Delo - Sre, 03.05.06 - Marjan Raztresen predstavlja tri knjige
KNJIŽEVNI LISTI:
Planinska literatura
Hribovske elegije in druge zgodbe
Tri založbe so konec lanskega leta obogatile slovensko planinsko literaturo s tremi izvirnimi deli: ljubljanska Družina je izdala planinska in drugačna popotniška razmišljanja znanega gorniškega pisca in ideologa
dr. Toneta Strojina V naravo v svate, radovljiška Didakta tri pretresljive življenjske zgodbe alpinista in novinarja Mira Štebeta pod naslovom Preizkušnje, kamniška založba ICO pa deloma tudi planinski potopis Ivana Sivca Izgubljen na Aljaski, ki mu je dal avtor podnaslov Po poteh Jacka Londona.
Redni spremljevalci slovenskega gorniškega pisanja že dolgo dobro poznajo planinskega ideologa Toneta Strojina, ki je doslej napisal celo bistveno več, kot so bile pripravljene izdati slovenske založbe. Čeprav se je loteval tudi vodniške literature, je vendarle mnogo bolj znan kot skrben življenjepisec nekaterih znanih gornikov (med drugimi je napisal knjigi Jakob Aljaž v slovenskem planinskem izročilu in Strmine njunega življenja, ki opisuje znamenito plezalno navezo Mira Marko Debelak – Edo Deržaj), še najbolj pa kot teoretik (znana je njegova obsežna knjiga Gorništvo) in premišljevalec (Poti skozi lepote).
Kot že nekatera prejšnja dela je tudi njegova najnovejša knjiga V naravo v svate branje za nekoliko zahtevnejše bralce in ljubitelje vsakršne narave. To pot se za spremembo ne podaja samo na planinske poti, ampak tudi po barjih in gozdovih, ob rekah in nad morskimi zalivi, pa ne le po Sloveniji, ampak po širnem svetu od nemškega Watzmanna, na vrh katerega je prvi, odkar svet stoji, priplezal Slovenec Valentin Stanič, Korzike in Islandije do Lofotov, ameriškega Skalnega gorovja, patagonskih Andov in Nove Zelandije. Med vrsticami je mogoče razbrati, da je knjiga nekakšno avtorjevo slovo od velikih poti, od katerih je bila večina resda strmih, vendar ni bila nikoli nobena ekstremno pustolovska. Na njih je vedno iskal predvsem lepoto (»oko pač išče, kar mu je bližjega, saj je lepota v očeh tistega, ki opazuje«), ob tem pomodroval o tem in onem (»tudi tisti gorniki, ki lovijo rekorde, žige, prvenstvene smeri, postanejo zreli, ko sprevidijo, da gora ni trofeja, ovira, ki jo premagamo, ampak jo je treba doživljati v majhnih stvareh«), se občasno potapljal v romantiko (»Vse je bilo tiho. Nihče ni spregovoril, še ptič ni čivknil. In sem pomislil, da so tako nekoč 
Indijanci pričakovali vsako jutro svojega Manituja in se z vzhodom sonca veselili življenja ... Potem svetloba raste in z njo barve, z rastjo dnevne luči se začno barve seliti. Temnovijoličasta se seli v globino reke Kolorado, rumeno tople odevajo samo soncu izpostavljene stene kanjona. Večni mojster življenja prižiga odrske luči na zemeljskem odru.«), vseskozi pa izpričeval svojo neizmerno privrženost varstvu narave in okolja.
Ko bomo odložili prebrano Strojinovo knjigo, bomo najbrž še vsaj kratek čas premišljevali o pravkar prebranih odstavkih, pozneje pa še kdaj poiskali nekatere misli iz nje, ki bodo pojasnjevale, zakaj nam je korak neustavljivo usmerjen prav v gore in nasploh v naravo: »Ne bom miroval niti v grobu. Moj duh bo zapustil prst. Selil se bom s svetlobo in mrakom, z vetrom in nevihtami, sledil bom sončnim žarkom in soju meseca. Težnost ne bo več utrujala mojega telesa, elektromagnetna sevanja ne bodo uravnavala mojega počutja. Prost bom fizičnih sil, osvobojen kemičnih sprememb. Ne bom več odvisen od tebe, Zemlja, in vendar bom s teboj v duhu.«
O svojih treh nadvse žalostnih in celo tragičnih življenjskih izkušnjah, ki so se zgodile v gorah, pripoveduje v knjigi Preizkušnje Miro Štebe. Prizorišče za prvo je bila stena Kogla v Kamniških Alpah, kjer je kot navdušen plezalec skupaj z veliko odlomljeno skalno lusko zgrmel v prepadne globine. Sreča je bila na njegovi strani: obvisel je na plezalni vrvi, alpinista Ivč Kotnik in Viki Grošelj, ki sta s soplezalci plezala v sosednjih smereh, sta mu takoj pomagala; nezavestnega so prepeljali v bolnišnico; pozneje je ostal kratek čas brez spomina. – Nekaj let kasneje je odšel z alpinistično odpravo pod vodstvom Staneta Klemenca na Grenlandijo, kjer so bili plezalci po nadvse uspešnem plezanju, tudi na 25 dotlej deviških vrhov, postavljeni pred velikansko preizkušnjo: več kot teden dni so bili v nepreglednih zasneženih prostranstvih popolnoma odrezani od sveta, ker ponje ni priletel helikopter; bilo je tako hudo, da je vsak pri sebi že premišljeval o izkušnji preživelih v letalski nesreči, ki so jedli preminule in zmrznjene sopotnike, da so preživeli. Takrat je Štebe popolnoma oglušel in izgubil ravnotežje, vzroka za to doslej niso odkrili, sluha pa mu zdravniki vse do današnjih dni tudi niso mogli popolnoma povrniti. – Največja tragedija se mu je več let pozneje pripetila, ko je na družinskem izletu k Martuljškim slapovom enemu od njegovih sinov – kdo ve, zakaj ravno njemu in ne komu drugemu, saj so bili vsi skupaj – padel kamen na glavo in je sinček izdihnil očetu na rokah.
Štebe pravi, da je knjigo napisal brez literarnih ambicij in brez namena, da bi bila nekakšen priročnik, kako ravnati v podobnih situacijah. Toda čeprav je le opisal svoje izkušnje, sežejo opisi v marsikaterem odstavku do srca, najboljši pa so v delih, kjer avtor pripoveduje o res svojem, gorskem svetu.
Popolnoma drugačna je knjiga Ivana Sivca Izgubljen na Aljaski, ki je v eni polovici potopis, v drugi pa je nanizanih pet zgodb iz časov zlate mrzlice na severu Amerike. Avtor, od malega zaljubljen v pisatelja Jacka Londona, je opisal svoje lansko potovanje s prijateljema po poteh tega ameriškega pisatelja in zlatokopov, ko je šel tudi z nahrbtnikom na ramenih čez gorski prelaz Chilkoot, s čolnom po reki Yukon in s pasjo vprego v središče zlate mrzlice Dawson v Kanadi in dalje na Aljasko. Če bodo mlajši, v pustolovščine, Indijance in Karla Maya zagledani bralci z njegovo knjigo še nekako zadovoljni, gotovo ne bodo poznavalci mojstrskih potopisov – v tem žanru Sivec pač ni povsem doma. V knjigi moti ob marsičem drugem tudi to, da je avtor v potopisnem delu nesistematičen, da se opisi poti trgajo, da jim ni mogoče slediti na preglednem zemljevidu ob besedilu in da so v potopisu omenjene zgodbe na široko in precej naivno opisane še posebej, čeprav bi delovale učinkoviteje, če bi bile vpletene v potopis.
Marjan Raztresen