Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vlastu Kopaču ob šestdesetletnici

Planinski vestnik 6-1973 – Cene Malovrh, Tine Orel

Planinski vestnik 1973/06/319-

VLASTU KOPAČU
OB ŠESTDESETLETNICI

Rod je pognal korenine v Škofjeloško-Cerkljanski pokrajini in v Žireh je bil rojen tudi Vlasto, ki je tam preživel svojo otroško dobo. Pokrajina, v katero se prelivajo strmine Julijcev, je polna izročil materialne tvornosti, razsejanih po gozdnih krčevinah razgibanih vzpetosti in vijugastih globeli. Človek dobiva vtis, da sta bila tukaj vlagani trud in pretakani znoj že zgodaj namenjena ne le skrbi za vsakdanji kruh, ampak posebej še skrbi za blagostanje, katerega vidni izraz je oblikovna urejenost vsega, kar je plod človeškega dela. Nemara ni golo naključje, da se je v tej pokrajini rodilo toliko naših slikarjev.

Po očetu, akademskem slikarju, je Vlasto podedoval dar upodabljanja, po rodu pa vezovanje uporabnega z lepim. Na mladostni življenjski preokretnici se je zategadelj odločil, da postane oblikovalec trajnih stvari, ki jih ljudje potrebujejo v vsakdanjem življenju. Po dovršeni realki v Splitu se je vpisal v šolo profesorja Plečnika na ljubljanski univerzi in postal arhitekt.

Že med šolanjem je začel uresničevati svojo ustvarjalno moč, ki ni usahnila vse do zdaj, ko je s šestdesetletnico dosegel visoki življenjski jubilej.

Svojevrstno vodilo si je izbral Vlasto Kopač potem, ko si je začel samostojno utirati pot skozi življenje. Oprl se je na prepričanje, da preprosti ljudje ne izkrivljajo temeljev dobrega in zlega, da umejo biti pristni in iskreni v tem, kar pač so. Sile njegove osebnosti so mu narekovale, da se mora približati izpovedni iskrenosti takih Ijudi z nič manj povračilno iskrenim namenom, da bo z lastnimi močmi prispeval plemenitenju njihovih teženj in stremljenj. Vedel je, da bo moral potrpežljivo in vztrajno opravljati neštevilne drobne naloge in zanemarjati vrednote, ki se tičejo njegove osebne blaginje. Postal je mojster v ravnanju po tem vodilu enako, kot je postal mojster risbe in skladnosti arhitektonskega sloga.

Že kot študent je Vlasto ves prosti čas namenil našim goram. K temu sta ga vzpodbujala čar gorske narave in ne manj zavest, da je v tej naravi meja gospodarskega udejstvovanja, do katere imajo dostop le tisti ljudje, ki se s sadovi svojega dela in napora za gotovo ne bodo nikoli kdovekaj bogato okoriščali. Navduševal ga je športni podvig in radostil se je uspeha, ko je v navezi tiho zmagoval prepadne poti na vrhe, kajti podobne so potem srčnih ljudi iz davnine. Ob povratku je nadvse cenil priložnost za pomene z domačini, ki se zaradi opravkov podajajo v gore. Z globoko intuicijo je znal slediti, kako se izražajo vezi teh mož in žena do okolja, v katerem živijo, bodisi da se kažejo v poimenovanjih oblikovnih ali funkcionalnih členov gorskega sveta ali v stvareh, ki služijo gospodarjenju v tem smislu. Doumeval je, kaj spričujejo vidno zaznavni in upodobljivi pojavi kot mediji prvobitnega, razumsko in čustveno utemeljenega osmišljanja v človeškem bivanju. Takšno izpričevanje je skrbno in do podrobnosti posnemal z zapisi, skicami in risbami zato, da ga je potem lahko presojal in pretehtano presajal v lastne izvirne zasnove. Na Grintovce tokraj Jermanovih vrat, to se pravi na dolino in obod Kamniške Bistrice, je bila osredotočena njegova pozornost. V glasilu planinskega društva, zlasti iz razdobja prvih povojnih let, naletimo na prispevke, ki razodevajo stil in pomen Kopačevih posnetkov.

Prav zato, ker je samoniklo tolmačil vsebino planinskega udejstvovanja, se je Vlasto že zgodaj zavzel za programsko osvežitev slovenskega planinstva. Organizacijsko to-nšče za uresničevanje svojih idej je našel v visokošolski sekciji SPD, ki jo je ob polnem razumevanju taktratnega vodstva zasnoval in je ostal eden njenih najvidnejših protagonistov. V tisti čas sodijo njegovi napori za sistematsko ureditev gorske reševalne službe z delovnim območjem na ozemlju Gnntavcev, za prvo našo kartoteko plezalnih vzponov in za alpinistične odprave v manj poznana gorstva Jugoslavije. Sam se je udeležil take odprave, ki je opravila nekaj prvenstvenih zimskih vzponov na vrhove Durmitorja.

Vodilo, s katerim se je Vlasto podal v življenje, je logično ter neizogibno privedlo še do drugačnega odziva njegove tvorne moči. Že kot študent je spoznal, da družbene razmere, v katerih živi, niso naklonjene ljudem, katere ima najrajši in ki so zavoljo trdoživega spopadanja v borbi za vsakdanji kruh vredni spoštovanja. Postal je revolucionar in se je aktivno vključil v levičarsko gibanje predvojne visokošolske mladine. Ko je fašizem pomendral vse, kar je bilo napoti njegovim nečloveškim ciljem, je dobil potrdilo za pravilnost svojega političnega prepričanja. Skupaj s toliko drugimi, ki jih je spoznanje o nujnosti enotnega upora proti nasilju privedlo v Osvobodilno fronto, je prispeval svoj delež. Kot izurjenemu grafiku mu je bilo poverjeno delo v ilegalni Centralni tehniki KPS. Opravljal ga je vse do aretacije v oktobru 1943, ko je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau.

Razburkani vojni in prvi povojni čas je na Vlastovi življenjski poti začrtal močne sledove. Tekla so leta in kazno je bilo, da se z njimi odmikajo tudi prvotno zastavljeni cilji. Namesto ljudi je stopila Zora in z grenkobo preizkušenj se je zlivalo zaupanje. Poslej se je Vlastu odprla možnost, da je začel svoje sposobnosti uveljavljati na razmeroma širokem področju spomeniškega varstva, projektiranja spomeniških dokumentov NOB ter urejanja preobrazb, ki so jih terjali posamezni deli kulture pokrajine v osrednji Sloveniji.

Prav nič ne preseneča, da je pri takih obveznostih posvečal Vlasto največ pozornosti in vneme gorskemu svetu, ki ga je vzljubil v mladih dneh. V Grintovcih je našel zatočišče za čas oddiha. A kaj kmalu je zatočišče prelevil v torišče dodatnega dela in snovanja. Razmere v gorah so se naglo začele spreminjati, ko so vedno večje množice delovnih Ijudi prav tukaj iskale zatišja za svoje razvedrilo in odpočitek. Vzpon industrijskega in menjalnega gospodarstva na podlagi vzpostavljenih odnosov socialistične družbene ureditve je povzročil, da se ljudje v naravo niso več podajali praznih rok. Vedno več ustvarjenega dohodka je preostajalo za dopolnilno prirejanje in za novo izgrajevanje zatočišč v naravnem okolju. Hkrati s tovrstnimi vlaganji pa je togo racionalizirani industrijski izdelek krepko zažugal svojemu, z rokami in srcem ustvarjenemu predhodniku ter mu zapretil z izgonom v muzejsko konservacijo. Mar res ni mogoče preprečiti dosledno relikvizacijo starožitnih prvin v oblikovanju in razvrednotenje tvarin, ki so bile nekoč edini predmet oblikovanja? Kajpada, živo delo postaja vse dražje in je zato smotrneje nadomestiti tesan tram z betonsko preklado, staroselsko stavbarstvo z montažo, na katero se gredoč obeša še paradnost. Vlasto Kopač je na Veliki planini ob vsem tem dosti razmišljal, se pomenkoval, risal in snoval, v dolini pa je izdeloval načrte, predlagal ukrepe, jih utemeljeval in se boril z nazori, ki so jih ustvarjali zapahi v prodornih, novodobnih življenjskih tokovih. Na kraju je bil trud le poplačan. Po njegovem načrtu so bili zgrajeni sedanji veliko-planinski počitniški zaselki, ki jih tvorijo grozdi lesenih hišic v domačem velikoplaninskem stavbnem slogu. Naselje je odmaknjeno od pastirskega selišča, a je hkrati skladno ubrano z njim tako, da dobi današnji obiskovalec vtis o živi ohranitvi edinstvene naše visokogorske ljudske kulturne ostaline. Moral je biti urejen še sodobni žičniški dostop. Vlasto je izdelal načrte za ustrezne zgradbe in tudi za osrednjo gostinsko postojanko na Šimnovcu. Nedvomno se bo v prihodnje tam gori marsikaj spremenilo, a zagotovo bo ohranjena priča o tem, kaj se da v razvojnem toku pristoriti z oblikovanjem, ki ni izkoreninjeno, temveč organsko raste iz zakladnice izročila.

S sadovi dosedanjega dela in prizadevanja je Vlasto Kopač na izvirni način osvetlil vsebinsko funkcionalnost ter pomembnost uresničevanja planinske ideje. Ako jo človek dojema z vsem notranjim žarom in iskrenpstjo, ga vzpodbuja k dejanjem, ki daleč presegajo okvire neposredno osebne motivacije in se pretakajo v sklad narodne in občečloveške kulture. Iz vsega srca mu želimo, da bi se svežina njegove osebnosti še dolgo začrtovala v preobrazbah naše zemlje in pri plemenitenju teženj na naši zemlji.

Dr. Cene Malovrh



Tretjega junija t. l. se spomnimo, da se je nabralo šestdeset let drugemu predsedniku slovenske planinske organizacije v povojnem času - arhitektu Vlastu Kopaču, alpinistu, gorskemu reševalcu, planinskemu publicistu, grafiku, etnografu in konservatorju. S tem pa nismo našteli vseh atributov, ki predstavljajo sad njegovega delavnega življenja, posvečenega lepoti, ljubezni do človeka in resnici.

Uredništvo je naprosilo univ. prof. dr. Ceneta Malovrha, da predoči Kopačevo osebnost planinski javnosti in naročnikom našega glasila. Nam ostaja dolžnost, da opremimo njegov življenjski tok z datumi, okoliščinami, kraji in deli, ob katerih je rasel, se razdajal in preizkušal svoje tvorne moči.

Rodil se je 3. junija 1913 v Žireh. Gimnazijsko mladost je preživel v Kranju in Splitu, kjer je tudi maturiral. Leta 1934 je vpisal arhitekturo, čeprav je oče Franjo, akademski slikar, želel, da bi se posvetil slikarstvu. Že v realki, v Splitu, je kazal za to veselje in sposobnosti. To je takoj uvidel tudi njegov akademski učitelj Plečnik jn ga močno zaposlil pri svojem delu. Kopačeva roka je zrisala načrte za znamenite Žale, njemu je Plečnik zaupal tudi nadzorstvo pri obrtniških delih na Žalah in drugod. Mnogo je risal za "Grudo", glasilo Društva kmečkih fantov in deklet, društva, ki je po letu 1937 igralo v delavsko-kmečkem gibanju precejšnjo vlogo.

Leta 1936 je bil zaradi komunistične propagande obsojen na več mesecev zapora po proslulem zakonu o zaščiti države. Ko je prišel iz zapora, je postal kandidat KPS in se še bolj posvetil delu v naprednem študentskem gibanju, pomembnem dejavniku v tedanjem slovenskem političnem življenju. Risal je grafične opreme legalnih in ilegalnih partijskih publikacij, izdelal razmnoževalni stroj in stiskal prvi dve številki ilegalnega "Slovenskega študenta", ilustriral Beltramove "Pesmi za malčke" ter opremil z linorezom Čufarjevo "Zlato verigo" in levičarsko "Mladino". Leta 1938 je narisal znani propagandni razglednici "Slovenci združimo in branimo se" ter protihitlerjevsko "V tem znamenju boš zasužnjen". Tisto leto je postal član KPS.

Takoj po okupaciji - o vsem tem in nadaljnjem je pisal akad. slikar Stane Kumar v "Borcu" 1973/1 str. 57-61 - je prevzel odgovorne dolžnosti v dokumentni tehniki KPS. Opravil je ogromno dela v ilegalni literaturi z ilustriranjem in opremljanjem naslovnih strani "Dela", "Slovenskega poročevalca", "Mladine", "Naroda v ječi", "Naše žene", "Delavske enotnosti", "Slovenskega zbornika 1942" itd. poleg tekočih nalog za potrebe partijske dokumentne tehnike. Posebna vrednost je v ilustracijah 26 revolucionarnih pesmi, ki jih je v miniaturnem formatu izdala okrožna tehnika KPS v Ljubljani 1943. Sodeloval je tudi pri grafični izdaji "V imenu Kristusovem".

Oktobra 1943 je padel v roke domobranski policiji in bil odpeljan v Dachau. Tudi tu je risal prizore iz taborišča, čeprav je tvegal glavo. Vse njegove dachauske risbe so v Muzeju ljudske revolucije v Ljubljani.

Po vrnitvi iz Dachaua 1945 je delal pri IOOF, pri Tehničnih bazah za obnovo, v Ministrstvu za gradnje in kot arhitekt pri podjetju Dom.

Kopača je slovenska javnost že pred vojno dobro poznala kot člana akademske skupine SPD, kot alpinista in gorskega reševalca in kot sotrudnika Planinskega vestnika. Med rednimi potmi v Grintovce so nastale tudi njegove prvenstvene smeri: v Vežici, v zahodni steni Grintovca, v zahodni steni Štruce, v vzhodni steni Kalške gore ter zahodni steni Turske gore, največ v navezi s Karlom Tarterjem. Z njim in Režkom je opravil tudi prvenstvene zimske vzpone: jugozahodni greben Planjave, grebensko prečenje Brane, Dolge stene Grintovca, s Filipičem in Babinekom po Tschadovi smeri v severni steni Turske gore, po vojni pa z Dolarjem po severozahodnem grebenu Kočne s sestopom v Kamniško Bistrico. Vmes je ponovil številne plezalne smeri.

Leta 1940 je bil član prve naše zimske odprave v Durmitor in opravil tam z Malovrhom prečenje Bezimenega vrha ter vzpona na Bobotov kuk in Savin kuk. Z opisom tega prečenja je nastopil v Planinskem Vestniku, v katerem je v naslednjih letih objavil prek 20 člankov in z njimi še bolj dokumentiral svojo mnogostransko planinsko osebnost. Doživetje gora mu je dajalo tudi umetniški navdih, doživetje prvobitne narave je združil z zanimanjem in skrbjo za Ijudi, ki so jim gore kruh, poklic. S tem je Kopačeva privrženost goram in planinstvu dobila svojo globljo humano in zato trajno vrednost. Vse, kar je napisal, razodeva njegov smisel za estetsko obliko, občutek za lep izraz, oko in srce za lepoto narave, obenem pa odkriva globlji pomen planinskega početja za človeka in njegovo rast. Treba je brati "Pomenke na poseki", "Obledele podobe iz Grintovcev", članke o etnografskem drobižu in krajevnih imenih, zapiske o treh plezalskih tovariših, ki so preminuli v vojni, o ljudeh iz Bistrice in njene okolice, pa bomo vedno znova doživeli pomen Kopačeve osebnosti za našo kulturo. Izredno pomemben je zanjo njegov likovni opus in delo za oblikovanje planinske pokrajine. Njegove grafike spadajo med najbolj verne" umetniške upodobitve naših in tujih gora. Njegova zamisel p ureditvi Velike planine, ki jo je planinski javnosti predstavil v Planinskem vestniku 1959 in 1965, izvira iz njegovega Kulturnega odnosa dp alpske pokrajine in umetniškega koncepta o njeni turistični eksploataciji, koncepta, ki je edino sprejemljiv.

Tudi likovno delo Vlasta Kopača za planinstvo je bilo zelo mnogostransko. Pred vojno je izdelal panoramsko perorisbo "Razgled z Grintovca", po vojni pa prvo povojno karto Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank. Pred zgraditvijo žičnice na Veliko planino je izdelal urbanistični, spomeniško in naravovarstveni program tega območja ter načrte za različne tipe planinskih koč. Po njegovih načrtih je urejeno turistično območje Velike planine, zgrajeni so počitniški zaselki Za Gradiščem, Na Jamah, Pod Purmanom, Nad Kuklarji, Na Šimnovcu, Na Zelenem robu in Za Plečem (s skupno nad 90 objekti), hotel Šimnovec, spodnja in zgornja postaja žičnice, gostinski objekt pri spodnji postaji, zgornja postaja sedežnice in postaja vlečnice v Tihi dolini. Naštejemo lahko še: urbanistični in zazidalni načrt Zaplane, zazidalni načrt in zavarovanje kompleksa Bloškega jezera, sodelovanje pri izdelavi spomeniškega in naravovarstvenega reda v dolini Krke, muzejsko ureditev Baze 20 v Kočevskem Rogu itd. Ilustriral je Lovšinovo knjigo "V Triglavu in njegovi soseščini", Cevčevo "Veliko planino", uredil in oblikoval pa je tudi več planinskih razstav: razstavo IKAR na Bledu, razstavo GRS ob njeni šestdeset-letnici, razstavo o naših alpinističnih odpravah v tuja gorstva ter razstavo Planinska literatura in fotografija.

Popolnoma naravno je bilo, da je leta 1946 prevzel predsedniško mesto slovenske planinske organizacije in nadaljeval njeno revolucionarno preobrazbo, zvest najboljšim njenim izročilom in s tenkim posluhom za njene organizacijske in vsebinske potrebe. V člankih "Planinstvo v fizkulturi" in "Naša alpinistika" (1946/1947) je pokazal pot, ki se je izkazala kot najpravilnejša za nadaljnji razvoj našega planinstva in ki je svojo današnjo obliko dobila leta 1948. Kopačevo delo v zadnjih dvajsetih letih, ko je deloval predvsem v spomeniškem varstvu - bil je ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana - je izredno obširno, da ga komaj lahko sumarno naštejemo: ureditev pasu ob žici okupirane Ljubljane, spomeniki NOB v Kamniški Bistrici, Stranjah, Blagovici, Jevnici, Hrastniku, na Pasji ravni, Cvetežu, Savi, v Kresnicah, v Trenti, več spomenikov v Kočevskem Rogu, mnoga obeležja NOB itd. Opremil je knjige kot Prežihovo "Od Kotelj do Belih vod", Mordvinovo "Problemi sovjetske arhitekture", Viganojino "Neža gre v smrt", Poličevo "Veselo pomlad", "Fotografske dokumente v boju KPS", "Mučeniško pot v svobodo", "Litijski zbornik NOB", "Rdeče revirje", "Jesen 1942", Kovačičevo "V okopih Španije", Zadnikarjevo "Hrastovlje", zadnja je Cevčeva "Velika planina". Skratka: velikemu, lepemu delu povsem posvečeno življenje.

T. Orel

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti