Gorniška potepanja: Pravzaprav je celotna objava čisto spodobna, le konec je primeren samo za odrasle ...
Kožbanjšček in Korada (812 m)
Gorniški popotnik bi sprva utegnil pomisliti, da v Goriških Brdih ne bo našel kaj prida zanimivega, in bi se utegnil v tej deželici ustaviti kvečjemu kakšnega 
dolgega zimskega večera po končani turi, ko bo prijetno utrujen prišel s katerega od primorskih zasneženih velikanov in si zaželel dobre hrane in pijače. Že res, da pri prijaznih in nadvse gostoljubnih Bricih ni brezdanjih prepadov in visokih sten, pravzaprav niti spodobnega hriba ne, vendar kljub vsemu ta deželica sonca in grozdja (in češenj!) na severnih obronkih skriva slikovito tesen s koriti, naravnim mostom, kadicami in slapovi, le dobrih sto metrov nad morjem pa je celo rastišče lepega jegliča ali avriklja. Ne verjamete? Naj bo odgovor pritrdilen ali nikalen, vsi ste lepo povabljeni v rodovitni svet nad obema Goricama. Domov se boste zagotovo vračali zadovoljni.
V Brda se najbolj udobno pripeljemo po pred nekaj leti odprti solkanski obvoznici, ki se s predorom pod Kekcem izogne naselju, in naprej po osimski cesti, katera pod Sabotinom preseka italijansko državno ozemlje. Kako so tod okoli barantali z mejo, verjetno veste, najbrž pa tudi to, da kljub ukinitvi mejne kontrole, tam okoli še vedno živi »prijateljski duh« preteklih časov, ki dostikrat privre na dan z osvetljeno fano na eni strani in neutrudnim prestavljanjem kamnov na drugi. Že mora biti tako, a morda bi bil vendarle že čas, da se na obeh straneh neha s tem početjem.
Če imamo čas, lahko najprej obiščemo zamejski Števerjan, »deželo vina in češenj«, kot piše na dvojezični tabli pred vasjo. Vanj se pripeljemo tako, da na 
Humu ne zavijemo desno proti Kojskemu in ostalim briškim vasem, temveč levo čez nekdanji maloobmejni prehod. V prijetni vasi, ki je Slovencem verjetno najbolj znana po Števerjanskem festivalu domače glasbe, se vsekakor velja ustaviti na lepo urejenem osrednjem trgu pred cerkvijo in bližnjem prireditvenem prostoru v zavetju borovcev. Pod vasjo stoji že od daleč vidna kostnica, pa tudi do Soče, ki pri Solkanu prečka državno mejo, ni več daleč. Seveda lahko pot tudi obrnemo in se že prej skozi Rožno dolino pripeljemo na italijansko stran in nadaljujemo navzgor proti Števerjanu.
Vrnimo se v Slovenijo. Skozi Kojsko se kmalu pripeljemo v Gonjače, kjer se vsekakor, če je vreme vsaj kolikor toliko prijazno, velja povzpeti na triindvajset metrov visok razgledni stolp, ki so ga pred petdesetimi leti postavili na Mejniku. Kadar vreme ne omogoča širnih razgledov, bomo lahko opazovali »samo« strnjene briške vasice, ob dobri vidljivosti pa bo pogled segel vse od morja pa do Julijskih in Karnijskih Alp ter čez Furlanijo tja daleč v Dolomite. Poleg razglednega stolpa je tudi spomenik žrtvam druge svetovne vojne. »Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše govorice …« so verzi Franceta Bevka, ki jih lahko preberemo na spominski plošči.
Skozi Šmartno, ki od daleč spominja na pravcato trdnjavo in ga je vsekakor vredno obiskati, se pripeljemo na Dobrovo. Iz bližnje Medane je bil doma Alojz 
Gradnik, poet Goriških Brd. V grajskem parku na Dobrovem lahko obiščemo njegov spomenik. Kogar bolj od umetnosti zanimajo naravne lepote, bo verjetno pohitel naprej in se odpeljal do bližnjega Neblega, tam pa zavil proti severu ob potoku Kožbanjščku, ki je »kriv« za to, da se lahko briška mladež poleti osveži, če ji je meja že odrezala bližnje morje. Morda se nam sprva utegne zdeti, da bomo na tej »ravnini« težko našli kaj zanimivega, a dolina se vse bolj oži. Ko na križpotju štirih cest pod vasjo Slavče zagledamo na mostu čez Kožbanjšček kip mučenika sv. Janeza Nepomuka, moramo postati pozorni. Kmalu nad zadnjo domačijo nas pričakajo prve brzice in slapiči, predvsem pa nekaj tolmunov spoštovanja vrednih globin.
Za predah vam lahko povem, da sem seveda želel izmeriti globino teh banj. Ker sva bila z Biserko ob njih ne preveč toplega januarskega dneva, mi ni prišlo na
misel, da bi moralo moje telo izmeriti še temperaturo vode v potoku. Bližnja dva metra visoka debela veja je bila kot naročena. »To bo zagotovo dovolj za tale potoček,« sem si mislil in se kar z dolgimi rokavi lotil meritve – po občutku – najgloblje kadice. Figo je bilo dovolj! V vodi je bilo že skoraj vse, kar sem imel v rokah (in to navpično navzdol!), trdnih tal pa od nikoder. Moral sem sleči flis in poklekniti. Veja je dosegla tla šele, ko je bila v vodi tudi cela moja premražena desnica. Na pamet rečeno je to približno tri metre, verjetno pa imajo domačini bolj točne podatke. No, seveda ni veliko manjkalo, da nisem tudi v resnici preizkusil globine izmerjenega tolmuna. Od dekleta, ki je vse skupaj opazovalo, se je zaslišalo: »Hihihihi …« Do »hahahaha« na mojo srečo ni prišlo …
Nedaleč ob potoku navzgor se bomo pripeljali do druge naravne znamenitosti Kožbanjščka, ki je od leta 1985 zavarovana kot naravni spomenik. Soteska 
Krčnik s koriti in naravnim mostom je vsekakor vredna obiska. Vse skupaj je dolgo okoli štirideset metrov, a zelo zanimivo, če se spomnimo na to, da smo na robu vinorodnega območja. Še posebej zanimiv je naravni most, ki ga je ustvarila deroča voda z brušenjem. Takšni mostovi so pri nas zelo redki, saj je večina drugih nastala zaradi preperevanja kamnine. Korita se začenjajo z drasljo, okroglasto kotanjo, v katero voda nenehno nosi kamenje in pesek, nato pa pod naravnim mostom teče po žlebu, ki je ponekod širok komaj pol metra. Nižje se Kožbanjšček kmalu umiri v slikovitem tolmunu in kot čisto običajen potoček steče naprej po dolini …
Imate voljo, da gremo še kam, ali je dovolj in se želite okrepčati v kateri od briških gostiln. Če to drugo, vam želim dober tek in na zdravje, tistim, ki bi radi še malo 
hodili, pa priporočam sprehod na razgledno Korado (812 m). Kako visoko boste dopustili avtomobilu, prepuščam vam. Poti nanjo vodijo z vseh strani. Najbolj planinska je nemara tista, ki se začne v Plavah, stopnico višje se začne pot pri zaselku Zamedveje, lahko pa jo urežemo kar čez Sabotin ali iz Brd. Tik pod travnatim vrhom, ki zelo spominja na – nama domačo – Lisco, stoji na temeljih vojaških objektov iz prve svetovne vojne planinsko zavetišče, na drugi, vzhodni strani pa cerkvica sv. Genderce (tudi Gemderce).
Če se boste pod Korado – tako kot midva – pripeljali v večernem mraku mimo cerkve sv. Petra in Pavla pod vasjo Nozno in vmes videli številne prazne domačije, ki žalostno propadajo sredi strmali, verjetno ne boste z vozilom drveli v dolino in potem še peš na hrib. Naju je že brez tega lovila noč. A kaj bi to … Korado je bilo vendarle treba osvojiti, saj sva jo imela »na vesti« še od mojega kolovratenja pod Ježo.
Še nič nisem napisal o tem, zakaj je ta objava nespodobna. Pravzaprav do tukaj – vsaj upam – sploh ni bila. Sem prihranil za konec, da 
lahko morebitne moraliste in mladostnike do … (koliko let že?) vnaprej opozorim, naj ne berejo naprej, a že sedaj vem, da boste vsi, ki ste se prebili do tukaj, že zaradi opozorila prebrali tudi zadnje vrstice. O mučeniku Janezu Nepomuku, katerega kip lahko vidimo na mostu čez Kožbanjšček, bo tekla beseda. Ubogi duhovnik iz Prage, ki je živel v štirinajstem stoletju, zaradi zaveze spovedni molčečnosti ni smel izdati imena kraljičinega ljubimca. Kazen je bila huda. Češki kralj ga je osebno zažgal. Kot da to ne bi bilo dovolj, so ga kasneje še utopili v Vltavi. Huda kazen. No, naš največji pesnik je predvsem zadnja leta svojega življenja pisal tudi verze za svojo pivsko druščino. Nekateri zaradi številnih potvorb celo dvomijo, da so vsi po vrsti njegovo delo. O ubogem duhovniku je (menda) napisal:
»Zakaj je moral Nepomuk
v vodo smuk?
Ker ni povedat hotel,
kdo je kraljico fuk.«