Janez Pikon: Avtor zgodbe je neznani in nepismeni domačin, ki začne svojo zgodbo z besedami »Mi, ki nismo nikdar vrteli peresa, ki nismo nikdar pisali na papirje te naše spomine, težko opišemo tako vezano in zanimivo, kakor bi sedanji rod, to rad čital.« 
Nenavadna, furmansko zimska pripoved iz devetnajstega stoletja, katere avtor je neznani in nepismeni domačin, ki začne svojo zgodbo z besedami »Mi, ki nismo nikdar vrteli peresa, ki nismo nikdar pisali na papirje te naše spomine, težko opišemo tako vezano in zanimivo, kakor bi sedanji rod, to rad čital.« »Naše življenje je bilo delo, trdo delo, le tu in tam je bilo prepleteno z dogodki, na katere se bolj živo spominjamo in jih ločimo iz tiste dolge verige vsakdanjega dela in življenja. V Bohinju in po obronkih območja so že davno kopali rudo. To rudo so vozili domačini v Bistrico k pečem v takrat poznanih »kripah.« Kripa je bila kakor velika košara. Nazaj grede je voznik povabil v kripo tudi kakšno dekle, ki so rade stale ob cestah in čakale na te voznike, da bi si skrajšale pot. Ljudje so takšne vožnje obsojali. Rudo, ki so jo kopali nad bohinjskim železniškim predorom, so vozili k plavžu samotež. Posebno se je pri tej vožnji odlikoval Pavčnekov voča z Broda.
On je naenkrat pripeljal tudi 7 centov rude. Plavžarji in oglarji so se med seboj dobro razumeli. Kot oglarji so se uveljavljali največ kočarji in gostači. Ti so kuhali kope po Jelovici in Ribčevi planini. Delo ob kopah ni spanje, nego je treba biti previden tudi pri hlajenju. Če je kopa zgorela, je zgorel tudi ves trud oglarjev. Ker na planinah ni potokov in zadostne vode so v velika korita zbirali kapnico, ki so jo potrebovali v primeru požara in za druge svrhe. Oglje so prodajali ne po teži, nego po meri. Ta mera je bila škaf in so ga imenovali »žirgelj.« Oglje se je naložilo v vreče. Vsaka vreča je morala meriti en žirgelj. Kontrola v Bistrici je bila ostra. Računi za oglje so se plačevali dvakrat ali trikrat v letu.«
KID je »v Štengah, skoz Štene« (Soteska) postavila tudi svojo žago. S tisto žago se je delo po gozdovih zelo pospešilo. Družba je veliko lesa potrebovala sama in je začela gozdove izsekavati. Tam so začeli izdelovati tudi sodčke, ki jih je podjetje potrebovalo za zaboje, za žeblje in žico. Družba je začela uvajati posamezne gozdne uprave. Posebno pa se je začela zanimati za cenejše dovažanje lesa do žage v Štengah. Les je začela plaviti po Savi Bohinjki. Tu pa je naletela na odpore posestnikov in mejašev, ki so se pritoževali, da jim transport lesa po Savi Bohinjki ruši njihov svet in nasipe. Rešitev je bila najdena v tem, da je družba odstopila dobavo lesa tistim mejašem, ki so potem les sami splavili in so bili zadovoljni. Sklenjena je bila tudi neka kolektivna pogodba in določene plače za dobavo lesa po vodi. V Ukancu » U Konc« so napravili splav, ta splav so potem veslali po jezeru do mostu pri cerkvi Sveti Janez, tu pa so puščali dalje posamezne hlode.
S Komarče so plavili les večinoma pozimi. Prej tam ni bilo nobenih potov (poti). Vzpenjača, ki je bila tam postavljena, je bila že mogočno delo. Tam še baje prej ni nihče izsekoval. Ta les je bil posebno kvaliteten. Poznamo še dva moža, ki sta vodila delo na tem kraju. Prvi je Luka Bizjak, doma iz občine Podbrdo in sedaj posestnik na Jesenicah. Drugi pa je poznani Tomaž, doma iz selške fare in sedaj biva pri Svetem Križu. Prevažanje lesa do vzpenjače sta prevzela v akordno vožnjo posestnika Rozman, po domače Šimnovc na Bistrici in Lenčk na Nemškem Rovtu.
»Včasih so nastopile pri tem delu silne težave. Neko zimo je padlo nad 3 metre snega. Vožnja je postala nemogoča, pot s Komarče domov izključena, primanjkovati je začelo v futr tunustrah (konjska torba s hrano) rezance in slame za konje. Kaj storiti? Vzpenjača je nekako delovala, strogo pa je bilo prepovedano po vzpenjači prevažati ljudi in živino. Ni šlo drugače. Povezali smo konja in ga naložili na vzpenjačo. Ko je prišlo breme na spodnjo postajo je tamkajšnji delavec začudeno in s strahom ogledoval nenavadni živi tovor, ko je namesto lesa zagledal Lenčkovga konja, domačija Pr' Lenčk, v Stari Fužini in zraven listek z napisom: takoj nazaj!!! Spoznal je nevarnost, ki preti ljudem na gornji samoti v sneženem metežu in poslal voziček nazaj. Sledili so še ostali konji in nazadnje še furmani.«
Tovarniški vestnik podjetja KID je leta 1939 objavil zanimivo pričevanje nekdanjega, žal neznanega jubilanta o življenju in delu konec devetnajstega stoletja v Bohinju.
Poslovna poročila, statistični kazalci, poročila obrtnih oziroma gospodarskih zbornic, kot tudi celotno arhivsko gradivo posameznega gospodarskega subjekta so pomembni dokumenti, ki najbolj verodostojno izkažejo njegovo poslovno uspešnost. To seveda velja tudi za KID, ki je deloval 77 let. KID vsekakor ni bil samo velika industrijska družba svojega časa, ampak tudi ena najpomembnejših usmerjevalk življenjskih usod ljudi na Gorenjskem.
V zgodovinskem spominu naroda se najpogosteje ohranijo življenjske usode »velikih ljudi« in prelomni dogodki kakšnega časa. Za celovito razumevanje poteka vseh gospodarskih, političnih in družbenih dogodkov velja poznati tudi življenjske zgodbe »malih ljudi,« tistih, ki niso ustvarili ničesar prelomnega in neizbrisnega, ampak so s svojo številčnostjo vtisnili pečat času. Na žalost so dogajanja v KID-u pred prvo svetovno vojno časovno toliko odmaknjena, vendar imajo zapisana pričevanja redkih posameznikov toliko večjo vrednost in jih velja prebrati.
»Prva vzpenjača je bila pod Bitenjsko planino (Gozdarska žičnica v Podkoritu). Do vzpenjače so vozili les in oglje furmani. Na vzpenjačo so pripeljali naenkrat po več hlodov in jih spuščali nizdol. Sredi vzpenjače je bilo zgrajeno križanje za izogibanje polnih in praznih vozov. Ker še ni bilo telefona, so se dajala znamenja s trobljo. Na vzpenjačo v Štengah so prevažali les iz okoliša Rotarce vse do območja Martinčk.
Kot zadnja naprava v Bohinju je bila zgrajena četrta vzpenjača s sončne strani, to je iz Gorjuš v Sotesko. Na to vzpenjačo se je spravljal les s spodnje strani gozdov Pokljuke. Ta vzpenjača je bila najmanj v prometu, ker se je moral les prevažati še 200 do 300 metrov do Save.«
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
»Takrat je bilo to prepovedano, zato smo dolgo molčali o prevozu konj in furmanov v dolino, danes po 50-tih letih pa lahko to damo v javnost,« je povedal domačin za takratni tovarniški vestnik v letu 1939. Omenjeni del zgodbe o prevozu konj in ljudi s Komarče sem iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja le bežno poznal, spomin na dogodek mi je osvežil pred leti na Dednem polju Urščov Lojz, ko sem mu pomagal s predela Krištofojca v večernih urah zavrniti živino nazaj na planino, kjer je planval zadnja leta.
Po podatkih sodeč od omenjenega dogodka v tej zimi preteče 122 let, ko so davnega 1889 leta sredi hude zime v globokem snegu furmani reševali konje in sebe z Lopučnice preko strme Komarče v Ukanc.
Janez Pikon