Gorniška potepanja: Tam, kjer je malo višje od velikega. Ja, tudi to se zgodi ...
Čez naravna mostova v podzemlje in na razgledna vrhova
Današnji izlet bi lahko primerjali s tistim, ki sem ga opisal pred dvema mesecema, le da bo tokrat večini drugi, hribovski del objave bolj neznan od slikovite kraške doline. Takrat obiskali kraških pojavov polni svet pri Ocizli, ki se (še) ne bohoti iz turističnih brošur in se nato povzpeli na razgledni in vsem dobro znani Slavnik, to pot bomo najprej nekaj pozornosti namenili čislanemu Rakovemu Škocjanu, sledil pa bo vzpon na – vsaj v primerjavi z obljudenostjo bližnjega tisočaka – osamljeni Slavnikovi vzhodni sosedi. Za popestritev bomo vmes obiskali še »pravo« jamo sredi Matarskega podolja. Popolnoma dovolj za čedalje daljše pomladne dni.
Je še kdo med vami, ki je v otroštvu ali še kakšno leto kasneje – dokler pač ni začel z odprtimi očmi spoznavati lepot svoje domovine – zamenjeval Škocjanske jame in Rakov Škocjan? No, jaz sem že takšen patron. Morda zamenjeval niti ni najbolj ustrezna beseda. Bolje bi bilo reči, da se mi je kot paglavcu oboje zdelo eno in isto, s pomembnim dodatkom, ki se je glasil približno takole: »To je tam, kjer se s starši vozimo na morje!« Hm, če dandanes pogledam z otroškimi očmi, niti nisem veliko zgrešil. Zelo blizu obeh znamenitosti vodi avtocesta proti morju (v starih časih naše katrce je mimo podzemnega kanjona reke Reke seveda še ni bilo), obe varuje sv. Kancijan, ki je nad Rakom žal v ruševinah, z malo otroške domišljije pa najdemo še kakšno podobnost, ko se znajdemo na dnu katere od udornic in pogledamo navzgor ali pa naprej v skrivnostni podzemni tok Reke in Raka.
Če se do Rakovega Škocjana pripeljemo z vzhodne, cerkniške strani, nas bo pot verjetno najprej vodila pod Mali naravni most in do Zelških jam, kjer vode s Cerkniškega jezera prvič pokukajo na svetlo. Proti Velikemu naravnemu mostu, ruševinam cerkvice sv. Kancijana in Tkalci jami, kjer Rak končuje svojo svetlo pot, se lahko sprehodimo po naravoslovni učni poti. Odkrije nam marsikatero zanimivost udorne doline, ki je od leta 1949 zavarovana kot krajinski park. Kdor si želi ogledati združitev Raka in Pivke v Planinski jami, ki je na glasu kot največje podzemno sotočje v Evropi, bo moral že v Planini na sprehod v podzemlje, če ima količkaj pevskih sposobnosti, pa lahko preveri akustičnost Velikega naravnega mostu. Ob najinem obisku pred leti, je mlad par tako milozvočno zapel, da so še ptički za trenutek umolknili in poslušali, nato pa nadaljevali s svojimi čudovitimi melodijami, ki jih ljudje ne bomo nikoli dosegli.
Gremo v jamo Dimnice. Morda se sprašujete, čemu sem vas najprej »zvlekel« v Rakov Škocjan? Kdor je doma nekje v osrednji Sloveniji in ve, da jamo odprejo za oglede vsako nedeljo ob pol štirih popoldne, mu bo kmalu jasno zakaj. Pred tem je pač treba nekaj početi. Izbira je seveda svobodna, zato si lahko vsakdo po mili volji izbira »postaje« vmesnih ogledov. Možnosti je obilo! No, le to je treba paziti, da se vam ne bo godilo tako kot se je nama. Saj ne, da bi se predolgo zadržala v slikoviti dolini med Cerkniškim in Planinskim poljem, le bližnjice čez Brkine, ki bi jim zlahka rekli tudi kako drugače, so bile krive za to, da naju je na parkirišče pred jamo prineslo točno takrat, ko je glas radijskega napovedovalca oznanil: »Ura je petnajst in trideset minut. Na sporedu je oddaja Dogodki in odmevi.« Ni veliko manjkalo, da nisva še enkrat (kot takrat ko sva pod večer tekla na Slavnik) ostala praznih rok …
Matarsko podolje, kjer so tudi Dimnice, je z jamami zelo bogato območje, vendar so večinoma zelo težko dostopne. Od več kot sto šestdesetih lepotic je za turistični obisk urejena le tista, ki je ime dobila zaradi meglic oziroma »dima«. Seveda to ni nič drugega kot topel jamski zrak, ki se v hladnih zimskih dneh dviga iz brezna in se ob srečanju z zunanjim mrazom orosi. Jamo so za oglede uredili že pred prvo svetovno vojno. Priljubljena je bila med tržaškimi Slovenci, ki so na dnu brezna, do katerega sedaj vodijo polžasto zavite stopnice, prirejali plese. Jama je dolga okoli šest kilometrov in premore dve nadstropji. V zgornjem med številnimi kapniki vodi turistična pot, v spodnji etaži pa žubori potok, ki ponikne v eni od številnih slepih dolin, ki se z brkinskih strmin nižajo proti Matarskemu podolju in spet pridejo na plan v izvirih Rižane in Osapske reke. Jama ni opremljena z električno razsvetljavo, zato si obiskovalci svetijo s pomočjo karbidovk. Poseben okras je dvaindvajset metrov visok kapniški steber Kiklop, ki spada med najvišje v Evropi. V jami je še polno ostalih zanimivosti, ki si jih bodo ljubitelji podzemlja z veseljem ogledali, če pa si kdo želi v svate še h kateri od podzemnih lepotic Matarskega podolja, naj se oglasi pri Jamarskem društvu Dimnice. Z veseljem mu bodo ustregli.
Ker smo uro že prestavili na poletni čas, bo po ogledu Dimnic še dovolj dneva za vzpon na kakšnega od bližnjih vrhov. Predlagam Malo (953 m) in Veliko (908 m) Plešivico. Komur podzemlje ne diši, se lahko seveda že zarana odpravi na Slavnik in z njega proti vzhodu po Poti Istrskega odreda. Obral bo lep pušeljc vrhov. Obema Plešivicama bo dodal še Razsušico (1083 m), skalnato Medvižico (1081 m), Ostrič (1056 m), vzpetino pravljičnega belega polha Štrpeda in Ribnik (1023 m), ki je na nekaterih zemljevidih zapisan kot Žabnik, kar pa naj bi bilo po drugih virih ime za celotno območje čiških tisočakov. Krožno turo lahko izvedemo tudi tako, da začnemo v vasi Golac, se najprej povzpnemo na Ostrič in nato sledimo slemenu proti zahodu.
Če se bomo povzpeli samo na Veliko in Malo Plešivico, so najprimernejše izhodišče med njima ležeča Velika vrata. Dosežemo jih po cesti, ki se iz Obrova odcepi na desno do vasi Golac, odtod pa je še nekaj kilometrov makadama. V Golcu (v leksikonu slovenskih krajevnih imen piše, da je prav tudi na Golcu) je bilo nekoč mnogo več življenja. V najboljših časih je hodilo v šolo štiristo (400!) otrok, sedaj pa nekaj nadebudnežev manjši kombi odpelje v »dolino«. Na makadamski cesti, ki drži čez Velika vrata na Hrvaško, ni mejnega prehoda, a ker je preval v celoti na slovenski strani, je tudi mejnim predpisom zadoščeno. No, vsaj upam, da je tako …
Na obe Plešivici z Velikih vrat ni daleč. Med brinjem, apneniškimi skalami, travišči, na katerih cvetijo številne rože, smo kmalu na vrhu. Pod vrhom Male lahko še enkrat pokukamo v podzemlje: to pot v star vodovod z italijanskimi napisi. Ob dobri vidljivosti bomo z vrha uzrli celo Osorščico na Lošinju! Za konec morda še odgovor na vprašanje, zakaj je Mala Plešivica višja od Velike. Na slednji je bilo nekoč več oglarskih kop, na njenih pobočjih se je paslo več ovc, saj so njene goličave prostranejše kot na Mali sosedi. Skratka, že njeno »veliko« ime pove, da je bolj plešasta, kljub temu da je po nadmorski višini nižja. Če me spomin ne vara, to v Sloveniji ni edini primer …