Planinsko društvo Radeče je lepo uredilo in markiralo prijetno planinsko pot na Nebeško goro, ki je obenem tudi najvišji vrh občine Radeče ob Savi. Tisti običajni dostop je iz doline Sopote, skozi zaselek Zagrad. Dobršen del poti poteka tudi po cesti in ker nisem ljubiteljica takih poti, sem se pri vračanju s Kuma ustavila še v vasi Čimerno, sicer močno skrajšala pot na Nebeško goro, a nisem bila prikrajšana za lepoto njenega zanimivega vrha.
Zapeljemo se skozi Izlake, Zasavje in v križišču, kjer se levo zavije v Trbovlje, ostro zavijemo desno proti Kumu. Nadaljujemo skozi vasi Dobovec in Kamnik, mimo kmetij Ravnikar in Strgar. Na desni strani bomo kmalu opazili znamenje, na levi strani ceste pa smerokaz za Kum. Nadaljujemo po asfaltirani cesti še naprej, približno 2 do 3 kilometre, ko pred seboj zagledamo manjšo cerkvico. To je cerkev sv. Trojice v vasi Čimerno. Na desni strani je manjše parkirišče. Parkiramo in se po asfaltirani cesti odpravimo v smeri prihoda. Po približno 200 metrih zavije levo kolovozna pot. Na začetku poti je informacijska tabla z opisom poti, ki vodijo na vrh. Le-ta poteka vzporedno s travnikom in se počasi dviguje. Markacije nas usmerijo desno, kjer se strmina zveča. Ko pridemo na greben, hodimo nekaj časa po njem, ko se levo odcepi ozka, prečna pot do skalnega pomola, ki je lepo razgledišče. S pomola se vrnemo nazaj na gozdno stezo in se strmo vzpnemo proti vrhu Nebeške gore. Na vrhu nas čaka lep razgled po hribčkih in dolinicah juga in vzhoda. Pred nami je Veliko Kozje, Sv. Lovrenc, Lisca, hkrati pa tudi vpisna knjiga z žigom in zvonček želja, ki ga je postavila občina Radeče ob občinskem prazniku.
Z Nebeške gore lahko sestopimo po poti pristopa, lahko pa po grebenu nadaljujemo proti Sitnemu Kalu, kjer dosežemo pot, ki smo jo prehodili pri vzponu na Kum. Sestopimo do kapelice, nato pa nas čakajo še trije kilometri asfaltirane ceste do vasi Čimerno, kjer nas čaka avtomobil.
Čutim se dolžno, da vam omenim sledeče: ob vzponu na Nebeško goro sta se pred menoj kar naenkrat pojavila dva psa, eden je bil nemški ovčar, drugi pa ravno tako velik, a mešanec. V diru sta se po kolovozni poti zagnala proti meni. Priznam, da imam zelo rada pse, a v tistem trenutku sem enostavno otrpnila in čakala, kaj za vraga bosta naredila. Zbezljala sta mimo mene, a nemški ovčar se je ustavil in gledal za menoj. Ni bil prijeten občutek, a k sreči se ni zgodilo nič.
Po vrnitvi do avtomobila se pomudimo še pri cerkvici svete Trojice, ki ima preprosto nečlenjeno zunanjščino, s polkrožno zaključenimi okni. Ladja in prezbiterij sta bila na novo obokana v drugi polovici 19. stoletja, a vidne so sledi še starejšega oboka. V severni ladjini steni in na slavoloku so ostanki fresk, ki so nastale v prvi polovici 16. stoletja, nekje med leti 1520 in 1530. Glavni oltar je iz 19. stoletja, narejen v baročni tradiciji. Cerkev, ki je v osnovi romanska, je bila predelana v 16. in 17. stoletju, na novo pa obokana leta 1862.
Opisani vzponček na Nebeško goro je le kratek, razvedrilen sprehod in lep razgled na vrhu je kot besede iz Markovega evangelija: "Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob." (Mr 1, 10) Le da tokrat nebesa zagledamo, ko stopimo na vrh gore.
Nadmorska višina: 958 m
Višinska razlika: 200 m
Trajanje: 1 ura
Zahtevnost: 1 zvezdica