Ilustrirani Slovenec (1931) - Janko Mlakar: Karavanke so z malimi izjemami zelo krotke gore. Zato pohajajo na nje jako radi turisti, ki se na nadelanih potih navzlic klinom in žicam ne počutijo dobro.
Mislim pa, da pravi alpinist tudi v Karavankah najde vsega v obilni meri, kar išče v planinah.
Biser Karavank je Golica s svojimi slavnimi narcisami. Takole krog binkošti jih je toliko na njenih pobočjih, da se od daleč vidi, kakor da jo je sneg zapadel. Narcisa ne spada med zavarovane cvetice. Ako bi se dala s trganjem iztrebiti, bi bila Golica že davno brez njih, toliko jih znosijo izletniki, zlasti pa majniške izletnice v Ljubljano. Toda narcisam to pustošenje ne škoduje. Imajo pač korenine — kakor grunt — do pekla.
Peljal sem nekoč četrtošolke na Golico. Ke r sem jim rekel, da si bodo šele na povratku smele natrgati - narcis, smo bili kaj hitro na vrhu pri Kadilnikovi koči. Zares lep in poučen pogled na Triglavsko pogorje in na Koroško se niso dosti zmenile. Rinile so naravnost v kočo, posrebale hitro vsaka svoj čaj in jo zopet ucvrle nazaj navzdol. Ustavili smo se šele na narcisnem polju, ki so si ga gor grede zapomnile. Jaz sem sedel na z mahom porasel štor in jih — pasel. Prej niso nehale, da ni bilo nobene narcise več videti. Sleherna je odnesla s seboj velik snop narcis, kakor za steljo, čeprav vse skupaj niso premogle niti koze.
Večerni vlak, s katerim smo se vračali, je bil ves poln same šolske mladeži obojega spola. Na vsaki postaji so hodili dijaki — bili so menda realci — pred naše vozove in prosili narcis. V Kranju j e pa nek posebno podjeten fant naenkrat zaklical: »Gori, gori«!
»Kje, kje?« završalo je skozi okna.
»Tukaj!« je dejal fant in se udaril po levi strani junaških prs.
»To je pa treba hitro pogasiti«, je vzkliknila Kunčeva Mija in ga polila postrežljivo z vodo. Potem smo imeli do Ljubljane mir. Fantom se je pač zamalo zdelo, da je Mija na tak način pogasila plamen v dijakovem srcu.
Zelo lepa, čeprav v juliju in avgustu nekoliko vroča in zaradi pomanjkanja vode suha, je tura z Golice po grebenih na Stol in v Prešernovo kočo. Ako drugo jutro zgodaj vstanemo, da smo še začasa na Završnici, se lahko na drugi strani pospnemo na Begunjščico. Razgled sicer ni posebno znamenit, zato pa najde ljubitelj planinskih cvetk marsikatero redkost na njenem zelenem pobočju.
Trganje cvetic pa ni popolnoma brez nevarnosti, ker so tla na nekaterih mestih zelo strma. Tako se je na primer pred leti celo nek kosec pri košnji smrtno ponesrečil. Ker je kosil brez derez, mu je na gladki travi vzelo noge, in ni se mogel več ustaviti. Nekaj časa je dričal po zelenih tleh, nato je pa zletel čez precejšen prag v globoko grapo, kjer je mrtev obležal.
Najizrazitejši vrh v Karavankah je ponosni Storžič (?). Sicer zaostaja v višini za nekaterimi drugimi vrhovi; po vitki obliki pa prekaša vse druge bližnje in daljne sosede. Ima pa bolj malo obiskovalcev. Aljaž je hodil gor na lov. Nekoliko pod vrhom je ustrelil svojega prvega in — edinega kozla. Njegovo glavo je, imel v spalnici nad vrati nagačeno. Rad se je z njim pohvalil.
»Gamza sem samo enega ustrelil,« je dejal pri neki priliki. »Seveda drugačnih kozlov sem pa veliko postreljal, samo ne dajo se nagatiti.«
Tura na Storžič je prav lepa in razgled še precej obsežen. Kdor rad pleza, najde tudi tu »severno steno« in lahko trenira na njej, preden se loti triglavske.
Na skrajnem vzhodu zaključuje Karavanke široka Košuta. Vanjo prihajajo zlasti radi Tržičani, turisti in lovci. Ker na prisojnih krajih sneg kmalu skopni, so nekateri obronki Košute kakor na primer Veliki vrh že kmalu spomladi pristopni tudi brez smuči. Za točno postrežbo skrbi znana koča na Kofcah. Ob debelem snegu seveda puščajo tod daleč naokoli neumorni smučarji svoje sledove.
J. Mlakar