Iskanje Prekmandlca: Izmerimo mraz na Mrzli Rupi, prisluhnimo čemu prisluškuje Poslušanje, poglejmo, kako debel je trebuh Trebuše in kako goli so Govci?
Mrzla Rupa (930 m)
Ko se po obilnem sneženju nebo zjasni in ko se v nas porodi neustavljiva želja z belino se opiti, je potrebno nekam na »mraz«. Mogoče na Mrzli vrh, Mrzli log ali nekaj podobno ledenega. Mogoče pa kar na bližnje Vojsko? Tam lahko preverimo ekstremne snežne razmere, o katerih nas dnevno obveščajo javna občila.
Vojsko nad Idrijo je med najvišje ležečimi vasmi na Slovenskem. Med Kanomljico, Idrijco in Trebušico se dviga zakrasela planoto z raztresenimi hišami. Le dva ovinka sta do tja, se radi tolažimo domačini, levi in desni, koliko jih je v resnici, boste pa težko prešteli. Iz Idrije se dvanajstkilometrska cesta strmo zajeda nad Nikovo. S prevoznostjo ni večjih težav. Obvladati je potrebno le nekaj »moških« šoferskih spretnosti povezanih s prostorsko omejenostjo in morebitno uporabo dodatne opreme.
Pri Gnezdu, že na planoti, kjer strmina dodobra popusti je vredno za hip izstopiti. S slemena med Idrijco in Kanomljico prvič pokukamo čez naše »planke«. Pozdravijo nas prave gore, pozimi bela ogrlica od Rodice s Triglavom do Kamniško-Savinjskih alp, na skrajnem jugu pa morje. 
Ker nam bi spoznavanje planote vzelo cel dan, bomo v tem kratkem snežnem skoku obiskali le njen jugozahodni del. Obiskali bomo Mrzlo Rupo - grebenast prehod, ki Vojsko pripenja k Trnovskemu gozdu.
Glavno cesto bomo zapustili kmalu za Gnezdom, pri Kolu (beseda izhaja iz velikega kala ob bližnji Kodrovi kmetiji), kjer se usmerimo levo proti Lokvam, še lepše pa je pot nadaljevati peš. Čaka nas pet kilometrska splužena cesta »Po razorih«. Najbrž nam ime hoče povedati, da sledimo obrobi vojskarske njive, razoru njenega južnega pobočja. Urico uživaške hoje nam lahko skrajša katerakoli drsalna naprava in še prehitro bomo na Pustoti, pravzaprav že na Mrzli Rupi, na križišču neštetih poti.
Prometa na tem prehodu je bilo vedno veliko. Že med 3. in 5. stoletjem so tu skozi drveli Rimljani. Nanje nas spominja del kamnitega obrambnega zidu (rimski Limes), na Drvišu, o čemer piše že Rutar v njegovi Zgodovini Slovencev. Najživahnejše je bilo v teh samotah med 2. svetovno vojno. 
Tukaj so imeli partizani vedno na široko odprta vrata. Kljuke so si podajale vse mogoče enote, tudi sovražne. Čeznjo so hodili Vojskarji po živež v Vipavsko dolino, tod so se oskrbovali partizani, tod so nosili pošto in natisnjene časopise, tod so v partizansko bolnico Pavlo vozili ranjence. Od takrat se kraja drži zgovorno ime »Na štacionu«. Sovražnik je razen ene, požgal vse domačije ...
To je svet mehke, valujoče pokrajine, levo se spušča v Krajinski park Zgornje Idrijce, desno pa izginja v dno Trebuše. Pogled proti jugu in zahodu nam grobo zapira odsekan rob Trnovskega gozda. Pred nas se široko ustopi Bukov vrh (1314 m), levo kraj njega Poslušanje (1334 m) napenja svoja ušesa. Se še sliši hrup antičnih bitk? Mogoče prisluškuje rudarskemu zvonu ali pa Otliškemu, mogoče pa vleče na ušesa le petelinji svatovski spev?
Proti zahodu si sledijo Zeleni rob, Poldanovec, Stanov rob, Stador, to so le najpostavnejši fantje, ki izstopajo iznad strašljivih golih govških grap. Seveda je najveličastnejši Poldanovec, on, ki z dvignjenim prstom podložnim Trebušanom deli dan na do in po poldne.
In končno, ko naš pogled zaobjameTrebušo, skozi njeno režo uzremo spet Julijce. Ob Stadorju kuka pohlevni Matajur, desno pa veriga od Kanina do Batognice, z najoddaljenejšima in najvišjima Montažem in Višem. In mi sredi te mehke, neskončne beline, za nami sled, pred nami neslutene možnosti. Obilo doživetij odtehta merjenje mraza na Mrzli Rupi. Ogrejejo nas lahko mnoge poti in mnoge snežne vragolije.
Nič hudega, če ob vsem tem ugasne dan, tako blizu zvezd se nikoli zares ne stemni. Svetloba je v prijetnem pričakovanju nove poti, na katero pravkar vstopamo, naj bo dobra z vami!
Anka Vončina