Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Večni soški odmev

četrtek, 20. april 2006, ob 14:45, Franci Savenc, ogledov: 1784

Polet, 20.04.06 - Željko Kozinc: Javorca, pretresljiv spomenik tovarištva pred obličjem večnosti

Polet, 20. aprila 2006
Na svoji zemlji

Javorca, pretresljiv spomenik tovarištva pred obličjem večnosti iz prve svetovne vojne

Večni soški odmev


»Ultra cineres hostium ira non superest.« Sovraštvo ne sega prek pepela umrlih. Ta izrek je že od leta 1916 zapisan na vojaški cerkvici sv. Duha na Javorci. Ta nemočni, v 20. stoletju tolikokrat poteptani izrek na Javorci je zapisan za padle v letih 1915/17. Nemo odmeva čez spomin strašne vojne ob Soči. Kakor odmeva Hemingwayev izrek »zbogom, orožje«, ki se je bil porodil na tem istem nesrečnem prostoru, a v nasprotnih, italijanskih okopih. Zato je Javorca še danes ohranjena. Med vojnama so jo najprej obnovili Italijani, spoštujoč svoje mrtve bivše sovražnike, vojake izginulega avstro-ogrskega imperija; in tudi slovenska oblast jo je dvakrat temeljito prenovila, zakaj cerkvica je krhka stvar, kakor je krhko in ranljivo njeno pretresljivo protivojno sporočilo; zadnjič v letu 2005.


Cerkev Sv. Duha pod Rdečim robom

Javorco so od 1. marca 1916 do 1. novembra istega leta gradili vojaki 3. gorske avstro-ogrske brigade. Dolgo in v tajnosti so zanjo izbirali položaj, ki bi bil neopazen za sovražnika in enako oddaljen – približno dva kilometra in pol – od njihovih bojnih položajev na bližnjih slemenih Slemena, Matnika, Batognice, Vodil vrha, Mrzlega vrha, Rdečega roba in Vrha nad Peski. Položaj, kjer bi od vseh teh poljan smrti imeli nesrečni soldati enako daleč do utehe. V dolini, ki se širi izza korit rečice Tolminke in sega v njeno zgornje povirje, je bilo zafrontje, ki bi mu danes rekli logistika, od kuhinj in bolnišnic do naglega vojnega sodišča. V vojaški suknji je tu čemel tudi dunajski arhitekt, scenograf in slikar ter po sili nadporočnik Remigius Geyling. V dolgih nočnih pogovorih z madžarskim poročnikom Gezom Jablonszkym, polnih obupa in groze, sta se mlada moža odločila, da bosta vojakom, katerih trupla so vsak dan prinašali v dolino, postavila spominsko cerkev in je ne posvetila niti materi božji niti srcu Jezusovemu in niti Bogu, ki dobro plačuje in húdo kaznuje, ampak duhu, ki jih vse tri združuje in ima pri tem očitno težave, zakaj v tej vojni ni bilo ljubezni niti srca niti pravičnosti. Vse to troje sta težko preizkušeno zaznavala le v sebi. Ko pa sta svojim vojakom razložila idejo o cerkvici, so se ti zanjo ogreli z obupno strastjo. Tisoči so začeli prinašati les in zidarsko gradivo iz doline. Dolbli in dolbli so skalni greben pod planino Javorco, da bi bilo nekaj ravnine za cerkev. Poročevalec iz časnika Donauland je zapisal: »Skobljali so les, mleli barve, kuhali lepilo, brusili kamen, kovali železo ...« V skromni brunarici sta Geyling in Jablonszky izdelovala načrte in risbe za cerkev in njeno opremo. V vojake preoblečene obrtnike je delo tako prevzelo in navdalo s tolikšnim mirom, da bi skoraj pozabili na vojno, če jih ne bi motilo obstreljevanje. Delavci se ves čas niso umaknili z gradbišča.

Nanj ni padla nobena granata. Popolna ubranost prevladujočih barv, ki si jih je zamislil Geyling za notranjščino – črne, modre, zlate in nekaj bele –, je zbujala v njih občutek svetosti ... To je bil vojakov počitek. Tako so s to cerkvico izpovedali svoj pacifizem Avstrijci, Madžari, Čehi, Srbi, Bošnjaki, Hrvati, Ukrajinci, Poljaki, Romuni, Slovaki, Slovenci, Italijani ... Na glas ga niso smeli, kajti četrt ure pod cerkvico so imeli svoj šotor vojaški sodniki, ki so svoje obsojence hitro pošiljali pred strelski vod. Imena na fronti padlih rojakov so vojaki vžigali v trde hrastove plošče s pomočjo razgretih kovinskih modelov črk in stiskalnice. Tri mesece so jih vžigali. Marsikdo, ki je vžigal imena svojih mrtvih kameradov na začetku, je bil na koncu s svojim imenom v ploščo vžgan sam. Zapisali so ga v to soško knjigo mrtvih; in njegovo ime je vojaško poravnano z drugimi na eni od tabel, ki se še danes v cerkvici listajo kot strani v knjigi. Še danes na ogled. V verjetno neučinkovit opomin. Vse do leta 1996 ni nihče znal odgovoriti, koliko imen je zapisanih. Potem pa jih je troje Tolmincev po dogovorjenem sistemu preštevalo tri ure. Odtlej se ve, da je na Javorci zapisanih 2808 ljudi. Kakor so že umrli strašne smrti, imajo spričo milijona padlih, ranjenih in izginulih na Soči vendar posebno srečo, da so zapisani tu in na takšen način; da jih že od vsega začetka sredi najčudovitejše narave vzdržuje v spominu posebna milost humanističnega duha, ki si je v tem zakotju našel zatočišče; v cerkev tega duha so že takrat složno hodili katoličani, protestantje, pravoslavci, judje, muslimani pa tudi ateisti. Sovraštvo naj ne sega prek pepela umrlih. Na Javorci se to bere resnično. Vsak patos tu obnemore. Javorca je združeni duh, ki se je zjedril v miru. Iztesana in izrezljana, vsa v nežnih poslikavah cerkvica s težavo kljubuje surovi gorski naravi. Les prhni in vitraži od njegovega sesedanja pokajo. Vendar njeno sporočilo odmeva čez ostanke starih sovraštev, čez neštete prazne rove in zevajoče kaverne gori na bližnji frontni črti, med jekleni drobir granat, čez izprane spominske plošče, zarjavele topovske lafete, betonske utrdbe, čez vklesane stopnice, ki več ne peljejo nikamor, čez kakšno kost v preperelem vojaškem čevlju, čez zarjavelo čelado in križ, čez kositrno ploščico, ki je edina ostala za nepokopanim vojakom.


Notranjost cerkve Sv. Duha

Cesta k Javorci, ki so jo gradili Bošnjaki in ruski vojni ujetniki nad strmimi bregovi Tolminke, je prevozna, vendar zahteva zelo previdno šofiranje. Idealna je za gorske kolesarje. Pešcem se od Zatolmina – 8 km dolga – malo vleče. Prijeten pa je počitek ob slapovih Pščaka, prek katerih je speljan nov betonski most. Pri naslednjem slapiču vas čaka korec, da se odžejate z vodo, ki je po veri domačinov zdravilna. In že ste na planini Srednici, kjer se na levo odcepi strm, po vojaško tlakovan kolovoz, ki vas pelje na Javorco in h kmetiji Blek. Višje, na planino Osojnico so močni kraški izviri Tolminke. Njene vode prihajajo na dan na obeh straneh hudourniške struge. Najbolj znani izviri so na desnem boku krnice nekdanjega ledenika med velikimi bolvani. Kot v studencih se razlivajo po travnikih. Okoli tega povirja zijajo jame in brezna. Znamenita je Pološka jama, ki ima najdaljši gorski jamski splet v Sloveniji. Kar za 12 km je ovinkov in dvoran. Padajo 705 metrov globoko, pod višino morske gladine. V ta dvor tukajšnje kraljice noči pa lahko zahajajo njeni posvečeni podaniki jamarji.
Pijačo in prigrizek je najbolje nesti s seboj. Na povratku pa ob cesti čaka dobra, stalno odprta Gostilna Zatolmin.

Besedilo in foto Željko Kozinc


Dostop
Iz Tolmina prek Zatolmina po makadamski cesti nad koriti Tolminke 10 km. Obisk Javorce je lahko celodnevna lahka tura, če se k njej podate od Hudičevega mostu nad sotočjem Tolminke in Zadlaščice.
Avto pa je mogoče pustiti na cesti, ki ob Tolminki pelje na planino Polog (457 m) in se podati na Javorco (571 m) po četrt ure dolgi poti. Priporočljivi zemljevidi: Planinska karta Triglavski narodni park 1:50 000 in Zgodovinska turistična karta Soška fronta od Rombona do Mengor 1:40 000 in Planinska karta Krnsko pogorje in Kobarid 1.25 000.

eXTReMe Tracker