Gorniška potepanja: Jame, rovi, brezna, spodmoli, naravni mostovi, vodotoki na površju in pod njim, slapovi ... Med njimi tudi ponorni slap!
Ocizla in Slavnik (1028 m)
Jame, rovi, brezna, spodmoli, naravni mostovi, vodotoki na površju in pod njim, slapovi (med njimi tudi ponorni slap!) in še marsikaj zanimivega lahko 
občudujemo na našem Krasu. Ne bomo šli v svetovno znane bisere, temveč obiskali precej manj obljuden, a zato nemara še bolj mamljiv kraški svet med Beko in Ocizlo. Če ste morda tisti, ki še niste slišali za ti dve vasici, pomislili, da je to nekje daleč – skoraj na koncu sveta oziroma bogu za hrbtom, kot se rado reče –, naj vas »potolažim«; prva vas je le slab kilometer zračne linije oddaljena od primorske avtoceste, druga pa približno dvakrat toliko. Kadar imate ob obisku na obali urico ali dve časa, vam vsekakor priporočam obisk teh dveh vasi in zanimive, znamenitosti polne poti med njima
Beško-ocizeljski jamski sistem sodi v Krajinski park Beka. Območje s površino 244 hektarov je bilo zavarovano leta 1992. Poleg Ociskih jam (tako jim rečejo 
domačini) sta v bližini – na naši in italijanski strani meje – dolini Griže in bolj znane Glinščice, ki jima je vsekakor tudi vredno nameniti pozornost. Pot prijateljstva je še pred odpravo mejne kontrole na prijaznejši način povezala te kraje. Celotno območje krajinskega parka je vključeno tudi v Naturo 2000. Med Ocizlo in Beko se stikajo vododržne in prepustne kamnine. S flišnega hrbta med vasema tečejo skromni potoki, ki ob stiku z apnencem poniknejo in pridejo na svetlo šele pri Boljuncu, medtem ko se bližnja Glinščica skozi sotesko prebije do morja.
Kako do Ociskih jam? Primorsko avtocesto zapustimo na odcepu Kozina. Po stari cesti se peljemo le kratek čas, nato pa zavijemo desno proti Klancu in 
naprej proti Ocizli. Vozilo lahko pustimo na označenem parkirišču pred vasjo ali se po ozki cesti zapeljemo skozi Ocizlo in parkiramo pri cerkvi sv. Marije Magdalene. Prizadevni domačini so uredili prijetno krožno Tigrovsko pot, ki nas popelje mimo toliko zanimivosti, da bi bil kar greh, če bi samo zdrveli skozi. Pred cerkvijo zavijemo levo navzdol na makadamsko cesto. Nižje stopimo na gozdno pot, ki nas privede do prve jame. Na tabli piše Ociska jama »Korošca«. Odtod v jamo navadni smrtniki ne bomo prišli, saj se za poraščenim robom grezi v globino spoštljiv prepad. Treba je še malo naprej, do Blaževega spodmola, ki nas po ovinku skozi stometrski suh rov (nikar ne pozabite na svetilko!) pripelje na dno pravcatega kraterja.
Ko se vrnemo na svetlo, smo zelo kmalu pri naslednji, Meletovi jami. Potok Korošica, ki pada vanjo, najprej skoči čez nekaj stopnic, nato zgrmi v brezno in 
pod samim seboj odteče v podzemlje. Ponorni slap je na glasu kot eden najlepših takšne vrste pri nas. Tudi sosednja Miškotova jama je vredna pozornosti, pa čeprav si jo ogledamo samo z zunanje strani. Naravna okna, prav takšen most in še slap za povrh so dovolj tehten razlog za postanek. Mimo Jurjeve jame smo kmalu na makadamski cesti in v bližnji vasici Beka, kjer opazimo oznako za Pot prijateljstva, po kateri se lahko napotimo po dolini Griže do Botača in slapu na Glinščici. Če nam ni do tega, da bi hodili tako daleč, lahko že prej krenemo v desno in se po spominski krožni Tigrovski poti mimo lepega slapu v Žlebini, mlina in osvežujočega izvira vrnemo v Ocizlo.
Kam se še lahko odpravimo? Če bomo poleg Ociskih jam zavili tudi v dolino Glinščice, verjetno v kratkih zimskih dneh, ki pa so lahko na Primorskem že zelo 
prijetni, ne bo veliko časa za ostale zanimivosti v bližini. No, do cerkve sv. Petra na razglednem hribčku nad Klancem, ki s sabo nosi legendo o ubitem modrasu, se vsekakor splača potruditi. V kolikor je na voljo še kaj dneva in vreme obeta lep sončni zahod, imamo na voljo bližnji dobrih tisoč metrov visoki razgledni balkon nad našo obalo. Veliko poti 
vodi na Slavnik, na katerem tik pod najvišjo točko stoji Tumova koča. Mnogo obiskovalcev pride na vrh iz vasi Podgorje, precej pa tudi z nasprotne strani, z roba Matarskega podolja. Izhodišče je v Markovščini oziroma bližji Skadanščini. Semkaj iz Brkinov pripeljeta dve 
znani pohodniški poti in družno nadaljujeta proti Slavniku. Pot kurirjev in vezistov se na njem tudi konča, Slovenska planinska pot pa se prek Socerba in Tinjana spusti do morja. Iz Skadanščine hodimo na Slavnik po razglednem kraškem svetu, višje skozi gozd, pod vrhom pa čez travnike, ki že naznanjajo prostran razgled. Ob poti bomo našli obilo markacij vseh barv in oblik, ki nam bodo kazale pravo smer.
Najino potovanje na Primorsko se je začelo z vožnjo čez Rakitno, saj bi bilo po avtocesti čisto preveč dolgočasno. Že pod vrhom klanca pred vasjo z 
Mladinskim klimatskim zdraviliščem, kjer sem čisto po naključju odkril novo športno disciplino (izuma mi (še) niso priznali, a tudi hvalil se z njim ne bi preveč), so se odprli pogledi na Grintovce, kmalu zatem na Snežnik in Javornike, s travnikov pri Uncu pa se je pokazal še zasneženi ata Triglav. Pod Nanosom naju je neslo proti morju, a sva že pred njim ustavila konje in šla pogledat čudesa pod Ocizlo. Bilo je vredno! Toliko zanimivih naravnih lepot na kupu najdemo le malo kje. Nekajkrat se je bilo treba nekoliko potruditi, skloniti glavo, prižgati svetilko in biti (predvsem na mokrem) zelo previden pri hoji nad prepadnimi robovi. Po postanku pri cerkvi sv. Petra sva se namenila proti Dimnicam, a »pozabila«, da imajo jame, ki so odprte za turistični obisk, svoj »vozni red«. Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi ta je bila.
»Greva na Slavnik?« »Greva!« Sonce je bilo sicer že zelo nizko, bolje rečeno, vso pot iz Skadanščine je bilo skrito za »najinim« vrhom, a na njem sva ga 
vendarle še ujela in pospremila žarečo kroglo, ki je polagoma utonila v morju. Na gori, ki sicer le redko sameva, razen naju ni bilo nikogar več. V dnevniku piše, da sva se na Slavniku dobro nahojsala. Ker ta izraz verjetno ni ravno razširjen in da ne boste preveč ugibali, kaj sva poleg opazovanja sončnega zahoda še počela na vrhu, naj razložim. Gugalnici pri nas doma v Lokavcu rečemo hojsnica, pravzaprav hojsn'ca. In ko se naveličaš, si se pač nahojsal. Starši vedo povedati, da to ni bilo ravno kmalu, vsekakor kasneje kot na Slavniku, s katerega je dva malo večja otroka pospremila noč …
