Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Centralna grapa v Begunjščici

 12.12.2010

Centralna grapa z vrha Begunjščice

Severna stena Begunjščice s Palca

 

nedelja, 12. december 2010, ob 20:29, Boris Štupar, ogledov: 2751

Bojan Ambrožič: Lavinske in vremenske razmere so se na srečo končno umirile, da so zimski vzponi spet varni. Za začetek sezone sem izbral zimsko klasiko – “Centralca” v Begunjščici.

Med ogrevanjem z Ljubelja proti Zelenici sem opazil, da so plazovi, ki so lani morili spet približno na istem mestu. Le da tokrat njim v opomin stoji opozorilna tabla.

Na Zelenici si namestim dereze in začnem pikati proti Centralni grapi. Visoko nad mano prvi danajšnji gorniki vzpon skozi grapo že skorajda zaključujejo. Ljudi je toliko, da se mi zdi, da je danes ves gorniški živelj namenjen na Zelenico in gore nad njo.
Sneg je zelo trd in predelan. Brez cepina in derez nebi šlo. Le tu in tam se najde kak manjši snežni zamet, kjer se čevelj mogoče do gležnja udre v sneg. Zaradi tega, ker mi ni potrebno gazit, hitro nabiram višince. Res pa je tudi, da hkrati z višinci narašča tudi strmina. Dereze so se v sami grapi le še s sprednjimi zobmi vdirale v sneg. To strmino se še načeloma, da prehoditi s samo enim cepinom. Za kaj strmejšega pa si moram nujno priskrbeti dva plezalna cepina.

Dan je bil mrzel, vendar skorajda brez oblačnosti. Tudi vetra ni bilo, pa ga niti nismo pogrešali! Zato se je z vrha videlo razmere na sosednjih hribih.
Sestopu čez Šentanski plaz sem se izognil, ker je bil tudi ta povsem pomrznjen. Padec bi pomenil zdrs v dolino. Zato sem raje sestopil čez Kalvarijo proti Prevalu. Ker tudi tu sneg (vsaj vršnih nekaj 100 višinskih metrov) ni bil nič bolj južen, sem sestopal še naprej z derezami. Šele pod gozdno mejo se je sneg toliko unesel, da je moj transport v dolino postala moja rit.

Še opozorilo za morebitne ponavljalce te poti, da sem pot na novo rdeče markiral. Stopil sem namreč na led skrit pod snegom. Pri tem sem za hip izgubil ravnotežje. Prav tako pa nadzor nad cepinom, ki je kot na tečaju zanihal v moji dlani in priletel natančno v moje ustnice s tako silo, da sem sprva mislil, da sem ob zob ali dva. Na srečo sem si le malenkost preklal ustnico iz katere je potem še nekaj minut kapala kri.

Turo sem zaključil s sprehodom po Bornovi poti. Pa sploh ni bil čisti sprehod, saj pot prepredajo številne plazovine čez katere brez cepina in derez ne gre.

Lep gorniški pozdrav, Bojan Ambrožič

eXTReMe Tracker