Delo, 02.09.1976 – Vlasta Felc: po snežnem pišu spet odpira svoja vrata
Delo, 2. september 1976
IZ IZLETNIŠKE BELEŽNICE
Tičarica kot prej
VRŠIČ, septembra — Ustavili smo se pri Tičarjevem domu. Že zato, da bi videli, kako so zaceljene rane, ki mu jih je lani prizadel aprilski snežni piš. Bilo je kar za milijon din škode.
Tičarjev dom ali Tičarica spet čvrsto stoji in odpira svoja vrata, čeprav je bilo za to potrebno veliko truda, ki pa so ga delavci planinskega društva Jesenice tokrat zmogli. Takoj so stopili v akcijo. S klicem v sili za finančno in vsako pomoč so se obrnili tako rekoč na vso Slovenijo, sami pa so takoj začeli s prostovoljnim delom — tudi tu so jim pomagali planinci iz vse Slovenije. Izračunali so, da so planinci za popravilo doma opravili več kot 3000 prostovoljnih delovnih ur. In tako je Tičarjev dom spet tak, kot je bil, ponos planincev v Gornjesavskl dolini.
Ponos, kakršen je bil nekoč, kajti po zaslugi dr. Josipa Tičarja, nekdanjega kranjskogorskega župana, zavednega Slovenca in gornika, je v avgustu leta 1912 kot protiutež Vossovi koči (sedaj je to Erjavčeva koča), ki so jo zgradili Nemci, zrasel Slovenski planinski dom, sedanji Tičarjev dom, ki so ga od prve do druge svetovne vojne večinoma imeli v lasti Italijani.
Planinsko društvo Jesenice je leta 1961 začelo poleg starega z gradnjo novega doma in ga dogradilo pet let kasneje, stari dom pa so porušili pred približno tremi leti. Novi dom ima v spomin na dr. Tičarja poseben Tičarjev kot.
Kako minevajo Tičarjevemu domu (ki je običajno odprt od 1. maja do 25. oktobra) dnevi danes, je pripovedoval Zvonimir Snoj. ki je oskrbnik doma šele dober mesec, zato pa ves zagnan v delo, saj smo ga zmotili pri čiščenju oken. Sicer pa je prišel iz Ljubljane, kjer je pred odhodom v pokoj delal v Vegi kot optik, v računovodstvu in komerciali, kar mu »danes vse prav pride«.
Domu se nič več ne posnajo lanske poškodbe in na 70 ležiščih se da spet dobro spati. Kljub temu, da je bilo avgusta slabo vreme, je bilo obiskovalcev precej, posebno tistih, ki jim je Vršič izhodišče za pohod v gore. Najbolj vztrajni pri čakanju na lepše vreme so bili tujci, med njimi največ zahodnih Nemcev, Avstrijcev in presenetljivo dosti Čehov. Penzion velja 140 dinarjev, cena ležišč pa je različna glede na to. ali ste lastnik planinske knjižice ali ne, domačin ali tujec. Največ zanimanja je za tesno spremljevalko planinca — enolončnico, ki se prileže po vrnitvi s tur. Oskrbnik je opozoril na zavetišče Špička, ki je lani zabeležilo kar 3.800 nočitev. Večkrat je tako zasedena, da so speči res kot sardine — če se obrne eden, se morajo tudi drugi. Treba bi bilo misliti na novogradnjo, saj bi bile manjše adaptacije dotrajanega objekta najbrž le metanje denarja v vrečo brez dna.
Ob vračanju v dolino smo na kačasti cesti srečali veliko avtobusov s domačimi in tujimi tablicami, ki so se vzpenjali na prelaz med dvema dolinama. Večkrat se zgodi, da je na eni strani slabo, na drugi pa popolnoma drugačno vreme. Oskrbnik Tičarjevega doma jih je bil kot velik ljubitelj planinskega sveta gotovo vesel, kljub temu, da je bilo sončno. Kajti, »če je lepo vreme, so polni hribi, če je grdo, smo pa mi«. VLASTA FELC