Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Skriti vrh sijoče gore

www.delo.si  31.12.2010

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 


torek, 4. januar 2011, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2840

Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Gašerbrum I, 8068 metrov

V osrčju Karakoruma, na tromeji med Pakistanom, Indijo in Kitajsko, tam, kjer se začenja sloviti ledenik Baltoro, leži ena najbolj nenavadnih in zanimivih skupin gora z imenom Gašerbrum. Šest izjemnih vrhov je razvrščenih v obliki podkve in kot nekakšen venec objemajo Južni gašerbrumski ledenik. Ime celotni skupini je s svojo mogočno zahodno steno dal 7925 metrov visoki Gašerbrum IV. Dolge dneve, ko hodiš po Baltoru navzgor, lahko opazuješ, kako večerno sonce zlati prepadne vesine. Gašerbrum v jeziku domačinov Baltov pomeni sijoča, bleščeča gora.

Gašerbrum IV je tako izpostavljen, da dominira nad celotnim območjem, trije vrhovi skupine, ki so višji od njega, pa so tako skriti za Gašerbrumoma V in VI, da jih opaziš šele, ko stojiš tik pod njimi. Od tod izvira drugo ime za najvišji vrh skupine, 8068 metrov visoki Gašerbrum I. Angleški raziskovalec Martin Conway je leta 1892 med raziskovalno odpravo prišel do njegovega vznožja in ga poimenoval Skriti vrh.

Kasneje sta to območje raziskovali dve italijanski odpravi, prvi poskus vzpona na Skriti vrh pa je bil šele leta 1934. Günther Dyhrenfurth je organiziral mednarodno odpravo, v kateri je bilo poleg plezalcev tudi nekaj filmskih igralk in igralcev. O potovanju naj bi posneli igrani film, s katerim bi delno pokrili stroške odprave. Za poskus vzpona na Gašerbrum I so izbrali jugovzhodni greben, ki je bil videti obetaven. Dosegli so višino 6200 metrov, potem pa jih je zajel isti vihar, v katerem so na nekaj deset kilometrov oddaljenem Nanga Parbatu umrli sloviti nemški plezalci Merkl, Welzenbach in Wieland ter šest šerp. Člani mednarodne odprave na Gašerbrumu so se iz viharja srečno izvlekli, nadaljnje poskuse na gori pa opustili.

Epski sestop in pozneje osvojitev
Dve leti kasneje se je Gašerbruma I lotila močna francoska odprava, ki jo je vodil Henri de Segogne. V moštvu je bil med izkušenimi plezalci tudi Pierre Allain, najboljši francoski plezalec tistega časa. Iz Darjelinga so pripeljali kar 35 šerp za pomoč pri plezanju. Izbrali so nekoliko bolj direktno smer na vrh prek južnega grebena in prišli več kot 7000 metrov visoko. Takrat jih je zajel desetdnevni snežni vihar, v katerem ni postal vprašljiv le vzpon na vrh, ampak tudi vrnitev v bazo. Med sestopom s tabora tri je dvoje šerp zajel plaz in ju odnesel več kot petsto metrov globoko. Po pričevanju sta kot meteorja priletela mimo tabora dve in se nekoliko niže po neverjetni sreči nepoškodovana ustavila. Po tem »epskem« sestopu niso imeli Francozi nobene volje več, da bi nadaljevali poskus, in odpravo so zaključili.

Šele leta 1958, ko so le še trije osemtisočaki ostajali neosvojeni, je bil še en poskus na Gašerbrumu I. Ameriški alpski klub je organiziral sedemčlansko odpravo pod vodstvom Nicka Clincha. Sledili so smeri mednarodne odprave iz leta 1934. Iz poročila odprave je mogoče razbrati, da so imeli najmanj toliko težav z nosači na pristopnem pohodu kot s poznejšim plezanjem na goro. Nezanesljivi Balti so jim ves čas povzročali težave. Nikoli niso vedeli, ali bodo naslednji dan hoteli naprej, oziroma kot se je slikovito izrazil eden od članov Pete Schoening: »Nosači bodo šli naprej ob 10.30, to smo od njih izvedeli ob 10.29.«

Na gori jim je šlo dobro in 4. julija so na višini 7150 metrov postavili tabor pet. V njem sta ostala Schoening in Andy Kauffman in naslednji dan ob petih zjutraj odšla proti vrhu. Dan je bil lep, a izredno mrzel. Ob treh popoldan sta dosegla najvišjo točko in se srečno vrnila v tabor, naslednji dan pa v bazo. Še eno poglavje pionirskih osvajanj najvišjih himalajskih vrhov je bilo tako končano.

Najčistejši izziv
Zaradi mejnih sporov z Indijo so pakistanske oblasti kar 17 naslednjih let zavračale vse prošnje za odprave na območje Baltora. Leta 1975 pa so se razmere nekoliko umirile in gore sta se lotili kar dve avstrijski odpravi. Prva pod vodstvom Hansa Schella je želela ponoviti smer prvopristopnikov. Druga, ki je štela le dva člana, pa je prišla »premakniti meje mogočega in ustvariti zgodovino«. To sta bila dva izmed najboljših plezalcev tistega časa, Reinhold Messner in Peter Habeler. Predvsem Messner, ki je že imel izkušnje z velikimi klasičnimi odpravami na najvišje vrhove sveta, je poskušal slediti idejam svojega vzornika Hermanna Buhla in izpopolniti tako imenovani alpski slog plezanja tudi v Himalaji. To je pomenilo: majhno moštvo, brez višinskih nosačev, nova smer, po opravljeni aklimatizaciji vzpon na vrh in sestop v enem zamahu. Tak način je plezalcem predstavljal najčistejši izziv, ki jim ga je postavljala gora, in le redki so ga bili sposobni sprejeti.

V Pakistan sta pripotovala s samo 200 kilogrami opreme in dokaj hitro dosegla bazo pod goro. Od tam sta, po minimalni aklimatizaciji, začela plezati novo smer v severozahodni steni. Prvič sta bivakirala na višini 5900 metrov, drugič pa 7100 metrov visoko. Tretji dan sta ob pol enih kot druga naveza v zgodovini dosegla vrh Gašerbruma in se spustila nazaj do drugega bivaka. Čez noč se je potem pokvarilo vreme, a sta vseeno varno sestopila v bazo. Fantastičen dosežek je še danes nekakšen mejnik v načinu plezanja na najvišje vrhove sveta. Samo dan za Messnerjem in Habelerjem je Schellova ekipa po klasični smeri in na klasičen način opravila tretji vzpon na vrh.

V Pakistan s poltovornjakom in kombijem
Leta 1977 so se pod Gašerbrumom prvič pojavili Slovenci. Odpravo je organiziralo Planinsko društvo Tržič, člani pa so bili poleg tržiških plezalcev, vodje Janeza Lončarja, Filipa Benceta in Boruta Berganta, tudi iz drugih alpinističnih odsekov. Drago Bregar iz Železničarja, Franc Čanžek iz Celja ter Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik iz Kranja. Ideja priti v Karakorum in splezati novo smer na osemtisočak je bila za tisti čas v slovenskem prostoru izjemna. Tako zahtevne odprave naj bi organizirala le matična planinska zveza, vendar so bili takrat njeni vodilni možje povsem usmerjeni v nepalsko Himalajo. Tudi zato se je tej meddruštveni odpravi zatikalo na vseh koncih. Kronično pomanjkanje denarja za transport jim je rešil solkanski avtoprevoznik Marinko Pintar, ki se je odločil, da jim bo s svojim poltovornjakom opremo zastonj peljal v Pakistan. Za nameček se je pozneje, čeprav ni bil alpinist, odlično izkazal z nošnjami na tabor ena. Tik pred odhodom so dobili še zdravnika Martina Košaka, ki se je nekaj dni prej upokojil in tako brez težav odpotoval z njimi.

S poltovornjakom in kombijem jim je nekako uspelo prevoziti dolgo in nevarno pot do Pakistana, kjer so k sreči naleteli na naše delavce, ki so na reki Ind gradili jez Tarbela za eno največjih elektrarn na svetu. Nekaj tednov so ostali kar pri njih in z njihovo veliko pomočjo jim je uspelo pridobiti potrebna dovoljenja za plezanje. Birokratske procedure so bile takrat še veliko bolj zapletene in dolgotrajne kot danes.

Pristopni pohod jim je postregel z vsem, po čemer slovi hoja po ledeniku Baltoro. Vroče sonce, snežni viharji, štrajki nosačev in seveda veličastna panorama karakorumskih vrhov. V bazi so izplačali nosače in obdržali le kuharja. Vreme je bilo lepo in takoj so se lotili dela. Mikala jih je prepadna južna stena gore, a presodili so, da imajo s seboj premalo vrvi in klinov za tako zahtevno steno, in se odločili za še ne preplezani jugozahodni greben. V petnajstih dneh lepega vremena jim je uspelo postaviti štiri tabore. Osmega julija, ko sta Štremfelj in Zaplotnik iz njega odšla proti vrhu, pa se je vreme pokvarilo. Vseeno jima je nekaj čez poldne v viharju uspelo stopiti na najvišjo točko gore. Sestop se je zaradi težavne stene in viharja sprevračal v pravo dramo, na koncu sta le srečno prišla v tabor štiri. Še istega dne se je iz tabora tri do njiju prebil Drago Bregar. Skupaj so prebili noč v upanju na izboljšanje vremena.

Prva slovenska žrtev Himalaje
A jutro je bilo pusto in sivo, veter je še bolj tulil okoli skalnih robov in snežilo je še močneje. Skušala sta pregovoriti Bregarja, da bi skupaj sestopili, a odločil se je, da bo tu kakšen dan počakal na izboljšanje in poskusil proti vrhu. Zaplotnik in Štremfelj sta srečno sestopila v viharju, ki je trajal naslednjih sedem dni. Po dveh dneh je bila radijska zveza z Bregarjem prekinjena. V obdobju kratkotrajnega izboljšanja vremena so se skušali prebiti navzgor, da bi našli kakršnokoli sled za njim, a sta jih izčrpanost in nevarnost plazov ustavila. Drago Bregar je za vselej ostal na gori in tako postal prva slovenska žrtev Himalaje.

Tragedija je zasenčila izjemen uspeh, ki so ga dosegli. Čeprav so plezali v klasičnem slogu, s postavljanjem višinskih taborov, so po prihodu v bazo potrebovali le 16 dni, da so osvojili vrh. Messner in Habeler dve leti prej pa kljub alpskemu slogu le dan manj. To je bil šele četrti vzpon na Gašerbrum I, in to še po novi, prvenstveni smeri.

Novi mejniki v himalajizmu
V naslednjih letih je bilo na Gašerbrumu I preplezanih več novih smeri. Na gori je bil leta 1982 še en zgodovinski dogodek. Legendarni švicarski ekstremni smučar Silvan Saudan je z vrha gore, po smeri prvopristopnikov, odsmučal v bazo. To je bil prvi smučarski spust z osemtisočaka v zgodovini. Dve leti kasneje, leta 1984, je pod goro spet prišel Reinhold Messner, tokrat z mladim, obetavnim južnotirolskim soplezalcem Hansom Kammerlanderjem. Kot vedno pri Messnerju je šlo tudi tokrat za izjemen podvig in nekaj novega. Prvič v zgodovini himalajskih osvajanj naj bi poskusila opraviti prečenje z enega osemtisočaka na drugega, ne da bi se vmes spustila v bazo. Pri osemtisočakih sta za kaj takega realni možnosti le dve. 8848 metrov visoki Everest in 8516 metrov visoki Lotse, ki stojita v neposredni bližini, povezuje 8000 metrov visoko sedlo. Druga možnost pa je prečenje z 8035 metrov visokega Gašerbruma II na 8068 metrov visoki Gašerbrum I, ki ju povezuje nekaj več kot 6000 metrov visoko sedlo Gašerbrum La.

Po nekaj dneh aklimatizacije sta se odločila za končni vzpon. Vse, kar sta potrebovala na tej dolgi in zahtevni poti, sta nosila s seboj. Najprej sta po klasični smeri splezala na Gašerbrum II, potem pa po novi smeri sestopila na sedlo Gašerbrum La. Proti vrhu Gašerbruma I sta nadaljevala po novi varianti smeri iz leta 1975, dosegla vrh in sestopila v območju jugozahodnega grebena. Njuna epopeja je trajala šest dni. Veličasten dosežek je postal nov mejnik v himalajizmu. Messnerja so prav taka dejanja na koncu ustoličila kot največjega himalajskega plezalca vseh časov. Res je, da je bilo še nekaj tako sposobnih plezalcev kot on, a po idejah in zamislih, ki so tudi usmerjale razvoj himalajskega plezanja, je bil daleč pred drugimi. Na odpravi ju je do baze spremljal tudi sloviti nemški režiser Werner Herzog s filmsko ekipo in o vsem, kar se je dogajalo, posnel film. Kljub zvenečim imenom protagonistov in režiserja pa film začuda ni doživel vidnejšega uspeha ali odmevnosti.

Slovenski (ne)uspeh
Slovenci se Gašerbruma I do leta 1995 nismo več lotili. Takrat pa je pod goro prišla šestčlanska odprava, ki jo je vodil Janez Golob. V njej so bili še Iztok Tomazin, Marko Čar, Simon Čopi, Urban Golob in Matija Jošt. Njihov cilj je bil zelo drzen. Po japonski smeri v severni steni naj bi se prebili na vrh in se po njej s smučmi in desko poskusili spustili z njega. Nezanesljivo in nepredvidljivo karakorumsko vreme jih je dolgo puščalo v negotovosti, a potrpežljivost je bila na koncu poplačana. Tomazin in Čar sta 5. julija dosegla vrh. Tomazin si je pripel smuči, Čar pa smučarsko desko. Še istega dne sta prismučala do šotora na višini 7100 metrov, naslednji dan pa srečno tudi do baze. To je bil takrat, za Anapurno, že drugi slovenski presmučani osemtisočak. Dodatno vrednost njunemu podvigu daje dejstvo, da nista smučala po smeri prvopristopnikov, ampak po težavnejši in tehnično zahtevnejši severni steni v območju japonske smeri.

Šele poletje leta 2010 je prineslo tretjo slovensko odpravo na Skriti vrh. Sedemčlansko moštvo je vodil Miha Habjan. Brez posebnih težav so dosegli bazo pod goro, potem pa žal ni šlo po njihovih načrtih. Vreme je bilo to poletje v Karakorumu zelo slabo. Obilne padavine so v nižjih predelih severnega Pakistana zahtevale kar 1600 življenj. Na gori pa so plezalcem največ težav povzročale velike količine novozapadlega snega. Kljub temu so vztrajali v upanju, da se bo vreme le ustalilo. Kar štiriintrideset dni so preživeli v bazi ali nad njo. V zadnjem poskusu, v začetku avgusta, so dosegli višino 7500, potem pa zaradi novega sneženja in nevarnosti plazov odnehali.

Kljub formalnemu neuspehu verjamem, da so mladi plezalci pridobili kopico pomembnih izkušenj, ki jim bodo koristile v prihodnosti. Dobro je, da Planinska zveza Slovenije oziroma njene komisije, ki skrbijo za alpinizem in odprave, znova usmerjajo mlade, perspektivne plezalce proti najvišjim vrhovom našega planeta. Na njih je potekal, poteka in bo potekal najpomembnejši in najzahtevnejši del svetovnega vrhunskega alpinizma.

Viki Grošelj

Oznake: HIM, VTG

Komentiraj (1):

Brin Kovačević, četrtek, 6. januar 2011, ob 08:11

Krasen prispevek!

eXTReMe Tracker