Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vlasto Kopač – 70-letnik

sreda, 21. december 1983, ob 11:15, Franci Savenc, ogledov: 2651

Planinski vestnik 12-1983 – Tine Orel: Eden najbolj znanih slovenskih planincev

Planinski vestnik 1983/12/639-

VLASTO KOPAČ - 70-LETNIK


Eden najbolj znanih slovenskih planincev je gotovo arhitekt Vlasto Kopač. Znan je zaradi svojega javnega dela na več področjih, kot ljubitelj in varuh narave, alpinist, smučar, grafik in arhitekt. Z zagodnico ob njegovi 70-letnici naj v naše glasilo na kratko zapišemo, kaj vse je v pol stoletja naredil za slovensko in jugoslovansko planinstvo. Obenem pa vse to obširno delo trajne vrednosti dopolnimo s poudarkom njegovega političnega dela, saj je kot napredno usmerjen študent že pred vojno politično delal na univerzi, postal leta 1938 član KPS, v okupirani Ljubljani pa je delal kot risar in grafik v ilegalni Centralni tehniki KPS.

Leta 1934 se je vpisal pri profesorju Jožetu Plečniku na oddelek za arhitekturo tehniške fakultete univerze v Ljubljani. Z Janezom Gregorinom je leta 1937 ustanovil akademsko skupino Slovenskega planinskega društva, ki je združevala predvsem študente plezalce. Od leta 1941 je delal v dokumentni tehniki CT KPS in je grafično opremljal in ilustriral večji del narodnoosvobodilnega tiska v Ljubljani do svoje aretacije oktobra 1943, nakar so ga 6. januarja 1944 odvedli iz jetniškega oddelka ljubljanske bolnišnice v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je kmalu po prihodu organiziral prvo partijsko celico v 23. karantenskem bloku. Od junija 1944 pa do osvoboditve taborišča aprila 1945 je bil član ilegalnega komiteja jugoslovanskih komunistov v taborišču, 6 mesecev pa tudi njegov sekretar. V tem času je skrivaj upodobil vrsto prizorov iz življenja in umiranja v taborišču. Te risbe hrani sedaj Muzej ljudske revolucije Slovenije. Po osvoboditvi je delal kot arhitekt na ministrstvu za gradnje LRS. Leta 1948 je bil obsojen na t. i. dachauskem procesu. Iz zapora je bil izpuščen 1952 in na obnovi procesa 1971 rehabilitiran. Od leta 1954 je delal kot arhitekt v referatu za spomeniško varstvo okraja Ljubljana, leta 1963 pa je postal ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana. Upokojen je bil leta 1969 s priznano dvojno dobo od 1941 do 1945 kot udeleženec NOB. Sedaj je član odbora Centralne tehnike KPS pri CK ZKS, član sekretariata v tem odboru in vodja sekcije za dokumentno tehniko. Več let je bil član odbora za pohod ob žici okupirane Ljubljane, član redakcijskih odborov za vrsto monografij, "Ljubljana v revoluciji", "Dachau", "Revolucionarni boj na ljubljanski univerzi", "Centralna tehnika KPS" itd. Oblikoval je več stalnih muzejskih razstav. "Muzej maršala Tita" na Trebčah, "Spominski dom dr. Franceta in Borisa Kidriča" na Knežcu, "Muzej Tomaža Godca" v Bohinjski Bistrici, "Muzej zapornikov in internirancev" v Brestanici in "Muzejsko zbirko na Urhu".
Dve mandatni dobi je bil delegat krajevne skupnosti Stara Ljubljana v občini Center in opravljal celo vrsto družbenopolitičnih funkcij. Je predsednik odbora bivših internirancev taborišča Dachau pri komisiji za zapornike, internirance in izgnance RO ZZB NOV Slovenije. Poleg tega je načrtoval vrsto spomenikov NOB in ljudske revolucije po vsej Sloveniji, med njimi v Kamniški Bistrici, Stranjah, Trenti, Žirovnici, Vevčah, Robu, Velikih Laščah itd. Projektiral in uredil je park kulturnikov v Ribnici, pas ob žici okupirane Ljubljane, sodeloval pri postavitvi spomenika štirim srčnim možem na Ribčevem lazu v Bohinju in uredil njegovo okolico. Oblikoval je tudi celo vrsto razstav tiska NOB in razstav PZS in GRS. Lahko bi še veliko našteli. Poleg vsega tega zahtevnega dela se je Vlasto Kopač vse življenje intenzivno ukvarjal s planinstvom in alpinizmom, o tem veliko pisal, risal pa tudi organiziral, saj je bil že leta 1937 med vidnejšimi organizatorji akademske skupine SPD na ljubljanski univerzi. Kljub izjemno obsežni zaposlitvi je v navezah s Tarterjem, Režekom, Bašem, Filipičem in Malovrhom opravil vrsto letnih in zimskih prvenstvenih vzponov v Kalški gori, v Kalškem Grebenu, v Grintovcu, Štruci, Turski gori, Brani, Planjavi, Vršičih in v Bobotovem Kuku. Leta 1940 je plezal v Durmitorju s Cenetom Malovrhom kot udeleženec 6-članske zimske odprave AS SPD. Narisal je razgled z Grintovca, ki ga je izdala AS SPD, objavljal je ilustracije v Grudi, v Planinskem vestniku, in drugih publikacijah. Ilustriral je tudi Lovšinovo knjigo "V Triglavu in njegovi soseščini", preden je delo dokončal, ga je aretirala okupatorska policija in po treh mesecih zapora poslala v Dachau. Spadal je med najvidnejše predvojne plezalce in planinske kulturne tvorce kot literat, ilustrator, grafik in še kaj. V vseh teh izraznih medijih je bil izviren in temeljit, bleščeč v finih potezah, sočen in duhovit. Zato je bilo razumljivo, da je bil po osvoboditvi izvoljen za predsednika najvidnejšega planinskega društva v Sloveniji, tj. ljubljanske "Matice". Decembra 1946 je bila z zadovoljstvom sprejeta tudi njegova izvolitev za predsednika odbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturni zvezi Slovenije, kar danes pomeni predsedstvo Republiške planinske organizacije. Bil je obenem član sekretariata Fizkulturne zveze Slovenije. V tej funkciji je obnavljal slovensko planinsko organizacijo in gorsko reševalno službo. Posebno skrb je posvečal razvoju alpinistike. Julija 1946 je organiziral prvi povojni alpinistični tečaj na Kamniškem sedlu, pri PD pa je začel ustanavljati alpinistične odseke. Leta 1947 je sodeloval pri organiziranju zveznega inštruktorskega tečaja v Vratih. Že leta 1946 je projektiral in osebno vodil gradnjo bivaka pod Skuto ter spomenika padlim planincem v NOB v Kamniški Bistrici, zrisal prva povojna zemljevida Julijcev in Kamniških Alp, v letih 1960 do 1970 pa je načrtoval in vodil gradnjo počitniških zaselkov na Veliki planini, pri čemer se je pri oblikovanju objektov naslanjal na velikoplaninsko pastirsko stavbno izročilo, na avtohtono arhitekturo ovalnih stanov na Veliki planini. Bil je nadalje zagnan in izredno čislan strokovni delavec v spomeniško varstveni službi. Kot tak je vztrajno skrbel, da se ohrani naša naravna in kulturna dediščina predvsem na Veliki planini, v dolini Krke, na Zaplani in v drugih ogroženih krajinah v Sloveniji. V tem znamenju je zbral in že leta 1946 objavil Ledinska imena v Grintovcih, raziskoval ljudsko stavbarstvo in objavljal v vsakem pogledu imenitne članke o izročilu gorjancev, hribovcev, drvarjev, pastirjev in lovcev spod Grintovcev.

Skratka, v 50. letih aktivnega življenja se je arhitektu Kopaču nabralo toliko lepih likovnih del in zasnov, načrtov pa tudi vsebin sko in oblikovno pomembnih zapisov, pa tudi kvalitetnih člankov, da mu moramo javno prisrčno čestitati v planinskem glasilu in mu pri tem iz srca zaželeti še mnogo zdravih ustvarjalnih let. S svojim delom za planinstvo, za planinsko arhitekturo in literaturo si je svoje ime za vselej zapisal v zgodovino našega planinstva.

Tine Orel

Oznake: BIB, PV
eXTReMe Tracker