ovke. Do svojega 25. leta je bila zapisana novinarstvu, med drugim smo jo lahko spremljali kot novinarko oddaje Studio City. Sledil je premik v odnose z javnostmi, kjer si je kot PR-ovka izkušnje nabirala v Mercatorju, Pristopu in nato pri predsedniku države dr. Janezu Drnovšku. Zdaj svojo uspešno zgodbo nadaljuje v mednarodno uveljavljenem Trimu. Ker vedno išče nove izzive, se je kot idejna vodja in urednica lotila knjige Zgodbe o uspehu – kako je uspelo 63 Slovencem, poleg tega je aktivna ljubiteljica prostovoljstva. V preteklem letu je sodelovala pri projektu Ali dobro vidiš društva Enooki, za slepe in slabovidne otroke, poleti 2007 pa obdarila otroke v Ugandi z izdelki slovenskih proizvajalcev. Ker pa verjame, da človeka v življenju ne določa samo kariera, se enako strastno posveča tudi športnemu plezanju.

Kljub polnemu delovniku se poskušam držati filozofije, da moraš v življenju najti čas za šport vsaj dvakrat na teden, če želiš biti zadovoljen. Nekatere stvari enostavno moraš narediti, če se želiš dobro počutiti – tako kot recimo jesti, piti in spati. Sama nikoli nisem bila posebej aktivna športnica, načeloma le plavam in smučam, sicer pa sem poskusila že več športov, a pri nobenem ostala. V plezanje pa sem se preprosto zaljubila.

Nad športnim plezanjem sem se navdušila pred leti, ko sem bila s skupino plezalcev v Arcu ob Gardskem jezeru. Ker se zaradi neustaljenega delovnega ritma nisem mogla vpisati v redni tečaj, sem začela okoli leta 2005 povpraševati, kdo bi me lahko individualno učil športnega plezanja. In tako sem pred štirimi leti našla učiteljico, danes tudi prijateljico, uspešno plezalko Tino Di Batista. Vmes sem imela skoraj leto in pol dolg premor, lani spomladi pa sem spet začela plezati.

Potem so se počasi nad plezanjem navdušili tudi nekateri prijatelji in sodelavci. Tako gremo najpogosteje plezat enkrat na teden; največkrat na steno na škofijski gimnaziji, zadnjič sem bila prvič tudi na steni osnovne šole Šmartno pri Litiji. Sicer pa plezamo v Ospu, Bohinjski Beli, na Vranskem, Turncu, Paklenici. Želim si plezati v Rovinju, ker slišim, da je tam res lepo, in rada bi se vrnila v Arco, kjer sem se s športnim plezanjem prvič srečala. Tam je pogled z vrha na Gardsko jezero fantastičen.

Razočarana sem nad stanjem v Ljubljani, kjer pogrešam več sten za športno plezanje. Imamo namreč samo eno steno, ki je visoka do 11 metrov (pri Škofijski klasični gimnaziji – ŠKG). Vse druge so nižje oz. celo tako nizke, da se niti ne varuješ z vrvjo, ampak z blazinami. Stene so dostopne le ob določenih terminih, takrat pa je zelo veliko ljudi. V okolici Ljubljane je še kar nekaj sten, kjer pa se lahko pleza večinoma v organiziranih skupinah za začetnike in rekreativce.

V tujini so nepredstavljivo pred nami, imajo vrhunske plezalne centre, npr. v Avstriji ga ima vsako malce večje mesto. Tam so plezalni centri veliki kot telovadnica, izbor smeri je večji. Za primerjavo: površina stene na ŠKG v Ljubljani je 120 kvadratnih metrov, na OŠ Šmartno pri Litiji 220 metrov, v avstrijskih mestecu Judenburg je kar 400 kvadratnih metrov plezalne površine, v Fürstenfeldu pa celo 1100 kvadratnih metrov. Plezalne stene so tudi bolj mikavne v primerjavi s tistimi, ki jih imamo v Ljubljani, ker je tam izbor smeri večji, stene so višje in površinsko nasploh večje.
In komaj čakamo, mladi in stari, začetniki in profesionalci, da tudi Ljubljana dobi plezalni center! Realizacija takega projekta bi navdušila mnoge, predvsem tudi otroke in mladostnike, in jih speljala s cest in iz lokalov v telovadnice in naravo, kjer bi se izvrstno zabavali.

Pri plezanju mi je sicer pomemben stik s samo sabo. Ko plezam, mislim samo na plezanje in nase, na svoje telo. In to mi je pri plezanju najbolj všeč, ker se lahko zelo hitro odklopiš od vsakdanjih obveznosti. Ko varujem ali opazujem druge plezalce, še posebno tiste, ki jih tudi bolje osebno poznam, mi je zanimivo spoznavati njihove tehnike premagovanja plezalnih ovir. Zdi se mi, da se te pogosto lahko istovetijo s tehnikami premagovanja življenjskih ovir. Nekateri imajo radi previse in želijo prek njih, ne da bi se jim izognili, drugi so vztrajni in poskušajo preplezati smer tudi večkrat v enem večeru, tretji po drugem poskusu odnehajo …

Zase ne bi mogla reči, da se resno ukvarjam s plezanjem. Tudi nimam še vse opreme, s prijatelji si jo sposojamo drug od drugega. Mi je pa, kot rečeno, pomembna rekreacija, da naredim nekaj zase, da preusmerim misli. Ko plezam, sem sama s seboj, poslušam glasbo utripanja svojega srca (smeh).
Zdi se mi, da je plezalcev v Sloveniji čedalje več, tudi stene tako v telovadnicah kot v naravi so zelo zasedene. Včasih se prav grebemo za njih ali pa se preizkušamo v vztrajnosti in potrpežljivosti, ko čakamo, da se smeri sprostijo. Ravno zato resnično upam, da se bo stanje na tem področju v Ljubljani kaj spremenilo, da ne bo ostalo vse pri pobudah in obljubah.

Špela Močnik

 20.01.2011

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti