Peter Podgornik: Stojimo pred največjo stensko pregrado na poti po primorskih stenah, ker je celotno ostenje zelo obsežno, ga bomo za uporabnike spleta predstavili v dveh delih.- Leva polovica
Prvi del bo zajel vrhove/stene od Plešivca na levi severovzhodni strani ostenja do Moreža nekje na sredi ostenja. Sedaj bomo predstavili stene, večina slapov ob vznožju le-teh bo počakala primernejši trenutek …
Opis ostenja: Občutek, ki je preveval dva angleška naravoslovca (George C. Churchill in Josiah Gilbert, avtorja knjige The Dolomite Mountains) nekje sredi devetnajstega stoletja, ko sta iz zahoda dosegla Predel in nemo zrla v stensko pregrado pred sabo, je gotovo občutilo še veliko drugih. Angleža sta zaman iskala prehod naprej po dolini globoko pod njima, stene in vrhovi vsepovsod okrog so jima dajali vtis, da je tu konec sveta.
Nekateri so ostenje imenovali Veliki zid, kar gotovo je, saj se razprostira okrog sedem kilometrov na široko in predstavlja eno večjih ostenji v naših gorah. Številni vrhovi v grebenu, ki se vleče iz Izgore na jugozahodu diagonalno proti severovzhodu in zaključi na Plešivcu, premorejo na koritniški strani spoštovanja vredne, visoke stene prepredene z grapami, poraščenimi rebri, strmimi travnatimi vesinami in skalnimi stenami.
Tudi v tej mogočni naravni pregradi so bili lovci in gonjači prvi obiskovalci, ki so poiskali naravne prehode prek nje z gamsom na rami, prvi turist pa Henrik Tuma v njihovi družbi.
Na jugovzhodni, bavški strani je svet položnejši in prijaznejši za obiskovalce večinoma brezpotnih in odročnih gora. Sočni pašniki so včasih privabili govedo in drobnico do vršnega grebena. Ostanki planin, gozdnih in pastirskih stez so neme priče pridnih prebivalcev Bavšice, ki so nekoč v teh strminah krepko garali za preživetje. Henriku Tumi, ki je ob pomoči domačinov iz obeh dolin načrtno raziskoval te gorske predele, smo lahko hvaležni, da so se ohranila ledinska imena.
Plezalcem je najprej padla v oči najvišja stena, ki praktično visi nad Logom pod Mangartom. V steni Briceljka sta tržačana Emilio Comici in Jože Cesar leta 1930 speljala lepo naravno linijo, ki je poleg Lovske smeri na desni strani stene dolga leta samevala. Kmalu za Briceljkom je bila preplezana še stena Votlega vrha (predvrh Moreža na koritniški strani) preko markantnega severozahodnega raza. Na prste ene roke so se lahko šteli redki plezalni obiski mogočnega ostenja vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila stena prvič preplezana pozimi po Lovski smeri. V istem desetletju so bile v steni Briceljka splezane tri nove smeri, Boris Krivic – Boro in Emil Tratnik sta poskrbela za dve težki liniji, ki sta že v začetku osemdesetih let dobili nove sosede. Novi val plezalcev je poskrbel za pogostejši obisk ostenja nad Koritnico in zmerom težje nove smeri tudi v drugih (Plešivec, Bavh, Votli vrh, Oblica …), do takrat plezalcem malo znanih stenah ostalih vrhov v grebenu Loške stene. Razvoj v zimski plezalni tehniki je odprl nove dimenzije plezalcem slapov in strmih grap. Posebno mesto pa si v plezalni zgodovini Loške stene gotovo zasluži smer Znamenje ob poti v Votlem vrhu, vrhunsko delo naveze Fabjan-Mezgec-Škamperle, ki je večen spomin na Nejca Zaplotnika … v svojem času glasnika novega vala med plezalci in planinskimi pisci.
Pravi razcvet pa je ostenje doživelo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav je bilo preplezanih veliko zahtevnih skalnih smeri, so jo plezalci vzeli na muho predvsem v zimski obleki, ko postanejo pogosto poraščene stene magnet za ljubitelje strmega zimskega plezanja. Zaledeneli slapovi ob vznožju ostenja ponujajo veliko užitkov različnih težav in okusov, po mogočnosti najbolj izstopa slap pod Bavhom.
Številne nove smeri in ponovitve so pomaknile Loško steno iz nekdanje osame v priljubljeno plezalno destinacijo ljubiteljev velikih in ponekod odročnih sten.
Gotovo so k temu pripomogli plezalni vodniki, ki so nastajali v zadnjih desetletjih. Sedmim znanim smerem v vodniku Plezalni vzponi - Vzhodne Julijske Alpe iz leta 1970 so se sredi osemdesetih let pridružile nove smeri mlajše generacije, predstavljene v plezalnem vodničku Možnica in Koritnica (Kozorog & Škamperle). Novi veter je zavel z nastajanjem vodnikov po zaledenelih slapovih in kombiniranih smereh Gregorja Kresala, ki je avtor številnih novih smeri v ostenju. Štefan Mlinarič je poleg številnih zahtevnih smeri, ki jih je splezal v ostenju Loške stene, poskrbel, da so le-te delno dostopne tudi drugim.
Kar lepo število plezalcev zadnjih generacij se je vpisalo med avtorje novih smeri, med najbolj pogoste obiskovalce ostenja prav gotovo sodi neumorni Tadej Golob, ki mu je Loško gorovje očitno zelo pri srcu, s spoštovanja vrednim številom težkih novih smeri in ponovitev.
Peter Podgornik