Pogosto se čuje, zakaj se ne držimo zaznamovanih potov. Tako vprašanje je nestvarno, ker je moral biti nekdo prvi, ki je smer našel, nekdo, ki jo je zavaroval ...*

Lep zapis o patru Ačku je pripravil Tomaž Kočar v obsežni knjigi Kamniška Bistrica - Bistriški gozd. V njej beremo:

Pater Ačko je veliko »vandral po hribih« in vedno nosil s seboj fotografski aparat (dr. Demeter Sadnikar, Kamnik), pisal pa je tudi članke v Planinski vestnik (npr. 1935, 211, 1940, 27) in drugam.

O frančiškanu patru Francetu Ačku lahko najdemo poleg njegovih glasbenih del tudi življenjepis v Ačkovem zborniku (p. Berlec, 1999). France Ačko je bil rojen 23. julija 1904 v Mariboru, v družini, ki je izhajala s Pohorja. France je imel še dve sestri in dva brata, od katerih pa je eden kmalu po rojstvu umrl. France še ni bil star 4 leta, ko je umrla tudi mati in oče se je leta 1910 še enkrat poročil. Mačeha je bila za otroke zelo slabo nadomestilo in je z njimi grdo ravnala. France je vzljubil glasbo, še preden je začel hoditi v šolo, ki jo je končal leta 1915 v Mariboru, v času vojne. Venomer je igral na violino, ki jo je vedno nosil s seboj, tudi na sprehodih po gozdu. Moral je tudi na fronto (op.: štirinajstleten!) in v četi generala Maistra je bil eden najmlajših; imel je tudi status koroškega borca. Takoj po koncu vojne so bili hudi časi, lakota in pomanjkanje vsepovsod in France je moral celo beračiti za hrano, da je preživel. Leta 1919 je po okolici Maribora igral v kvartetu violin, da se je preživel, naslednje leto pa je končal nižjo gimnazijo v Mariboru. Še isto leto (27. septembra 1920) je stopil v frančiškanski red in v Nazarjah končal noviciat. Od tam se je v oktobru 1921 preselil v Kamnik, kjer je obiskoval gimnazijo in leta 1925 maturiral. V samostanu, med patri »aristokrati« , in v Kamniku, »liberalno-klerikalno razbitem in vase zaprtem gnezdu«, kot sam piše v dnevniku, se France Ačko ni dobro počutil. Tu je spisal prve skladbe, sobrate pa je učil petja kar z violino, ker ni znal igrati na klavir. Harmonij, ki ga je potem dobil in se nanj učil igrati, pa so mu kmalu vzeli in mu sploh prepovedali ukvarjati se z glasbo. Edini, ki ga je razumel in bil dober z njim, je bil pater Bernardin Mlakar. Zato je Ačko po maturi kmalu odšel (3. septembra 1925) iz Kamnika v Ljubljano, kjer je študiral teologijo. Še naprej se je ukvarjal s glasbo, se spoznal s Hugolinom Sattnerjem, znanim duhovnikom glasbenikom, pri katerem se je učil petja, not, literature, orglanja idr., ne pa med drugim komponiranja in harmonije.

France Ačko je 24. aprila 1927 prejel red subdiakonata, 13. januarja 1928 pa diakonat (red pred mašniškim posvečenjem). Novo mašo je pel 1. julija v Ljubljani, v Marijini cerkvi pri Tromostovju. Po končanem študiju 6. junija 1930 je bil pozneje v tej cerkvi nastavljen za kaplana. Tu je pisal v Ogenj, časopis Krekove mladine, v letu 1931 pa je prevedel roman ameriškega pisatelja Uptona Sinclaira Samuelovo iskanje. V letih 1930–1937 je bil kaplan, poleg tega pa še ravnatelj kora, učitelj gregorijanskega petja in pomočnik v župniji. Takoj, še v letu 1930, so ga poslali na študij glasbe na ljubljanski konservatorij (ravnatelj Matej Hubad, profesor Stanko Premrl). Ker Ačko 10. novembra 1933 ni hotel iti na volitve, mu je profesorski zbor konservatorija prepovedal opravljati končni izpit in Ačko je moral oditi. Pozneje (3. februarja 1937) je dobil dekret za odhod v Novo mesto, a je s pomočjo nekaterih potem dobil dekret za Kamnik, kjer je bil od 12. februarja kaplan, pridigar, študent glasbe, v obdobju 1940–april 1941 učitelj verouka na deški ljudski šoli, v letih 1938–1941 pa tudi katehet na uršulinski meščanski šoli v Mekinjah. Za sprostitev je rad hodil v gore. V samostanu v Kamniku so ga tokrat lepo sprejeli in vsak teden je lahko ob torkih hodil (z vlakom) v Ljubljano, kjer je nadaljeval študij glasbe.

Dr. Demeter Sadnikar, ki se je kot študent vozil z vlakom v Ljubljano, se spominja patra Ačka, visokega in izredno dobrega moža, kako je zadnji hip pritekel na vlak na železniški postaji v Kamniku. V kapuci kute pa je imel spravljene vse mogoče stvari, od cigaret (strasten kadilec), steklenice žganja in še marsičesa drugega.

Ko so Nemci aprila 1941 prišli v Kamnik, so v samostanu takoj zaplenili denar, zaklenili blagajno in vzeli ključ, ropali dragocenosti, patru Ačku pa zaplenili tudi osebne predmete, med drugim violino in violo, termovko, fotoaparat (!) in raztrgali njegove skladbe, note. Pater Ačko je potem kmalu zbežal v Ljubljano, v centralni samostan, kjer je izvedel, da ga Nemci zaradi njegovih protinemških pridig nameravajo odpeljati v Dachau oziroma usmrtiti. Že naslednji mesec, maja 1941, je tu v Ljubljani zaključil študije glasbe v Koporčevi šoli. Od avgusta do oktobra 1941 se je “potikal” po Kureščku (op.: Golo, Mokrc), kjer so mu partizani (politkomisar Majcen, Ljubo Šercer, Ante Novak idr.) svetovali, naj raje prime za brzostrelko, kot da komponira mašo. Od tam je pater Ačko v začetku oktobra 1941 odšel v Rim, v frančiškanski samostan San Francesco, kjer je zmrzoval in okušal lakoto, naučil pa se je italijanščine in seveda pisal skladbe in prepeval. Po vsej verjetnosti je po 28. juliju 1942 za 4 mesece (?) obiskal Slovenijo, v začetku decembra (5. novembra ali 7. decembra?) pa je bil spet v Rimu, kjer se je vpisal na glasbeni inštitut P. I. Musicae Sacrae. V juniju 1943 se je vrnil v Ljubljano z dvema diplomama, že 27. novembra pa ga je aretiral gestapo. Po večkratnih zaslišanjih so ga pustili pri miru in kasneje je smel celo maševati v jetnišnici. Potem so ga nameravali odpeljati v taborišče Dachau oziroma usmrtiti, a so ga zaradi znanja nemščine raje uporabili za tolmača v jetnišnici. S pomočjo njegovega učitelja glasbe Srečka Koporca so ga Nemci 25. marca 1944 izpustili; odšel je v samostan pri Tromostovju, od tam pa v konvikt (danes akademija za gledališče, radio, film in televizijo).

Po vojni je bil župnik na Dobrovi pri Ljubljani ( 2. februar–30. junij 1946) in nato do leta 1951 profesor verouka, kaplan, pridigar, organist v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom ter profesor glasbe na glasbeni šoli na Viču. Od 1951 do 1974 je bil kaplan, katehet, voditelj ljudskega petja in mesečni konferent, pridigar, ljudski misijonar, vikar, ravnatelj kora v župni cerkvi na Viču pa še kaj. V tem obdobju je pater Ačko odšel 9. februarja 1952 v Rim, da bi zagovarjal doktorat iz glasbe, ki pa ga je opravil le deloma, in se 6. avgusta 1952 vrnil v Ljubljano. Spomladi, 1. marca 1954 pa se je ponovno odpravil v Rim, kjer je 29. aprila 1954 doktoriral in se 2. junija vrnil v Ljubljano (glej časopis Slovenski poročevalec, 12. maj 1954, 7). Ob posvetitvi zvonov pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah se je 9. junija 1968 v avtomobilski nesreči hudo poškodoval in od takrat se mu je zdravje samo poslabševalo. Tako se je 21. marca 1972 ob padcu ponovno poškodoval in ostal slabo pokreten oziroma vezan na posteljo. Umrl je 30. decembra 1974.

Kamniška Bistrica - Bistriški gozd, Tomaž Kočar, samozaložba 2003

Nesreče v planinah v luči pameti in morale

Neštetokrat mora človek poslušati debate o alpinizmu in včasih iz ust inteligenta slišati čudovito sodbo o njem. Ni pa to sodba posameznika, ampak mnogih in zato spada to vprašanje v javnost. Z zadnjim adutom, ko filistru zmanjka argumentov, češ: »Gora ni nora ... «, se pač ne sme končati taka debata.

V luči pameti je veliko teh »številnih« nesreč v gorah takih, da njih žrtve ne padajo kot junaki za stvar ali vsled neugnane strasti, ampak je vzrok smrti naključje ali neizkušenost, združena s predrznost jo, in napačna presoja lastnih moči. Če se že v dolini lahkomiselnost pogosto konča tragično, koliko bolj se maščuje v gorah!
Ali naj bo potem obsojen alpinizem? Ali naj zato zavržemo eno najlepših torišč človeškega udejstvovanja in merjenja duševnih in telesnih sil?
Objektivno sicer teh nesreč res ni »toliko«. Sorazmerno uničujejo današnja prometna in industrialna sredstva neprimerno več ljudi. A nikomur ne pride v um, da bi opustil vožnjo zvlakom, avtom, aeroplanom, ko - odkrito rečeno - ne moreš s popolno gotovostjo pač nikdar vedeti, ali boš srečno dosegel kraj, kamor si namenjen, četudi pri tem računaš samo z vzroki, ki so izven zgolj človeške opreznosti in pazljivosti.
Sodbe proti alpinizmu - »direkten samoumor« - so po večini nezrele in prihajajo predvsem iz ust takih, ki še niso poskusili in niti od daleč spoznali tehnike modernega plezanja. Stena je objektivno lahko preplezna - toda le za objektivno in subjektivno zmožne. Šole je treba za vsako spretnost in zmožnosti za njo. Takisto pri alpinizmu. Presoja lastnih moči je posebno važen del samospoznanja. Povsod v življenju se nepoznanje samega sebe in okolice maščuje na bolj ali manj krute načine, v planinah pogosto s smrtjo. Pa ta opasnost ne tiči v planinah, ampak v človeku. Pametnega vzgajajo planine v močnega, previdnega, plemenitega človeka, nespametnega odbijajo. Odštejem tu one redke, ki so padli res za stvar.

Pogosto se čuje, zakaj se ne držimo zaznamovanih potov. Tako vprašanje je nestvarno, ker je moral biti nekdo prvi, ki je smer našel, nekdo, ki jo je zavaroval in še nekdo, ki jo je markiral. Kaj potem s tistimi? Ako bi ne bilo plezalsko sposobnih, bi strehe ne bile krite, bi ne zidali visokih hiš, bi obrti krovcev, zidarjev, elektromonterjev in sličnih ne bilo. In vendar molčimo tam, kjer gre za zunanjo, gmotno korist, zaganjamo pa se v idealne pogone. Ločitev med »treba« in »netreba« se mi zdi filistrska. Pravi človek se ima navduševati za idealne stvari, četudi zahtevajo kako žrtev. Veliko modernih dobrin je zahtevalo mnogo, mnogo žrtev, materialist na te gladko pozabi, nesmiselne se mu zde žrtve za kake ideale. Neposredno in lahkomiselno se izpostaviti smrti se pravi: plezati brez sredstev, brez šole in brez presoje nevarnosti in brez poznanja samega sebe. Vešč hodi in pripravljen; potem se upaj v stene. Če bi ne bilo tako, bi ne imeli med prvovrstnimi plezalci vseh stanov in narodov sedanjega papeža Pija XI. *

P. France Ačko
PV 1936 

Kamniški vrh

Z okna in vrta v Kamniku sem ga gledal neštetokrat: vedno me je vlekel. Nazadnje si me zvlekel, ti preklicani Kamniški vrh! Pa kar prvikrat še niti vrha dosegel nisem. Saj ni »kar tako« s tem vrhom. Kaj ponižno stoji tam in vsak dan kaže svojo piramido, plazove in rebra v Kamnik in v pol Kranjske dežele - pa ga ne poznajo. Vsi gledajo le one prav odrasle nad njim; njega, ki je kljub ponižnosti nekako impozanten, pa kar prezro. - Vračam se z njega, ustavljajo
me Kamničani. »Kje ste bili?« »Na Kamniškem vrhu!« - »Kje pa je tol?« Tako se godi malemu velikanu krivica. Zato tudi ne pusti vsakega gor - ali ga pa vrže dol, kakor bomo slišali.
Položaj mu je pradavnina prisodila takole: od Križke planine pod Krvavcem se na Kršišču (1647 m) razcepita dva grebena. Eden pelje proti jugovzhodu in tvori spotoma gričevje okrog Tunjic, drugi hoče ostati še v slogu višjih. Pelje proti vzhodu nad Osredkom, tvori lep greben, si nadeva na grebenu piramide. Njih najvišja je naš Kamniški vrh (1261 m). Na poti proti Bistriški dolini se še enkrat razcepi: proti Stranjam Grohot (911 m), proti Kamniški Bistrici Hudi Konec (1148 m). Ta slednji naslov zbuja spoštovanje, kajne? Proti jugu spušča ta greben nevarno strme senožeti, plaziče in plazove, vmes pa ima razstavljene ogromne skale. Daleč doli ležijo samotne, lične vasice: Slevo, Bistričica in Županje Njive. Na severni strani je porasel z gozdom, ki mu sega do pol pleše, tako da ga s Kamnika gledamo kakor čelo s plešo, a čelom pa ima šope redkih las. Pozimi! grmi jo tam plazovi kar v kontrapunktu z grebena.
»Na gliho« ga izvojevati ni svetovali vsakemu. V poletnem času se ti lahko pripeti, da te sune z gladkega hrbta in da obležiš ob vznožju, kjer te še kmet nasmuka, ker si mu senožeti stlačil. Pomladi in jeseni pa je taka hoja in plezarija za junake in pol-junake mikavna zadeva. Vrh vse poplača, ker ima divno lep razgled v lepi gorski samoti. Povprečni smrtniki ga »lahko« dosežejo z Osredka, nato desno po grebenu in preko »Hudega Konca« v dolino Kamniške Bistrice; izstop pri kapelici na skali. Ali pa seveda - narobe, pa bolj naporno.
Če hočeš, tudi krajše, kakor je lani napravil moj tovariš. Splezala sva na greben srečno preko strmin, ki so me predlanskim za Veliko noč bombardirale s plazovi. Mož je na grebenu nekaj pojedel in zaspal. Po počitku sva dosegla vrh. Sedel je ob robu piramide in se je mojim svarilom kruto rogal. »Najkrajše se pride tu dol po zadnji plati!« je menil. Resno ugovarjam. »Riskiram samo hlače!« je dejal. Jaz: »... in kar je v njih!« V tem se je hotel presesti in - že se je peljal. Da bi videli, kako! Malo po zraku, malo po tleh mimo ogromnih skokov, na srečo še gladko mimo čeri in skal. Kamenje se je za njim valilo. Strmel sem: »Glej ga, kako ga nosi!« V tem sem pa spoznal resnost položaja in sem mu dal - odvezo po najkrajšem obrazcu. Kot majhna pičica se je ustavil - tik pred gozdom. Ocenil sem: 250-300 metrov. In mož je vstal. Vstal! Rabil je za to divjo ježo tri četrti minute. Jaz za njim - tri četrti ure previdno po grebenu!
Doli je stal z dvignjenimi, razcefranimi rokami, ranjen kakor sv. Frančišek na gori Verni – in smejal se je še! Hlače je res popolnoma riskiral, roke mu je zdravnik popravil. Vsaj polomil se ni - kar je manjkalo za malenkost.
Takšen je naš Kamniški vrh.

Pater France Ačko
PV 1940