Črjanske cajtnge, december 2010 - Marijan Lačen: Letos mineva kar lepih 10 let od ustanovitve K-24, največjega koroškega hribovskega izziva.
Ideja, ki je zaživela leta 2000, se je lepo prijela in vsako leto predstavlja konkreten izziv določenemu številu slovenskih hribovcev, ki morajo biti kar dobro pripravljeni in precej adrenalinsko razpoloženi, da lahko to pot premagajo. Pot je zastavljena tako, da jo lahko premagajo resnično fizično in psihično dobro pripravljeni posamezniki. Ni pa tako težka, da bi jo zmogla le peščica vrhunsko pripravljenih posameznikov. S tem se je uresničila želja ustanoviteljev kluba, ki so želeli postaviti takšen izziv, da bi mnogi poizkusili, češ saj se da, a zmogli bi le tisti nadpovprečno pripravljeni. S tem je klub tudi potrdil svoj poudarjeni naziv »največji koroški hribovski izziv«.
Klub so leta 2000 ustanovili Milan Savelli - Planinsko društvo Črna, Dušan Štrucl – hotel Krnes in Marijan Lačen – Občina Črna na Koroškem.
Prvi se je s potjo testno preizkusil Alfonz Prevorčič in ob svoji dobri pripravljenosti nakazal, da bo to pravšnji izziv. Še isto leto jih je pot zmoglo 17, leta 2001 – 26, 2002 – 11 (med njimi prva ženska Veronika Viltužnik), 2003 – 9, 2004 – 4, 2005 – 17, 2006 – 29, 2007 – 14, 2008 – 14, 2009 – 8 in letos 12. Skupaj torej po desetih letih klub šteje 162 članov. Član kluba namreč lahko postane tisti, ki po točno določenih pravilih v 24 urah (starejši od 50 let in ženske – v 25 urah) premaga pot od Črne preko Uršlje gore, Smrekovca, Raduhe, Olševe in Pece nazaj v Črno. To je več kot 80 km poti z več kot 4000 m višinske razlike, torej pot, ki jo zmorejo resnično le najbolje pripravljeni in vzdržljivi. O tem priča tudi dejstvo, da jih je kar veliko poskušalo, a niso uspeli. Vsi tisti, ki pa so uspeli, so se o prehojeni poti izrazili zelo spoštljivo in skoraj vsi tudi priznali težave, s katerimi so se med potjo srečevali: krize, želja, da bi odnehali, vprašanja o smiselnosti tega početja.
Toda ob uspešnem zaključku je bilo njihovo doživljanje precej podobno: zadovoljstvo, da so premagali pot, da so premagali sebe, da so bolje spoznali sebe in svoje sposobnosti. In vse to jim je bogata in neponovljiva izkušnja. Vsakdo, ki uspešno konča pot, se vpiše v klubsko knjigo, ki je na avtobusni postaji v Črni. Zabeleži lahko tudi svoja doživljanja.
Med najbolj sočnimi so sledeči zapisi:
– Nikoli, nikdar več!
– Kdo si je to izmislil?!
– Če me ne bi bilo sram …
– Bilo je nadvse hudo.
– Na vrhu Olševe sem sredi belega dne videl zvezde.
– Tako izpit še nisem bil nikoli.
– A sedaj pa še na vrh Pece in v Črno?
– Ko je zahajalo sonce, sem mislil, da je konec sveta.
– Nog že tako nekaj ur ne čutim.
– Če bi vedel, kaj me čaka, ne bi šel, a sedaj ne bom odnehal.
– Mislim, da mi bo to ostalo večno v spominu.
– Ja, to je nekaj najbolj razburljivega v mojem življenju.
– Prekleto sranje in, mater, sem ponosen na sebe!
– Kdo pravi, da je Koroška mala?
– Čutim, da bom sebe srečal …
Sama ideja kluba je in ni športno zastavljena, je in ni samo planinska. Je nekaj vmes, je nekaj posebnega. Človek se namreč bori z naravo in tudi sam s sabo je v tekmi z uro, ampak čas si meri sam. Torej gre za visoko športno planinsko etiko. Če nekdo reče in napiše, da je pot opravil v 24 urah oziroma manj, je to pač dejstvo in tega nihče ne preverja.
Če se je zlagal, se je zlagal sebi in svoji duši! Od tega, da je sprejet v članstvo, tako nima nobene koristi, niti kakšne posebne slave.
In zakaj je potem klub sploh ustanovljen?
Zaradi čistega gorništva, zaradi izziva posameznika s hribi, zaradi preverjanja lastne vzdržljivosti, zaradi preizkusa lastne volje. In vse to je na tej poti postavljeno v meje možnega in sprejemljivega – a izključno za tiste, ki dobro obvladujejo svoje telo in duha. Predvsem duha, na primer takrat, ko si že osemnajst ur ali več na poti in se moraš še od Kumra povzpeti na vrh Pece, kar je za nekatere dovolj za celodnevni izlet …
Kljub vsem naporom pa je pot lahko tudi planinsko romantična, o čemer priča eden izmed zapisov: »Bilo je mrzlo, toda vreme vseskozi čudovito. Prelepo, res prelepo je bilo. Ni mi žal, da sem se odpravil na to turo, saj je bilo to neko novo, svojstveno doživetje. To je bil pristen stik z naravo. Na celi poti nisem srečal nobenega človeka., vse koče so bile še zaprte, kot da bi hodil nekje po nenaseljenih prostranstvih.«
Klub 24 – največji koroški hribovski izziv – je tako živel in doživel 10 rojstnih dni in 162 članov. Seveda pa klub ostaja odprt in čaka na nove člane, na nove izzivalce, ki bodo v svoji popolnoma individualni preizkušnji povezali svoje telo in voljo z izzivi in lepotami koroških hribov.
Člani kluba imajo edino neobvezno obvezo, da se vsako prvo soboto v decembru ob 18. uri, brez vabil, zberejo v prostoru nad avtobusno postajo v Črni na Koroškem. Na teh srečanjih, ki pomenijo predvsem druženje, se sprejmejo tudi novi člani, torej tisti, ki so v tekočem letu opravili z izzivom. Letos je bilo še posebej slovesno.
Ko boste kdaj naslednje leto v času planinske sezone, ali pa naslednja leta, pohajkovali po koroških hribih in vas bo kdo na hitro prehiteval in ves zasopihan švignil mimo vas, bo to gotovo bodoči klubovec. Naj se vam ne smili, sam se je odločil za ta izziv. Kakšno vzpodbudno besedo mu pa le privoščite, je bo zelo vesel, saj bo morda edina v 24 urah.
Marijan Lačen