Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zaledeneli slapovi ...

 
              [email protected]


www.gornik.si



Pekel in strmali nad Prušnico


Za vse je poskrbljeno


Peklenščkova ...

 
... dobrodošlica


Pri gamsu nad sotesko


Hudičev zob


Zaledenelo ...


... vodno kolo ob vstopu v
Pekel


Pri spodnjih ...


... brzicah


Nad Kozjakom


Zima v Peklu


V tolmunih se potok ...


... za trenutek umiri


Peti slap

 
Nad tretjim slapom


Na istem mestu pozimi


Korita nad četrtim slapom


Ponovljena "vaja" istega mesta


Okrašena Otavščica


Okno pod Hudičevim zobom


Za pregrado na vrhu soteske ...


 ... se Otavščica umiri


Pekel je tudi kraj za ljubezni
vseh vrst


Podoba iz – Pekla! 


Ob umirjeni Otavščici nad
Peklom


Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 2. februar 2011, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 5149

Podobe PeklaGorniška potepanja: ... v Peklu



Slikovita tesen pomenljivega imena



Če kje, potem za Pekel pri Borovnici zagotovo velja: tisti, ki pridejo enkrat na obisk, se zelo verjetno vračajo vedno znova. »Če jim le uspe priti iz njega,« bi Brglez v PekluRazpotje nad tretjim slapomzaradi imena nemara dodal cinik … Vsak letni čas nam v divji soteski s slapovi na pragu Ljubljane ponudi kaj novega, zanimivega, skratka takšnega, česar ob prejšnjih srečanjih morda nismo opazili. Pomladi lahko v Peklu – poleg slapov, katerih mogočnost je seveda odvisna od vodostaja potoka – občudujemo mnogotere živali in dinarske ter alpske cvetlice, ki jih na tej nadmorski višini niti ne pričakujemo (kranjski jeglič je celo endemit), v poletni vročini nam najbolj godijo prijetne temperature, ki so precej nižje kot v razbeljeni betonski džungli naše prestolnice, jeseni nas osrečujejo in navdajajo z zadovoljstvom čudovite barve gozdov, pozimi pa lahko uživamo (seveda le s primerno opremo!) v čudovitih ledenih štukaturah, v katere se po nekaj polarnih dnevih ozaljšajo pekelski velikani. Mojstri zaledenelih slapov seveda draguljev ne bodo občudovali le od daleč, temveč v primernih razmerah z navdušenjem plezali preko njih.

Pekel je imel zaradi svoje divjine in strmih prepadnih pobočij zelo dolgo mir pred človekom. Prve steze so v njem nadelali oglarji, ki so pred dobrimi sto leti Bo dosegla potok?Pod Hudičevim zobomzačeli sekati drevje za svoje kope. Les so seveda spravljali s pomočjo vodne sile, vendar kljub temu, da se potok na razmeroma kratki razdalji (dobrih 600 metrov) spusti za slabo polovico prej omenjene vrednosti, to ni bilo nič kaj lahko opravilo. Ko se vzpenjamo skozi sotesko, si poskušajmo zamisliti težavno delo naših prednikov. Prvo pisno omembo Pekla zasledimo v Planinskem vestniku že konec devetnajstega stoletja. Začetek urejanja turistične poti sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, celotno pot skozi sotesko pa so uredili leta 1928. V petdesetih letih so pot temeljito obnovili, vendar naravne sile vseskozi skrbijo za to, da imajo prizadevni domačini vedno dovolj dela. Za ves trud in čas, ki ga porabijo za urejanje poti, si zaslužijo iskreno zahvalo.

Verjetno ste opazili, da še nisem napisal, kako se potok, ki skače skozi Pekel, imenuje. Na zemljevidih je večinoma Borovniščica, domačini pa vztrajajo pri Nad tretjim slapomPrvi slapOtavščici in prvo omenjeni priznavajo rojstvo šele na ravnini, s sotočjem Prušnice in Otavščice. Slednja izvira visoko zgoraj na Bloško-Rakitniški planoti pod vasicama Dolenje in Gorenje Otave (odtod ime), a ker je tam okoli še nekaj manjših selišč, bi lahko naši dedje v preteklosti živahni potok mirne duše poimenovali tudi kako drugače. Kako? Ne vem, a na koncu besede, bi skoraj zagotovo bil skupek črk – ščica. Jaz bom pisal Otavščica in Borovniščico prepustil lenemu potovanju čez Ljubljansko barje.

Del petega slapu

Do vhoda v Pekel ni težko najti poti. V Borovnico se lahko pripeljemo iz Ljubljane skozi Črno vas (ali Brezovico) in Podpeč, z Vrhnike pa mimo znane Pogled na ZabočevoNad PeklomBistre, kjer je poleg naravnih zanimivosti poskrbljeno tudi za bolj tehnično naravnane duše. Borovnica se ponaša z ostankom velikega viadukta Južne železnice, ki je bil do druge svetovne vojne mogočen simbol kraja, nato pa pod težo vojnih nesmislov končal v ruševinah. Steber, ki je ostal, in informacijske table pod njim nam pomagajo za silo pričarati mogočno mojstrovino. Danes je železnica proti morju speljana po daljšem ovinku, da lahko z zmernejšim naklonom lažje napreduje v notranjske gozdove. Mi se zapeljemo skozi kraj, nato pa takoj za železniškim podvozom zavijemo desno in se skozi Ohonico pripeljemo na rob Pekla, kjer si v gostišču lahko privežemo dušo.

Na izhodišču si lahko ogledamo pomemben etnološki spomenik: obnovljen mlin z delujočim vodnim kolesom (kadar je okovan v led seveda ne »dela«), ki je bil nekdaj tudi na vrhu pekelske soteske. Ker Spodnje brziceZimska podobabomo najprej hodili ob Otavščici navzgor, bosta za lažje razumevanje levi in desni breg omenjana v »naši« smeri. Orografsko je seveda ravno obratno. Kmalu za mlinom se po brvi sprehodimo na levo stran potoka. Na jasi nas pozdravi peklenšček z verigo, vrisano potjo in označenimi slapovi. Če smo srečanje z njim preživeli, nadaljujemo po prijetni stezi. Z leve Prvi slapZimska podobastrani v »mokrem« obdobju pritekajo majhni potočki, ob suši pa žal tudi glavnemu toku sapa precej poide. Ko se čez brv vrnemo na desni breg, se Otavščica kmalu prebudi. Najprej skaklja čez nekaj metrov visoke pragove. Enega izmed njih so označevalci slapov določili za prvi slap. Nad njim smo hitro na razpotju. Lahko krenemo levo čez potok in se od tam povzpnemo do drugega slapu ali pa vztrajamo na desni strani in se šele pred prvo lestvijo sprehodimo čez brv do šestnajstmetrskega lepotca. Čez dve krajši lestvi in ob pomoči železja se dvignemo nad drugi slap in že zagledamo tretjega, ki so mu dodelili ime Kozjak in je visok osemnajst metrov.

Nad njim nas čaka najdaljša lestev, ki postreže tudi z ožino, vendar ljudem normalnih dimenzij ne povzroča težav, le visok nahrbtnik z »antenami« (bolj Zimska podobaDrugi slapslabo zloženimi pohodnimi palicami) bi utegnil malo motiti. Nad lestvijo nas čaka še nekaj telovadbe in že smo pri razcepu pod Hudičevim zobom. Čezenj se bomo vrnili, zato nadaljujemo po spodnji stezi in se skoraj po ravnem sprehodimo do brvi, ki nas spet popelje na levi breg. Ob poti lahko vseskozi občudujemo manjše slapove, ki bi jih mirno lahko šteli kot samostojne, saj nekateri celo presegajo višino prvega, ki so mu spodaj v dolini dodelili ta naziv. V nekaj okljukih se dvignemo nad strugo, nato pa krenemo desno. Četrti slap(Levo Zimska podobanavzdol bi lahko po strmi stezici brez plezanja prišli do tolmuna drugega slapu.) Pot proti četrtemu, za mnoge najlepšemu, slapu je na posameznih mestih izpostavljena in v mokrem nevarna za zdrs. Ko se vrnemo na desni breg in takoj nad brvjo splezamo čez kratko lestev, se nam po nadaljnji hoji ob strugi počasi odpre pogled na sedemnajst metrov visoki četrti slap, ki prosto pada na skalo, nato pa se voda razlije v prikupen tolmun. Če se želimo popolnoma približati slapu, to nemara najlažje storimo tako, da se po stezi, kjer so nam v pomoč izžagane stopinje v hlodu, jeklenica in klini, povzpnemo stran od slapu, nato pa se, opazujoč ga s strani, spustimo pod steno, čez katero pada. Peričnik v malem!

Otavščica

Vrnemo se na stezo (pobočje je strmo in velikokrat spolzko!) in se v ključih dvignemo nad slap. Potok prečkamo nad koriti, ki jih je izdolbla Otavščica. Zimska podobaČetrti slapOpazimo tudi, da je nad njim še nekaj manjših slapičev. Strmina višje popusti. Bližamo se petemu, najvišjemu slapu, ki najprej poševno drsi, nato pa v dveh pramenih pada v tolmun. Če imamo dovolj, se lahko po pred nekaj leti postavljeni brvi vrnemo na desni breg ali pa z vzponom nadaljujemo po levem bregu, kjer nas kmalu pričakajo betonske stopnice, višje pa vodna pregrada, za katero uzremo umirjeno Otavščico, ki naznanja, da je soteske nepreklicno konec. Še zadnjič Peti slapprekoračimo potok in se povzpnemo do Zimska podobabližnje lesene koče. Mimo nje kratek čas hodimo po makadamski cesti, nato pa zavijemo desno navzdol (smerokazi) in se po prijetni poti spustimo do odcepa k petemu slapu. Nadaljujemo proti Hudičevemu zobu. Nekaj časa hodimo naravnost, nato pa se pot strmo spusti do skalnega osamelca, kjer nas (že v kratkem vzponu) pričaka nekaj jeklenic in klinov. Pot ne vodi čisto čez Hudičev zob, a je do imenitnega razgledišča le nekaj korakov, zato se nanj vsekakor splača potruditi. Tudi gamsa (takšnega, ki je vseskozi na preži) bomo opazili vrh skale na nasprotni strani soteske.

Pod Hudičevim zobom je pot še vedno zelo strma in deloma zavarovana. Nižje dosežemo razpotje, odkoder smo prej odšli k četrtemu slapu. Čez lestve se Tretji slap - KozjakZimska podobavrnemo v dolino po že znani poti. Še opozorilo ob koncu opisnega dela. Čeprav se gibljemo po sredogorju in čeprav je pot dobro vzdrževana, nas (predvsem izven glavne sezone) lahko presenetijo poškodovani deli poti. Ker hodimo po vlažni soteski v objemu gozdov, kamor sonce le redko posije, je pot večino časa mokra in spolzka. Še večja previdnost je potrebna ob zmrzali ali v snegu, ko toplo priporočam dereze in cepin, pa četudi ne bomo plezali po slapovih, ampak se »samo« povzpeli skozi Pekel. Če imamo s seboj – v kateremkoli letnem času že – tudi razposajeno mladež, jo je zelo priporočljivo navezati na vrv ali (tisto, ki se še pusti nositi – bolje rečeno, ki jo še lahko nosimo) »pospraviti« v nahrbtnik za nošnjo otrok. Izpostavljenih oziroma nevarnih delov je za neodgovorno obnašanje staršev v Peklu enostavno preveč.

Naj še omenim, da je v literaturi precej različnih navedb višin in tudi števila slapov. Kot bi imeli vsi, ki so merili in o tem kaj napisali, različno dolge metre. Levi pritok OtavščiceZimska podobaVse skupaj je verjetno posledica tega, da je večina slapov sestavljena iz več stopenj. Odločitev o tem, kaj je samostojen slap in kaj ne, pa je prepuščena posamezniku. Po nekaterih navedbah je slapov enajst (uradno pet), četrti slap je visok od sedemnajst do petindvajset metrov, peti pa od dvajset do ravno tako petindvajset … Naj bo tako ali drugače, tesen je zelo zanimiva in vsem tistim, ki še niste bili v njej, obisk ob dobršni meri previdnosti vsekakor toplo priporočam. Morda se boste ob vrnitvi na izhodišče vprašali: »Le kako je šele v nebesih, če je že pekel tako lep?«

Mimogrede naj omenim, da je v bližini Pekla še ena zanimiva, a precej manj znana grapa s slapovi, ki jo je vsekakor tudi vredno obiskati; potok Šumik nad Brezovico pri Borovnici. Steza je ali pa tudi ne. Iz izkušenj vam povem, da je ob prebijanju skozi grmovje zelo lahko »pridelati« kakšnega klopa. Kaj enega … Veliko klopov! V zanje ugodnih letnih časih se je zelo priporočljivo dobro zaščititi, po končani turi pa temeljito pregledati.

Pri naju se je zgodba s slapovi v Peklu začela že spomladi leta 1997, ko sem po naključju (zdi se mi da v Delu) odkril članek o divji soteski pri Borovnici. Še Pred petim slapom leta 1997Drugi slap s plezalcem ob prelomu tisočletjazelo mlada sva se odpravila na potep in bila, kljub opisu, ki je zelo prepričljivo govoril o tem, kako je videti Pekel, prijetno presenečena. Vrnila sva januarja 2000, ko so si slapovi nadeli čudovite ledene oklepe in so pogumni plezalci elegantno plezali preko njih. Kot prvič je tudi drugi vzpon skozi sotesko kar prehitro minil. Kasneje, ko je postal Pekel skorajda sosed najinega domovanja, naju je moral kar pogostokrat trpeti v gosteh. Največkrat naju je vanj prignal popoldanski pobeg pred poletno vročino ali pa kolesa do njegovih hladnih duri. Dostikrat sva vzponu skozi sotesko dodala še kaj. Enkrat sva želela priti – in tudi uspelo nama je – do prepadnega skalnega razgledišča z gamsom, ki ga uzremo s Hudičevega zoba. Čez strmo gozdnato pobočje sva se kar dobro namučila, kasneje pa seveda ugotovila, da bi se do njega lahko prišlo precej bolj preprosto …

Naslednjič sva si za popoldanski sprehod izbrala pot skozi Pekel in naprej do Krimske jame. Kraj žalostnega spomina sva sicer zgrešila (do njega smo prišli pred kratkim že v triu), a odkrila zelo prijetno neoznačeno potko (na zemljevidu Notranjski kras je označena kot markirana), ki se vije skoraj po plastnici mimo številnih robov in grap divjega sveta, kjer se svet z Rakitniške planote nenadoma strmo odlomi in »pade« v dolino Prušnice. Ker že pot mimo slapov in nadaljevanje skozi Koželjski graben ni ravno malo za popoldanski sprehod, sva morala zaradi bližajoče se teme nekje na sredi končati s prečenjem pod prepadnim robom, se povzpeti na planoto in obhoditi Krimsko jamo. Nižje naju je bližnjica privedla do Otavščice in zanimivega čebelnjaka. Tla ob prečkanju potoka niso bila ravno trdna, a sva kljub vsemu srečno prišla na drugo stran. Otavščica se tamkaj v pravcatih meandrih lenobno vije proti soteski. Prav nič ne daje slutiti, da se bo nižje razjezila in v nekaj skokih padla na rob Ljubljanskega barja. Midva sva v mraku odskakljala z njo …

Pozdrav iz Pekla

Ponovitev pekelskih dogodivščin je bilo še nekaj, v vseh letnih časih in nekajkrat tudi z Pri in nad tretjim slapomKo se z jutranjo zarjo oglasi vaški zvon ...različnimi sopotniki. Navdušenja nad Peklom ni skrival nihče. Vsaka pot vanj je bila po svoje zanimiva, poučna, nepozabna in – vsaj pri tistih, ki so bili prvič v soteski – polna vznesenih besed … Zadnji obisk v Peklu je bil nekaj posebnega, pa ... na drugi strani zažarijo Julijci s Triglavomčeprav najina najmlajša spremljevalka takrat še ni veliko govorila. Bolje rečeno, midva je nisva dobro razumela. Ko je oni dan ponovno gledala fotografije iz Pekla, je povedala že mnogo več. To je bilo že v našem novem domu, kjer nas namesto mestnega vrveža, ki se ga kot otroka podeželja nisva nikoli čisto navadila, prebudi milozvočni vaški zvon in pred nami vstanejo znane, z jutranjim soncem ožarjene podobe slovenskega visokogorja ...
 

eXTReMe Tracker