Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nadzemeljsko, mistično, prvobitno

 02.01.2011

 

 

torek, 4. januar 2011, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1320

Nedelo - Mateja Gruden: Zimska hribovska; Veliki Draški vrh, Viševnik in ... vse drugo

Sneg ječi in škripa pod debelimi podplati zimskih čevljev; le poredko se ugrezne, kvečjemu do sredine meč. Razmere so vrhunske – sneg je bolj ko ne utrjen, na nevarnih nakloninah pa bodisi splazen bodisi preobražen v trdo skorjo. Za povrhu se sonce razliva po naših glavah, medtem ko se polagoma vzpenjamo proti Velikemu Draškemu vrhu. Razen peščice smučarjev smo sredi beline osamljeni, četica petih.

Veliki Draški vrh je visok 2243 metrov, dovolj, da je v zimskih razmerah priznan za alpinistični pristop. Nanj se odpravimo z Rudnega polja na Pokljuki (1347 metrov), kjer se pot pod smučiščem uvije v gozd, proti Studorskemu prevalu. Označena je, čeravno tega dne sledimo že kar uhojeni gazi oziroma smučinam; skoraj edini hodci smo, pravzaprav, drugi se vzpenjajo s smučmi. Najbolj znani slovenski pisec planinskih oziroma gorniških vodnikov, Tine Mihelič, je v svoji knjigi Klic gora zapisal, da je turno smučanje »najbolj uživaška gorniška dejavnost«, kar bo odločno potrdil vsak turni smučar; a doslej me še ni resneje zagrabilo, da bi gorniški opremi dodala še turno. Morebiti je še prekratka moja zimska hribovska pot …

Komaj šest let premore in zlahka nemudoma in po vrstnem redu naštejem vse svoje resnejše zimske vzpone: Mala Mojstrovka z Vršiča, noge prvič obtežene z zimskimi gojzarji in derezami za pokušino, Vrh nad Škrbino v neobljudenih Bohinjskih gorah, moja prva grapa z derezami in s cepinom, prva vadba ustavljanja s cepinom med padcem zaradi zdrsa: met na trebuh, z oklom v sneg, dvig nog v kolenih! Zatem preostale grape: na Begunjščico nad Ljubeljem, na rob Škrbinske plošče in na Viševnik. Hm, morda še razpotegnjeni primorski Porezen … Resda je s 1622 metri še globoko v sredogorju, a v to omikano druščino ga uvrščam zaradi obupnih razmer vsakič, ko sem v snegu pristopala nanj (vremenska napoved: sonce!). Trikrat me je na njem neusmiljeno premikastil veter, megla pa je vztrajno ubijala vidljivost in menda rajske razglede. Še čakam nanje.

Palice na nahrbtnik, v roke cepin!
Zasnežene gore pripovedujejo in skrivajo veličastne, drzne zgodbe o človekovih sposobnostih, zmogljivostih in preseganju strahu. Moje so še drobcene in prav nič predrzne. Moj strah ima zavidljive dimenzije in moja zmožnost spopadanja z njim je šibka. Ko zapikujem cepin v strmini, ne maram misliti na nevarnost plazu, recimo. Obožujem vrtoglave globine, iskanje oprimkov in stopov v skali, rada imam navpičnice, voljno v hribih poprijemam za jeklenice, kjer so; ampak vselej s spoštljivim korakom, ki karseda preprečuje zdrs. Zato imam pozimi najraje, kadar je nevarnost plazov v visokogorju največ druge stopnje, torej zmerna, in so razmere očitno nared za vzpone. Kakor to nedeljo nad Pokljuko.

Sprva dolgo prhek sneg na poti proti Velikemu Draškemu vrhu je od razpotja, kjer se poti razcepijo proti Studorskemu prevalu levo in proti Viševniku ter Malemu Draškemu vrhu desno, čedalje težji. Tukaj postanemo in v kratki strmini ob strani simuliramo padce: na trebuh, z oklom v sneg, noge kvišku v kolenih! Ometani s snegom kakor snežaki krenemo nato proti prevalu. Pred sabo imamo svežo gaz, ki lajša korake. Mestoma se namreč ugrezne skoraj do kolen. Kjer se poleti pot vzpne naravnost na preval in zatem po grebenu preči do vrha, zavijemo desno, po sledi smučin in gazi. Označeni, urejeni pristopi se pozimi pogosto »razpustijo«; četudi markacije ne hibernirajo pod snegom, so vodnice prej ko ne sledi predhodnikov. Razen, kajpada, kadar so preplitke oziroma odtisnjene v prhek sneg, veter pa divje vleče naokoli in jih naglo briše.

Sneg se sprijema v čedalje tršo skorjo, zato gredo palice na nahrbtnik, v roko pa cepin in na čevlje dereze. Do poslednje strmine pod širokoplečim, bleščečim se pobočjem pod vrhom bi se sicer še povsem udobno počutila brez našpičenih pomagal; brez njih bi se že pri vznožju brez daljšega pomisleka obrnila nazaj v dolino. Tako pa: popoln užitek! Po dolgem času spet pikati v sneg! Skorjo je veter preobrazil v pregrinjalo z vdolbinicami; vsakič znova me pozimi v hribih fascinirajo umetelne posledice pometanja vetra …

Enaki simptomi, drugo stanje
Komaj nekaj metrov pod vrhom se vendarle odpre pričakovani razgled: Triglav pred nosom s Planiko in Kredarico! Megla, ki je pred kakšno uro pretila, da nam bo ovila vrh, se je razpršila. Zgolj štirje smo na vrhu to nedeljsko popoldne (dva iz naše druščine – drugi sledijo – in dva »predpristopnika«); a ledeni veter nas priganja h krajšanju razgledovanja po belo glaziranih gorah.

Belina … Kadar si v hribih utrgam dan ali vsaj nekaj ur zunaj ustaljenih planinskih poti, v prostovoljni in dragoceni osami, me napade blago astmatičen občutek, kakor da mi zmanjkuje zraka, kakor da bi mi nevidne roke stiskale pljuča. Smešno, kako so lahko enaki simptomi posledica docela drugačnih duševnih stanj. Blaga, zamolkla bolečina v prsih namesto tesnobe oznanja trenutek intimne sreče, nekaj le stežka opisljivega. Ali pa ga raje zadržim zase zaradi bojazni, da bi ga njegovo ubesedenje skvarilo v kič, patetiko, cenenost. Navidezno neskončna belina, pospremljena z veličastnostjo gora, zareže še globlje; kakor da bi bilo v njej nekaj nadzemeljskega, mističnega, gotovo pa prvobitnega.

Hitchcock na vrhu
Dva dni pozneje ...
Razmere so še zmeraj idealne, cilj je blizu prvemu, nekoliko nižji Viševnik (2050 metrov – še en alpinistični pristop). Ob koncih tedna je pot, ki jo uberemo – z Rudnega polja in čez smučišče –, obupno obljudena, prav tako vrh, med tednom pa si obetamo bolj ko ne »soliranje«; tokrat v troje, nadaljevanje nedeljske odprave, dva sta delovno obtičala v Ljubljani. A presenetljivo še zdaleč nismo sami, čeravno je torek.

Smučišče, po katerem se začne vzpon, je mamljivo zratrakirano; v mislih zavijam po njem s smučkami, medtem ko grizemo navkreber. Ni prav zložno, se upehani strinjamo; prvi koraki pred dvema dnevoma so bili veliko bolj zravnani. Sneg tudi tega dne prijetno škripa pod nogami in nadaljuje se nedeljska idila. Oblaki se podijo po nebu in grozijo s prhko zatemnitvijo, veter na trenutke ostro povleče in prepiha do kosti. Vetrovka je v nahrbtniku, med vzpenjanjem in v brezvetrju je v njej pretoplo. A nos je nenehno leden in brez rokavic oledenijo prsti. Krepko pod ničlo je, mrzel suh zrak reže grlo, po katerem občasno zlijem topel čaj z medom.

Pot je uhojena, sledimo gazi, izogibamo se sledem smuči. Pred leti mi je navdušen turni smučar potarnal, da jim gredo na živce »čevljarji«, ki jim uničujejo pot. No, jaz sem čisto navaden čevljar in poskušam stopati, kjer ni povlečena smučarska sled. Kar naj bi bilo sicer nenapisano pravilo, kadar le gre.

Na vrhu nas je peščica, veter se je pritajil in nam dovoljuje postopanje in razgledovanje. Triglav je tega dne malce dlje kakor pred dvema dnevoma, a razgledi so spet vrhunski. Čim izvlečemo iz nahrbtnikov malico, se druščina kavk vsaj potroji. Čedalje bolj predrzne so, se jezim, ko mi ena od njih prileti naravnost v obraz, ker sklenem, da jabolčnega zavitka pa res ne bom delila z njimi. (Saj, Ptiči, Hitch cock je že vedel …) Na sosednjem Malem Draškem vrhu opazimo dvojico, ki je pravkar izplezala iz osrednje grape. Spodaj se srečamo pri brunarici na Rudnem polju; eden od njiju se je pred nekaj dnevi vzpel že na Grintavec, drugi si je v tem idealnem tednu vzel kar dopust. Za hribe, kakopak.

Nekateri menijo, da življenje osmišljajo veliki dogodki: konec šole, prva služba, poroka, rojstvo otroka … Da so ti dogodki zapomnljivi, vse drugo je bežno in minljivo. Ne bi se mogla manj strinjati.

Mateja Gruden

eXTReMe Tracker