Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ko spodleti

Pogled z zimskega Velikega GolakaIskanje Prekmandlca: Otresel se me je kot sitnega obada, izpljunil me je, kot najgrenkejši grižljaj in če ne bi razumela, bi najbrž dobila še brco.

Lepo je slediti lepim in še lepšim turam v iztekajočih se prazničnih dneh. Na bolj ali manj resnih vremenskih in hribovskih portalčkih se vedno najde polno lepih dosežkov. Vreme nam je bilo tokrat naklonjeno in prazniki niti najmanj niso bili prazni.
Občudovanje mi vzbujajo opisi splezanih »ipsilon, iks, gama ali beta« zasneženih in zaledenelih grap. Za moje »mandlstvo« je to le znanstvena fantastika. Kdo ve, je moja želja o pravih derezah dosegla pravi naslov? Bo upravičeno moje zaupanje v dobre može? Še v mislih si ne upam primerjati moje graparjenje z zgoraj naštetim. Kako le bi vam najbolje opisala mojo zadnjo lansko turo?

Prelep začetek z mojima tečajnicama

Stavek v podnaslovu pove vse. Bila sem spet na eni čisto moji, a tokrat nepravi poti. Odletela sem kot smet, z dvema otrokoma pod pazduhama, prepuščenima mi v varstvo. Dekletci sta mi bili zaupani, da z Veliki Golak s Stanišamenoj naredita prve zimske planinske korake. Zobki "Veriginih derezic" pa so spodleteli. Naklon je bil hud, spodaj ledena skorja, pokrita s pršičem. Popeljale smo se za hip. Moji razposajenki sta utihnili. Le spogledale smo se in ... družno odkotalile v dno vrtače. Bilo je strašno zabavno, kajti na našo srečo nam ni pretila kakšna večja nevarnost.
Prepričalo me je popolno zaupanje v njunih očeh. Obrnile smo.
Nekje globoko pa je  v najdaljši noči le kljuvalo, peklenščka, zakaj in čemu? Mogoče pa mi še ni bil izstavljen račun za mojo ošabnost, morda ...
Nikar ne razmišljajte tako kot sem sama, davno nekoč: »Ti v gozd zaviti vrhovi pa niso tako zanimivi, tak vrh nima prave cene. Le zakaj bi se, ob obilici razglednih, trudila nanje?« A ko sem se nekoč, najbrž v želji užiti čim več miru, v želji samo hoditi, razmišljati in analizirati, le povzpela na vrh, sem bila ganjena, v srce me je zarezal sram, ki se ga še nisem povsem znebila. »Kako, le kako sem se lahko tako neskončno motila? Le kdo mi je dal pravico takole soditi? Dragi moji Golaki, mi boste sploh kdaj oprostili?«
Takoj naslednji dan: popravni izpit! Prijazno me je pričakal, najvišji med njimi. Naredila sem prvi, izgleda tudi pravi korak. Seveda je bila pomembna pot, način pristopa in inverzija. Ta naredi svoje, zmehča trdoto tudi v odnosih.

Okvir izpod Sivke

Vse skupaj je padlo v pravi okvir in na pravo mesto šele naslednjega dne na meglenosivi, zares zaraščeni, lepi Sivki.

Anka Vončina



Golaški bukovi viharniki


Novoletni razgled z Malega Golaka
na sever


Z Malega preko Srednjega do
Velikega Golaka


Silvester pa takole krasi

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti