SiOL - Jure Gregorčič: Silvo Karo: Franček je imel instinkt …
Predsednik Republike Slovenije Dr. Danilo Türk je z Redom za zasluge na sprejemu vrhunskih športnikov v izteku leta odlikoval alpinista Silva Kara in Frančka Kneza.
Če se sprašujete, kdo sta odlikovana alpinista, je odgovor zelo preprost: legendi. Junaka velikih sten, ki ju predvsem zaradi njune skromnosti širša športna javnost ne pozna prav dobro. A verjemite, če boste med gorskimi vodniki v evropski prestolnici alpinizma Chamonix pod Mont Blancom in med plezalci pod El Capitanom, v meki "big wall" plezanja v Yosemitih ali pa v deželi tam spodaj v Patagoniji v Chaltenu, izhodišču pod granitnima velikanoma Cerro Torre in Fitz Roy, omenili njuno ime, boste skoraj zagotovo deležni pogledov občudovanja, pospremljenih z besedami hvale o neustrašnih plezalcih.
Tudi v nam bližnji hrvaški Paklenici boste v divji soteski, nad katero se dvigajo strme apnenčaste stene, našli njuna imena, saj sta skupaj z drugimi akterji zlate generacije slovenskega alpinizma temu velebitskemu biseru pomagala vdahniti dušo z mnogo prvenstvenimi vzponi, ki danes že spadajo med klasike, da o domačih gorah sploh ne izgubljamo besed. Samo v Triglavski severni steni ima namreč Franček Knez kar 34 prvenstvenih smeri, Silvo Karo pa je v enem izmed svojih podvigov na primer v pičlih 13 urah sam opravil s kar tremi domačimi stenami oziroma alpinističnimi klasikami: vzpon v smeri Helba-Čopov steber in sestop po Dolgi Nemški smeri v Triglavski severni steni, nato se je odpeljal v Tamar, kjer je dvema višinskima kilometroma v Steni sledilo 800 metrov vertikale slovitega Aschenbrenerja v divjem ostenju Travnika, z vrha pa grebensko prečenje do Šit in sestop po Zajedi, skupaj torej več kot 2300 višinskih metrov čistega plezanja.
Red za zasluge je seveda plemenito priznanje za športnika, ki sta kljub odsotnosti televizijskih kamer, polnih dvoran in stadionov, brez neposrednih prenosov v treh desetletjih na samotnih policah prepadnih sten uspela sprojektirati in hkrati tudi graditi ter utrditi velik, svetovni ugled slovenskega alpinizma. Njuna skupna "plezalska vsota" obsega skoraj neverjetnih sedem tisoč preplezanih smeri, kar vsakemu, ki je vsaj malo povezan z dejavnostmi v gorah, pove vse o njiju. Dodati še kaj več preprosto ne bi imelo smisla.
Na pogovor takoj po podelitvi državnega odlikovanja sem povabil oba, a (pre)skromni guru slovenskega alpinizma Franček Knez me je prijazno poprosil, da naj se raje obrnem samo na Silva Kara. Na moje prigovarjanje pa je nesporni mojster vertikale, ki s svojo skrivnostno pojavo in preudarnostjo izbranih besed dobesedno izžareva mistiko divjih vrhov in sten, le spregovoril v Sportalov mikrofon: "Ja, bilo je veliko lepih trenutkov. Žal mnogih, ki bi si ravno tako zaslužili takšno odlikovanje, danes ni več med nami. To ni samo moja zgodba … Ne vem, kaj bi rekel. Nimam nekega velikega komentarja."
Na malce šaljivo vprašanje, kaj je lažje – splezati težko poč oziroma previs ali pa se udeležiti protokolarnega sprejema, pa se je le hudomušno nasmehnil in povedal: "Lažje? Prvo je boljše, zagotovo."
Silvo Karo pa mi je potem v pogovoru opisal slovito "mušketirsko navezo" in mi razkril, kako se je tudi z njuno pomočjo pisala zgodba o uspehu slovenskega alpinizma.
Silvo, po mnogo vzponih, po nešteto preplezanih višinskih metrih je vaša alpinistična pot dobila tudi svojevrsten epilog. Kar dve pomembni priznanji – častno članstvo v najstarejši gorniški organizaciji na svetu londonskem The Alpine Clubu in visoko državno odlikovanje republike Slovenije Red za zasluge …
Ja, v bistvu me je vse skupaj kar malce presenetilo, kako se je vse zgostilo v eno obdobje in prelomnico, tudi časovno … Ja, v bistvu sem vesel, da je ta trud, ki smo ga v alpinizem vložili v teh treh desetletjih, saj smo to delali s srcem in zavestjo, da to počnemo dobro tudi za narod, državo, prepoznavnost … bil sedaj odlikovan. Imeli smo ta čut pripadnosti. Mi smo na primer kot zelo revna odprava prišli v Patagonijo, ampak v steni smo enostavno morali "razturati" tiste bogate odprave (smeh). Imeli so polno vsega, najboljšo, najnovejšo opremo … Mi pa smo imeli "ruski goretex" – navadni najlon, ampak v steni smo jim vseeno dali "piti tinte" (smeh) in plezali veliko hitreje in predvsem tam, kjer je bilo za njih prenevarno. Po teh dejstvih so si nas takrat tam spodaj res zelo zapomnili in nam hitro nadeli naziv "eastern psycho" (op. p. vzhodnjaški norci). Oni so morali poseči tudi po kakšnih opojnih substancah, da so se spravili v težko smer, mi smo pa to preprosto počeli iz želje, motiva, ker smo enostavno hoteli preplezati težke smeri. Dejstvo je, da smo v alpinizmu bili pozni, ampak – kar večkrat poudarim – moraš hitreje voziti, če hočeš ujeti vlak, in nam je to uspelo. Ko smo mi prišli v Patagonijo, so bili vsi vrhovi seveda že osvojeni in jasno, da smo hoteli potem preplezati najtežjo smer na Cerro Torre in Fitz Roy in to je bila tista energija, ki nas je gnala naprej.
Če se dotakneva tudi te slovite trojne alpinistične naveze, "trije mušketirji" Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič - Johan …
Ja, zelo bi bil vesel, da bi v Predsedniški palači ob nama s Frančkom stal tudi Johan in bi kot "trije mušketirji" – kot so nas poimenovali v osemdesetih letih – skupaj prejeli to odlikovanje. Del najinih odlikovanj, ki sva jih s Frančkom prejela, gre vsekakor tudi Johanu in še marsikateremu drugemu alpinistu, ki je z nama delil vrv v osemdesetih letih, ki se mi zdi, da so bila cvetoča leta napredka slovenskega alpinizma. No, tako bi rekel: v sedemdesetih je "voz vlekel" Nejc Zaplotnik, potem je vajeti prevzel Franček in spet potegnil za seboj generacijo. Tako se je razvijal naš alpinizem.
Nekoč ste dejali, da je prav Franček Knez pravi guru slovenskega alpinizma. Kako je bil videti plezalni dan v steni z mojstrom, kot je Franček Knez?
On je imel izreden občutek za orientacijo v steni, za iskanje prehodov. Tudi ko je gosta megla ogrnila steno … Imel je pač tisti instinkt, čut za gibanje v steni. Ko ta instinkt enkrat imaš in ga z leti in kilometri plezanja še izostriš, kot je to naredil Franček, je jasno, da je potem zmogel marsikaj. Tega se ne moreš naučiti iz nobene knjige, tega čuta, znanja ti tudi nihče ne more pokazati na umetni steni, to moraš preprosto gojiti, razvijati v stenah, biti zelo pogosto tam, visoko nad tlemi in tako se to razvije. Kot gams, ki je vseskozi v gorah, v stenah in se giblje po prepadnih policah ter skače, ima instinkt, da najde prehod po razčlembah in pride na drugo stran stene.
No, mnogi alpinizem povezujejo zgolj z nevarnostjo. Kljub temu pa ste vi trije skupaj v stenah doživeli tudi veliko izjemno lepih trenutkov. Kako se spominjate recimo alpinističnega maratona, ko ste se vi ter Franček in Johan podali v Julijske Alpe in se po 48 urah iz sten vrnili s kar 19 preplezanimi prvenstvenimi smermi? Verjetno je bilo veliko kočljivih trenutkov, pa tudi smeha …
Ja, vedno. Dostikrat smo se, eden drugega, prijateljsko zabadali in tudi spodbujali. To je bila zares prava ekipa in zelo zelo lepo smo se razumeli. Čudovito je bilo plezati v takšni družbi. Seveda pa smo tam zgoraj na vrhu bili po takih vzponih veseli.
Je bil Franček v gorah bolj zgovoren kot v dolini?
Ja, on dejansko spregovori, ko pride pod steno. Oziroma, spregovori … zažari! Res smo se imeli lepo, se v steni veliko pogovarjali, smejali. Tudi na bivakih, v snežnih, lednih votlinah v Patagoniji nam ni bilo dolgčas. Ja, res lepe spomine imam na to obdobje alpinizma.
Z razmeroma slabo opremo ste zlasti v Patagoniji preplezali smeri, ki tudi v današnjem času z uporabo sodobne opreme nekako nimajo veliko ponovitev. Kaj vas je takrat gnalo v te zares ekstremne dosežke?
Želja, motiv. Predvsem to. V srcu smo pač imeli tisto energijo, ki te žene. In ta ti pomaga povsod, tudi tam, kjer je izredno zahtevno, kljub slabi opremi. Tja prideš s fiksno idejo: to bomo preplezali. Spomnim se, kako smo bili zagnani v Fitz Royu, ko smo bili prvič v Patagoniji in sploh nismo poznali surovega vremena. S Frančkom sva v steno vstopila kar v slabem vremenu in sva potem v snežnem metežu cel dan plezala en sam raztežaj. Frančku je celo na glavo padel kamen, a se ni dal motiti in me suvereno varoval naprej. Predvsem ta velika želja nas je gnala, da smo naredili to, za kar smo prišli tja dol. Zavedali pa smo se tudi dejstva, da najbrž drugo leto ne bomo mogli spet kar odleteti na drugi konec sveta in znova poizkusiti, saj je bilo v tistih časih kar težko zbrati denar za takšno odpravo.
No, zanimivo pa je, da ste vi, Franček Knez, Janez Jeglič, Slavko Svetičič, Pavle Kozjek in še kdo spadali v tisti novi rod slovenskih alpinistov, ki so vam klasične "himalajske" odprave predstavljale nekako preveč utesnjeno okolje. Prišli ste do točke, kjer ste postali samotni jezdeci sten, brez višinskih taborov, v novem hitrem alpskem slogu … Zdi se, da vas klasično osvajanje osemtisočakov ni zanimalo. Bolj so vas vlekle strme, težke in nepreplezane stene.
Ja, takrat se je že podiral ta veliki, himalajski, ekspedicijski način odprav, ker se je pač videlo, da to ni več nek vrhunski dosežek. In leta 1985, ko smo odšli na Yalung Kang, bi lahko rekel, da je to bila ena izmed zadnjih velikih odprav na klasičen, tradicionalen način z višinskimi tabori proti vrhu. Individualni duh je v tem športu bil že prej. Franček je šel že prej na Trango Tower. Rekel bi celo, da bi bilo v tistem času še več takšnih samostojnih vzponov, če bi jih Planinska zveza takrat bolj podpirala.
Ampak takrat je obstajal nacionalni program, po katerem je bilo treba osvojiti vse osemtisočake, kar pa je že bilo malce za časom. Mi bi morali takrat bolj podpreti tudi odprave, kot je bila Frančkova v Trango Tower, pa še nekatere druge, usmerjene v zahtevne vzpone. Tujci so takrat že začeli plezati zahtevne smeri v alpskem slogu v velikih stenah, medtem ko smo mi na klasičen, ekspedicijski način še vedno osvajali osemtisočake. Jasno, če bi na vse osemtisočake uspeli speljati nove smeri, bi to bila velika stvar, ampak ene smo osvojili zgolj po normalnih smereh. Zdi se mi, da nam je za ugled našega alpinizma v svetu precej več pomenil vzpon v Trango Towerju pa Shivlingu …
Verjetno so tovrstni vzponi v novem slogu tudi posledično precej bolj odmevali v tujini kot pa doma …
Ja, seveda. Angleži so že zdavnaj prej alpinizem začeli ocenjevati glede na težavnost vzpona. Na primer, normalen pristop na osemtisočak Čo Oju ni več eno vrhunsko alpinistično dejanje, temveč povprečen vzpon. Tudi če danes pogledamo na osemtisočake, tiste "lažje", zdaj bolj hodijo komercialne odprave, ali pa tisti, ki pač zbirajo vzpone na osemtisočake. Nisem pa še nikogar videl, ki bi s klientom na primer plezal novo smer v Trango Towerju ali pa kakšno zahtevno smer v Fitz Royu.
Silvo, če bi zdaj na tehtnico postavila vaš najtežji vzpon in državno odlikovanje, kje bi se tehtnica izenačila? Je to Cerro Torre, Bhagirathi III …
Ja, rekel bi, da je bil Bhagirathi zagotovo najbolj kompleksna stvar. Z Johanom sva bila v steni pet oziroma šest dni, plezala sva v alpskem stilu, imela sva slabo vreme, smer sestopa je bila nepoznana … to je bila zame zares prava epska zadeva. Čeprav, tudi pozneje, v devetdesetih letih in zadnjem desetletju, ko sva z Andrejem Grmovškom plezala v Patagoniji 36 ur brez predaha in po novi smeri prišla na vrh Cerro Torreja ter nazaj v dolino, pa podobno v Trangotu, kjer sva tudi bila hitra. Ampak najbolj kompleksna zadeva je nedvomno Bhagirathi, kjer je bila velika višina, previsna stena, objektivna nevarnost, nepoznan sestop, v katerem sva se na ledenik z Johanom dobesedno privlekla s koncem mokre vrvi in vsak s svojo, ravno tako mokro spalno vrečo, saj sva vso drugo opremo porabila pri "abzajlih" (op. p. spustih po vrvi).
No, nikakor pa ne moremo mimo alpinista Silva Kara kot glasnika gorniške kulture. Festival mednarodnega gorniškega filma Domžale je vaš "otrok", ki pa je že prerasel "plenice" in vstopa v zrela leta …
Ja, v bistvu sem v vseh teh letih bil vseskozi povezan s to dejavnostjo. Kajti alpinizem je zelo široka dejavnost in zame so vedno bili fotografija, film, knjiga sestavni del alpinizma. Ta prvi stik … Mene je mogoče "zastrupil" festival v Trentu, ki smo ga obiskali v osemdesetih letih. Veliko platno, črno-beli, stari posnetki … to me je res prevzelo. Seveda sem si potem vseskozi želel, da bi podoben dogodek imeli tudi v Sloveniji. Zdaj, ko se nahajam na sestopu alpinistične kariere, že kar nekaj časa energijo intenzivno usmerjam – kot prej v alpinizem – v postavitev tega festivala in njegovo nadgradnjo. Festival se je "prijel" in računam, da bomo drugo leto (op. p. leto 2011), ko je na sporedu mali jubilejni peti festival, imeli tudi, verjamem, že kar okoli pet tisoč obiskovalcev.
Jure Gregorčič
Foto: osebni arhiv Silva Kara, Peter Skvarča