Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dobrač - spomin na dni, ko so se rušile gore

Planinski vestnik: Na današnji dan se je podiral Dobrač. Mit o tem presunljivem dogodku je v dolini Zilje in okolici še vedno živ.

Zgodba ...
Berač Johan je stopil na prag velike gruntarske hiše in se glasno odhrkal. Malo je počakal, se še enkrat naredil hrupnega in ko je bilo že očitno, da ga nihče od domačih noče opaziti, dvignil roko in nalahno pobutal po vratih. Dolgo ni bilo ničesar slišati. Obrnil se je, da bi odšel. Bil je vsega vajen in prav bogata gruntarska vrata so najraje ostajala gluha. Ko je že obrnil hrbet, so se v veži zaslišali koraki in zasun se je sprostil. V mrzli januarski zrak je mežikala mlada, okroglolična dekla. »Kaj bi pa rad?« je pozdravila.

Johan je imel tanek plašč, pa toliko debelejšo kožo, da bi se bil oziral na takšne malenkosti. Dokaj ponižno se je odkril in poizkusil s prijaznostjo. »Dober dan, gospodarica. Prav tako tudi tebi, bogdaj dober dan!« se je namerno poniževal. Dekla je vihala nos. »Nisem še dolgo pri hiši, pa mi vseeno ne rabiš soliti pameti! Vem, da ne greš prvič tod mimo, zato se mi nikar ne dobrikaj. Kar speši dalje, morda te pa fajmošter v vasi pod streho vzame!« Johan je postajal jezen, da bi jo kar z gorjačo, na katero se je opiral med hojo (dasiravno je to počel bolj zaradi svojega posla, kakor resnične potrebe). Kljub slani, ki mu je legla na glavo in dolgi bradi, je bil v resnici mlajši, kakor je bil videti.
Pogovor je prekinila gospodinja, ki je prišla pogledat, s kom se méni dekla pred vrati. »Kaj bo dobrega, Johan?« je vprašala, ko je prepoznala popotnika. »Sem že mislila, da so te volcjé snedli, ker te toliko časa nismo videli. Kar v vežo ga spusti Heda.« Dekla je grdo gledala. »Zahvaljena bodi, gospodarica« je zaštorkljal Johan v vežo, da bi tam počakal, kar mu bodo prinesli iz kuhinje. »Včasih si imela prijaznejše pósle« je vrgel oko na deklo, ki se je tam v kotu napihovala kakor žaba. »Danes ni navaden dan!« je požugal s kazalcem. »Na dan spreobrnjenja apostola Pavla nihče, ne pošten, ne malo manj pošten, ne gruntar in ne kajžar ne podi berača, ki se še samemu bogu smili, praznih rok in želodca od svoje hiše! Tega pri vas do sedaj nisem bil vajen!« Gospodarica je pomignila dekli, naj prišleku pripravi običajno popotnico. Johana in njegovo govorico je dobro poznala, zato mu ni zamerila. Dekla pa je odvihrala v kuhinjo, da si je skoraj priprla krilo med vrati.

Beraške novice

Berač je hvaležno pogledal gospodinjo in se ji nasmehnil. »Povej raje kaj je novega Johan. Ne méni se za deklo, nova je pri hiši.« On je komaj čakal teh besed. Brez novic, ki jih je prenašal od vasi do vasi, od vrat do vrat, bi se mu pletle pajčevine v želodcu. Pogladil si je brke in brado. »Po Kranjskem me je nosilo, skoraj dve leti bo že, kar nisem hodil po vaših krajih. Tam se jim pod Habsburgi sedaj godi precej bolje, kakor pred tem pod goriškimi grofi. Kranjska se je zdaj razširila proti morju. V deželo se stekata trgovsko blago in slastna vipavska kapljica. Ko bi ne bilo občasne kuge, bi beraču na Kranjskem še ponoči sijalo sonce« je napletal. »Tudi pri nas ti ni hudega Johan« ga je tolažila gospodinja, ki je že slišala deklo, ki je kmalu nato prikorakala iz kuhinje. Na malo mizo v veži je postavila par uležanih jabolk, krajec na pol suhega kruha in frakelj žganja. Takoj nato je izginila. Johan je pobasal hrano v malho in podržal malo stekleničko pod nosom, da bi v nosu začutil tisti ogenj, ki vzvalovi kri po žilah. Nato pa ga je prav nesramno, v enem samem sunku zlil po grlu. »Blagor vaši hiši gospodinja, sadje vam je letos rodilo kakor nikjer drugje. Žganje teče kakor olje, kar ušlo mi je v trebuh«. Stari lisjak je znal svoj posel. Gospodarica je klicala deklo, naj pride še enkrat natočit, ko se je zganilo. Pod zasneženo pokrajino je zamolklo zagodrnjalo, živina v hlevu je zamukala, malo razpelo na steni se je zdrznilo in vsega je bilo konec, še preden je dekla pomolila nos iz kuhinje. Johan je stegnil roko in naravnal križ, ki je obvisel nekoliko postrani. »Že drugič danes. Vse od treh kraljev se že zibljemo kakor na čolnu. Ko bi le ne bilo hujšega«, se je pokrižala gospodinja. Johan je počakal, da mu je dekla nalila nov frakelj. Še preden ga je dvignil, je bila spet v kuhinji. Kaj takega se mu na Kranjskem ni pogosto dogajalo. Tam so ga velikokrat posedli za mizo, da jim je pripovedoval kaj se godi po svetu. Na Koroškem so berače po pravilu odpravili že v veži, zato pa so bili tu grunti bogatejši in popotnica obilnejša. »Kaj hočemo gospodinja, svet je poln greha. Gospod nam pripravlja preizkušnje. Na sodni dan pa pravijo, da bomo itak vsi poglihani pred sodnim tronom«, je govoril s solznimi očmi, ker ga je pijača že prijemala. »Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi, sem slišal praviti fajmoštra v Celovcu. Pametno in dobro je govoril« je momljal, čeprav mu ni bilo čisto jasno, kaj je tedaj mislil fajmošter, ko je razlagal tiste reči. Zahvalil se je za hrano, vzel v roke gorjačo in se poslovil. Še pred večerom se je namenil prispeti do Strajne vasi, kjer bi si izprosil ležišče v kakšnem hlevu.

Nesrečni dogodki se napovedujejo

Dan je bil jasen in obetala se je ledena noč. Krenil je po ozki gazi. Izza hiše se je pripodil domači cucek in se mu hotel zagnati pod noge. Johan mu je pokazal gorjačo in s smehom opazoval bevskajočo nadlogo, ki je nemudoma zbežala tja, od koder je prišla. Takoj za gruntom se je usmeril čez razgibane travnike in polja, da bi zopet našel cesto iz Podkloštra, ki ga je zapustil dan prej. Pšenica je mestoma bodla skozi tanko plast snega, ki jo je lizal severnik z Dobrača. Ta dolga in z iglavci poraščena gora, je obvladovala vso spodnjo Ziljsko dolino. Južna pobočja je prekinjalo nekaj velikih melišč, ki so se s svojimi jeziki stegovala globoko proti poljem pod goro. Johanu so se zazdeli podobni seskom ležeče svinje, pod katerimi se je drenjalo ducat mladičev v obliki manjših vasic in raztresenih gruntov. Slaba cesta ga je kmalu pripeljala do mostu čez Ziljico. Plitva rečica se je leno prelivala čez poledenele prodnike. Ozrl se je v smer njenega toka, nad katerim je viselo bledo zimsko sonce. Na drugi strani lesenega mostu je za hip postal, da bi si nekoliko odpočil utrujene noge. Pod križem na bregu je ležal napol osut zimzelenov venček, verjetno še od adventa. Nato je znova zagodrnjalo in to pot še zašumelo. Johan je dvignil pogled, a vetra ni bilo. Voda v strugi pa je pričenjala vreti kakor v svinjskem kotlu. Skozi kolena so mu švignili valovi, oprijet z eno roko na križ in z drugo na gorjačo, je nejeverno pogledoval naokoli. Tokrat se ni hotelo umiriti. Že je skoraj ponehalo, ko je zopet na novo in še močneje podivjalo. Z vrhnjih pobočij Dobrača se je utrgalo par manjših snežnih plazičev, gozd za njegovim hrbtom pa se je začel oglašati, kakor da prihaja na obisk. Prestrašeno se je ozrl, vendar je bilo vse kakor prej. Le drevesa so krilila z rokami kakor v vetru, korenine pa jih niso pustile stran. Voda v strugi se je zapenila v zemeljskem trepetu, zahreščalo je, ko je popustil tram na mostu in cepnil v strugo, ograja je počila in križani na razpelu se je brezupno skušal osvoboditi ujetništva. Berača Johana, vsega hudega vajenega, je postalo strah. Srce mu je divje utripalo in začutil je, kako ga duši v prsih. Zajel je sapo, da mu je pljuča poplavil hladen zrak. In nato je z olajšanjem začutil, da se je križ, na katerega se je še vedno opiral, umiril. Razpoka ob mostu je bila ozka, komaj bi spravil nogo vanjo. A potrebno bo popravilo, še danes bo na to opozoril ljudi v vasi. Najvrednejše so vestí, ki jih prvi berač prinese v hišo!

Gora se podira

Zapustil je križanega, ki mu je bilo namenjeno ostati, kjer so mu nekoč odmerili mesto, da bi varoval most pred visokimi vodami in naredil par korakov, ko mu je v kolena planilo novo podrhtevanje. A to pot je bilo drugačno in prihajalo je v krajših valovih. Bolj tako, kot če bi poizkusil stati na premikajočem se vozu. Pogled proti Dobraču mu je razkril vzrok. Velika ležeča svinja se je luščila. Na pobočju so se rojevale nove in nove temne zaplate, zemlja se je gubala in skupaj z gozdovi krenila v dolino. Rane so se rojevale na petih, šestih mestih na dolgem pobočju, najhuje prav na sredini, kjer je odstopila skoraj miljo široka stena. Gmote, debele kakor farna cerkev so se kotalile v dolino, drobile in puščale za seboj oblak prahu, ki je pričenjal zastirati pogled na to komaj verjetno zemeljsko dogajanje. Šele tedaj, ko so bile prve gromade na pobočjih že nad bajtami v podnožju, se je pripeljalo do Johanovih ušes pridušeno bobnenje. Pravzaprav ga je presenetilo, da ni bilo močnejše. Tresenje je trajalo in trajalo, ko se je vsa dolina že zdavnaj zavila v prah. Pohitel je naprej. Ko je čez pol ure prispel v Strajno vas, je že vse vrelo. Ljudje so gomazeli kakor mravlje okoli razdrtega mravljišča. Mlado in staro je vpilo, nekateri so izgnali živino s hlevov, pa sedaj niso vedeli, kam z njo, med hišami so se podili prestrašeni psi, ljudje so iz razmajanih hiš v zmedenosti vlekli kuhinjsko lončenino, burklje, razpela, grablje in druge predmete, s katerimi nato niso imeli kaj početi. Johan je vstopil v to mravljišče, ne da bi ga kdo sploh opazil. Z novico o mostu ni imel v tistem trenutku nikomur postreči. Le koga bi sedaj sploh zanimala? Nekdo je prinesel glas, da so Čače, Čajna in Borče pod Široko Glavo izginile pod kamenjem, čeprav se skozi prah, ki je počasi legal na dolino ni videlo popolnoma ničesar. Drugi je vpil o sodnem dnevu, tretji mu je prikimaval in neka stara ženska je na hišnem vogalu obupano cvilila, da ji je iz hlevčka ušla edina koza. Johan se je pridružil ljudem, ki so se proti popoldnevu, kakor so pač vedeli in znali, vsaj za silo znašli. Zakurili so ognje in si pripravili zasilna zavetja za prihajajočo noč. V bajte se ni upal nihče, prav tako se ni nihče upal na nasprotno stran doline, kjer so gorske strmali še ostale na mestu. Tam na sredini so se počutili še najbolj varne. Zaspal ni nihče od odraslih. Celo noč so poslušali občasno podiranje skal, ki je budilo otroke, da so nenadoma planili v prestrašen jok. Iz teme so se luščile prve postave. Bili so pribežniki iz prizadetih vasi pod goro ...
Jutro je rodilo olajšanje in nove strahove. Iz mraka se je počasi risala silhueta južne stene Dobrača, žal pa se je pojavila megla, ki je oteževala pogled na razdejanje. Ljudje so vzdihovali, skoraj vsakdo je imel v zaselkih ob vznožju sorodnika. Podrta ostenja so se spremenila v reko skal, ki se je v nekaj ogromnih curkih pocedila in razširila miljo in več naprej v dolino. Redke vasice skoraj niso bile prizadete, ker so jih kamniti tokovi zaobšli, naprej proti sredini pa zaradi občasnih poplav skoraj ni bilo poseljeno. Izjema je bilo nekaj manjših zaselkov in gruntov. Ko so se skale privalile med hiše, so jih nekaj podrle, nekaterim je bilo po božji milosti prizaneseno, vse pa so še isti dan ostale prazne. Kdor je ostal, je ostal za vedno. V paniki so se mnogi takoj odpravili proti vasem na drugi strani. Ko jih je ujela tema, so šli proti ognjem.

Prve strašne novice

Popoldne tega dne, se je iz Zgornje doline prikazal prvi berač. Ljudje so ga obstopili. Hoteli so novic. Kaj se dogaja drugje? Kako je tam in tam? Skoraj so že grabili reveža, da bi mu izpulili novic z jezika. Saj se vendar to ni moglo dogajati samo njim! Pošteni ljudje so, čemu torej tako huda božja kazen? Noreli so tudi že tisti kmetje, ki so še včeraj pomagali miriti paniko.
»Grad se je podrl«, je jécnil berač v stiski. »Kateri grad?« so hoteli vedeti. Ni mu vedel imena, pri Zahomcu je moralo biti, je stokal prestrašeno. Grajski so naščuvali psa nadenj, je pravil, še preden se je uspel približati vratom, komaj se ga je ubranil z gorjačo. »A gospod je ukazal: Napojite žejne in nahranite lačne!« je naenkrat dvignil gorjačo nad valujočo množico, v kateri je završalo kot v panju. In to ga je opogumilo.
»Ta svet je pokvarjen!« Bela brada ga je delala preroškega, množica mu je prisluhnila in obmirovala. Nekoliko je pomolčal, pustil jih je čakati, nalašč. »In to še ni vse. Cerkveni turn v Bistrici se je odlomil in se zapičil Ziljo, da sedaj voda premika kemblje v zvonovih, ki narobe obrnjeni pojejo za duše grešnikov.« Ljudje so osupnili. Nekaj žensk je pretresljivo zajokalo, dve ali tri sta se celo zgrudili na tla. »Lažeš, krivokljun« se je oglasilo nekje od zadaj. »Bistriška cerkev stoji daleč stran od Zilje!« Berač se je zdrznil. »Nič ne lažem, naj me strela božja, če lažem! In kdo si ti, ki me delaš za lažnivca?« je uperil gorjačo v tisti konec, od koder je prihajal glas. »Zaradi takšnih izmečkov je sedaj to ljudstvo trpinčeno in zemlja tod ne bo več rodila tisoč rodov, ker jo bo dvajset sežnjev na debelo pokrilo kamenje. In to bo šele začetek, nihče ne ve, česa nam še pošlje gospod bog za pokoro!« Razjarjena množica je zavpila in se obrnila. Tožniku ni preostalo drugega, kakor da se je nemudoma pognal v beg, sicer bi ga raztrgali z golimi rokami. Prav vsak najmanjši povod bi jih lahko spremenil v morilske pošasti.

In nato še voda …

»Voda prihaja«, se je zaslišalo od spodnjega konca. Ozrli so se, toda dolina je bila videti mirna kakor prej. Johan ni več čakal, moral se je oglasiti. »V Beljaku ne stoji več kamen na kamnu, ljudje božji. Vse vasi do sem so uničene, preživeli, kolikor jih je, so se zatekli v podkloštrski samostan.« Nikogar ni bilo, ki bi si drznil na glas podvomiti, kako je berač lahko včeraj v pol ure po potresu prispel iz Beljaka do sem in zakaj je bil vse do sedaj tiho. Iz ostenja so se sem in tja še vedno kotalile skale in gora je govorila, da še zdaleč ni sklenila premirja z grešniki. Nihče ni vedel, kaj jim bo prinesla naslednja noč. Severnik je razgnal meglo in pokazale so se prve blede zvezde.
Jutranja svetloba je prinesla vpitje iz spodnjega konca vasi. Prvi, ki so se opogumili in se namenili v izvidnico, so bili pribežniki. Zanimalo jih je, kako je z njihovimi domovi. Kljub občasnemu, šibkejšemu podrhtevanju zemlje in padajočim skalam z Dobrača, jih je gnalo nazaj. In nato so zagledali vodo, ki se je razlivala tam spodaj in tvorila veliko, plitvo jezero. Skalovje in drobir sta zasula strugo in preprečila Zilji in Ziljici odtok po dolini. Voda je zaradi slabega zimskega pretoka naraščala zelo počasi, toda zdržema. Vasici Prag in Sveti Janez sta se znašli ravno sredi plitvega jezera. Pregnanci so pozabili na strah in odšli na domove. Nato so tovorili. Voda se je razlivala po široki dolini in omogočala prehod vse do svečnice, ko je bilo preseljeno premoženje še zadnje bajte in z dvanajstimi pari volov, ki jim je ledena voda že močila gobce, izvlečen še zadnji voz - z zvonovi iz cerkvice Svetega Janeza. Jezero je raslo, nato pa je prišla pomlad in taleči sneg je napel vodne žile Zile in Ziljice. Aprila se je voda raztezala na dolžini sedmih milj, vse od Rogaj do Blač. A berač Johan je bil tedaj že zelo daleč.
Tisto poletje so po celi Tirolski, Štajerski, Kranjski, Furlaniji in Benečiji, govorili o zasutih vaseh in cerkvah, ter mrličih, ki so jih po deželi v kljunih raznašale vrane, ker tam ni bilo več živega človeka, da bi jih pokopal. Voda pa je počasi mezela med naloženim materialom in rečici sta leto za letom nanašali prod, ki je počasi prekril obe potopljeni vasici. Ko je Zilja, ki ji je skalovje prestavilo strugo, precej kasneje našla najšibkejšo točko in pri Rogajah končno pobegnila iz ujetništva, je jezero presahnilo. Ni pa presahnila pripoved o sedemnajstih pokopanih vaseh in devetih farnih cerkvah, ter jezeru, ki je odplaknilo vse, kar je ob podoru na Dobraču gomazelo po Ziljski dolini.

»Nedolžni« popotniški dnevniki

Za to je bil v veliki meri zaslužen oglejski kancler in potopisec Paolo Santonini, ki je poldrugo stoletje po dogodku spremljal oglejskega škofa na treh vizitacijskih potovanjih, na katerih sta si ogledala kraje, po katerih so pustošili Turki. Prepotovala sta Ziljo, Dravsko dolino in južno Štajersko, vestni Santonini pa je v svoje dnevnike beležil opise krajev in ljudi. Predvsem ga je presenetilo kljub turškim vpadom še vedno razkošno življenje plemstva na Celjskem gradu, ter po dvorcih in samostanih v krajih, skozi katere sta potovala. Zanimivo je, da so ga zelo zanimale tudi popolnoma posvetne razvade plemstva, saj je v zapisih veliko prostora namenil bogati kulinariki, zanimanju za tedanjo modo in nezainteresiranost do življenja preprostega ljudstva. Ko je med leti 1485 – 1487 naredil postanek v Podkloštru, je pod vtisom golega skalovja na pobočjih Dobrača in samostanskih ustnih pripovedih, v svoj dnevnik naredil nekaj vznemirljivih zapisov. Skalovje je v ljudski domišljiji ponovno zabobnelo in človeški spomin dogodka ni nikoli več pozabil.

Dušan Škodič

2/2010

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895

 

Dogodek je danes med siezmologi poznan kot "beljaški potres".
Nastal je 25. januarja 1348 med 14. in 15. uro, njegovo središče naj bi bilo v sosednji Furlaniji, ocenjena magnituda pa je znašala 6,4.
Žrtev naj bi bilo v resnici le nekaj sto.
Zilja se je ob beljaškem potresu dejansko zajezila s podornim materialom in počasi preplavila in s prodom prekrila dve vasi, katerih prebivalci so se razselili po okolici.
Ob iskanju podatkov sem med zapisi naletel tudi na zanimiv ocvirek:
"Od 18. stoletja se ob vprašanju davkov stalno omenja podkloštrska tragedija, ko je zasulo 17 vasi in so prebivalci pri oblasteh hoteli dobiti davčne olajšave. Tako lahko v enem od poročil o škodi iz leta 1831 beremo: »… velik del površja na desnem bregu reke Zilje je bil leta 1348 ob vulkanski eksploziji severno od pogorja Dobrača prekrit s skalnatimi gmotami, ki so danes nizko gričevje…«
To pa že kaže na čisto človeški interese …

 

Večina podorov, ki so vidni na pobočjih gore, datira še v prazgodovino.
Svetlo označena področja so podori iz prazgodovine, potemnjena pa iz leta 1348 in so približno štirikrat manjša. Količine materiala, ki se je zvalil v dolino so bile izredne ter za več stokrat presegajo količine, ki so se sprostile nad Logom pod Mangrtom.

Največjo raco v zvezi z Dobračem so skuhali v ameriškem časniku Omaha World Herald, kjer so 17. 3. 1957 poročali o zgodovinski vulkanski eksploziji na gori Mt.Dobratch in zraven objavili sliko z naslovom The most mysterious explosion in history: Najbolj skrivnostna eksplozija v zgodovini.

 

Podatki in skice so povzeti po novejših geoloških raziskavah, ki so bile opravljene predvsem zaradi gradnje avtoceste, ki povezuje Beljak in Trbiž.
Glej tudi razpravo Podori na Dobraču dr. Matije Zorna (Geografski vestnik 74-2, 2002, 9–20) dostopno na spodnjem spletnem naslovu:

http://zgds.zrc-sazu.si/gv74-2-zorn.pdf


Obe fotomontaži: Dušan Škodič

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV

1 komentarjev na članku "Dobrač - spomin na dni, ko so se rušile gore"

Emil Pevec,

Pred nekaj dnevi je bila obletnica rojstva pisatelja Josipa Vandota (15. januar 1884). In ob branju Dušanovega teksta sem se spomnil, da morda ni napak omeniti med ljudmi manj znano Vandotovo zgodovinsko povest Prerok Muzelj - Povest izpod Špika iz leta 1939, ki v nekem delu prav tako opisuje beljaški potres. Še več. Glavni junak Danijel se znajde prav v središču dogajanja ...

Če knjižice ne najdete v knjižnici je na voljo tudi na spletu: http://cgi.omnibus.se/beseda/pdf/307-2.pdf

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti