Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V veseli (pravi?) planinski družbi

TriglavGorniška potepanja: Nato sva jo ucvrla po svoje in ob vedno širših razgledih prispela na vrh. Na njem pa se je začelo …

 

Tolsti vrh na Kriški gori

 

 

Zdi se mi, da Kriške gore ni treba posebej predstavljati. Nanjo roma staro in mlado od blizu in daleč. Na voljo je veliko število označenih poti in tudi kakšna (Delno zakrita) Kriška gora in StoržičStoržič in Tolsti vrhskrita (lovska) stezica, ki pripelje na vršno sleme s severne strani. Čez Kriško goro drži Slovenska planinska pot. Od Doma pod Storžičem se povezovalna enica povzpne na Malo Poljano, z nje pa na Tolsti vrh (1715 m), odkoder se proti zahodu zložno spusti do koče, kjer prijazna oskrbnica poskrbi za žejne in lačne planince. Odtod se pot nadaljuje po gozdnatem slemenu Velike in Male Mizice proti Tržiču in na drugi strani doline »skoči« na Dobrčo in naprej v Karavanke. Na južni strani je najbolj prikladno izhodišče v Gozdu, kjer sta tudi zavetišče in spodnja postaja tovorne žičnice do Koče na Kriški gori. Komur je obljudena pot že dobro znana, se lahko do koče povzpne iz vasi Zgornje Vetrno ali pa začne že nižje na Golniku oziroma v vasi Svarje. Če želimo izvesti krožno turo, lahko iz Gozda zastavimo proti severovzhodu in Tolsti vrh, ki ga domačini z južne strani imenujejo tudi Zaloška gora, dosežemo po prečni poti (razcep je kmalu nad vasjo) mimo Pavletove apnence. Z najvišje točke Kriške gore sestopimo do koče in se po »avtocesti« vrnemo v dolino.

 Triglav, Rž in Rjavina


Na Kriški gori, razglednem balkonu nad Gorenjsko ravnjo, ste skoraj zagotovo bili že vsi. Verjetno mnogokrat. Morda se lahko kdo celo pohvali s sto ali dvesto vzponi v posameznem koledarskem letu. Vsekakor si vsi tisti, ki zbirajo vzpone, zaslužijo čestitke … Čestitke za vztrajnost in voljo, da tolikokrat v letu hodijo na isto goro. Nekateri se jim posmehujejo, drugi jih občudujejo. Nama se s tem početjem ne zdi nič narobe, čeprav še ni zlezlo pod kožo in verjetno nikoli ne bo. Vedno se nama je namreč zdelo, da je gorski svet preveč pester in bi marsikaj zamudila, če bi zahajala vedno na isti hrib, razumeva pa (ali
vsaj skušava razumeti), da marsikomu to početje pomeni izziv, zadovoljstvo ob doseženem in veselje, ko sreča na poti svoje prijatelje. Nekje sem prebral, da se rekorderji ob vprašanjih (zakaj in čemu?) branijo z odgovori, da hodijo po zdravje, da ne gredo vedno po isti poti, da za vožnjo kam daleč nimajo časa, da je vseeno bolje to kot pa sedeti pred televizijo … Verjetno tudi prijetnega druženja pri koči ob podelitvi najboljšim preteklega leta ne gre prezreti.

 

Triglavsko kraljestvo

 

Midva s svojima ubogima dvema obiskoma na Kriški gori priznanja ne bova dobila, imava pa na zalogi zanimivo izkušnjo, kakršne nisva doživela ne prej ne kasneje. Na koncu ture je bil sklep približno takšen: »Sama sva si kriva, kaj pa se spraviva na tako obljuden hrib!«

 

Bilo je nekaj dni po moji nesreči, ki me je sredi zime navzlic odličnim razmeram v zasneženem visokogorju prisilila k počitku. Ker je »samo« desna roka Pod Tolstim vrhom ...... in na njem; zadaj Storžičžalostno počivala ob telesu, noge pa so priganjale, je bilo po kakšnem tednu prisilnega počitka vendarle treba na sprehod. »Zakaj pa na Kriško goro?« Prej sva bila gori samo enkrat, in še to samo pri koči, zato sva tokrat zastavila bolj »velikopotezno«. Začela sva na Golniku in se ob prvih korakih šalila, da je bolnišnica na izhodišču samo po naključju … Do Gozda naju je vodila prijetna pot, po kateri očitno ne hodi veliko planincev, saj jih višje »dostavi« cesta. Za kratek čas sva se priključila številnim naskakovalcem Kriške gore, nato pa jo ucvrla po svoje in ob vedno širših razgledih prispela na Tolsti vrh. Na njem pa se je začelo …

 

Triglavska skupina in Martuljške gore

 

Nekaj planincev srednjih let, ki bi bili brez težav najini očetje, so – že dodobra opiti in z dodatno »mokro« vsebino v rokah – zganjali velik kraval. Najprej so S Tolstega vrha proti kočiNa Kriški goripoklicali domov in se drli v telefon, da so na vrhu in da gledajo svoje hiše pod nogami, ter ženam naročili, naj začno pripravljati kosilo, ker bodo čez nekaj ur že doma, nato pa so začeli prerekati o tem, katere gore se s Tolstega vrha vidijo in katere ne. Ker svojih mnenj niso mogli uskladiti, je bilo vse skupaj vedno glasnejše. Ni bilo upanja, da se bo to kmalu nehalo, zato sem stopil k njim in jih – potem ko sem jim pomagal pri prepoznavanju vrhov – vljudno zaprosil, če se lahko obnašajo svojim letom in Južno pobočje Tolstega vrhagorskemu okolju Pod Tolstim vrhomprimerno. Saj ne vem, ali sem jaz tisti, ki bi lahko delil nauke drugim, predvsem tistim, ki so dvajset let starejši od mene, vendar se mi to res ne zdi primerno. Kolikor vem, planinska šola, še bolj pa zdrava hribovska pamet ne učita tako. Za trenutek so presenečeni celo obmolknili, nato pa se je usulo … Šlo je nekako takole: »Ti, smrkavec, boš nas učil, kaj se sme in česa ne! Če bi rad imel mir, pojdi v Ljubljano in se zapri v hotel ali stolpnico, tole pa so gore, kjer morajo biti pravi hribovci glasni in veseli! Mi smo člani domačega planinskega društva in to je naš hrib, na katerem pa menda ja lahko počnemo, kar hočemo!« No, pa sem dobil, kar sem iskal ... Na hitro so tudi ugotovili, da verjetno še nikoli nisva bila v hribih in da pač ne veva, kako se je treba obnašati v njih. Hudiča, res ne veva! Po nekaj letih, ko sva domala celo mladost preživela v skritih zakotjih, kjer sva, če že koga, srečala samo sebi sorodne duše, s katerimi se je bilo veselje pogovoriti, naju je zaradi moje poškodbe bolj po pomoti zaneslo na obljudeno goro.

 

»Zabava« na Tolstem vrhu se je nadaljevala. Ker sem uvidel, da kaj pametnega ne bom dosegel, mi je očitno ušlo nekaj pristnih domačih besed, ki so naznanjale, da vse skupaj vleče tja nekam proti Štajerski. To jim je bilo seveda še bolj zabavno, češ: pa kaj hudirja je narobe s tem mulcem. Štajerec je, pa sitnari Gorenjcem (in to na njihovem terenu!), za nameček pa nič ne vriska in še brez flaše rujnega hodi po hribih. Le kdo ga je tako čudno vzgojil?! V šali rečeno ... Še vedno bolje, da sem nevzgojeni mulc s Štajerske (če se seveda severovzhodnemu delu Posavskega hribovja lahko tako reče), kot pa tečen Ljubljančan, za katerega so me ožigosali najprej.

 

Julijci

 

Ko sva videla, da so se začeli pripravljati na odhod, sva taktično počakala, ker se mi je zdelo, da bi naju v primeru, če bi začela sestopati prej, zaradi moje S Tolstega vrhaPogled na Tržiško stransamo ene uporabne roke na zasneženi poti še ujeli. Napaka! Po petnajstih minutah čakanja sva jih po snegu, ki je zaradi množičnega obiska postajal vedno bolj podoben ledu, kljub moji povečani previdnosti kmalu dohitela. Ko so naju spustili mimo in začeli sanjati, da bi bilo zaradi ledu dobro imeti dereze, je nekomu padel v oči moj zemljevid, katerega zgornji del je gledal iz stranskega žepa. Pripomba, da tale dva pa res nista kaj prida planinca, če brez zemljevida ne znata nikamor, seveda ni izostala in dodatek, da morajo biti tiho, ker naju ne bi radi več motili, tudi ne. Odgovarjati se nama ni več ljubilo. Planinci v zrelih letih, ki so pri koči nadaljevali z veseljačenjem, so menda že dovolj brihtni, da vedo, kaj je prav, kljub vsemu pa upam, da so njihovi otroci pametnejši …

 

Na Kriški gori

 

 


             gorisekgorazd@gmail.com


www.gornik.si



Štirje ...


... utrinki ...


... iz ...


... vasi ...


... Gozd pod Kriško goro

/objave/gorazdgor/tovrh_7.jpg
Dolkova špica in Škrlatica


Očak


Veliki vrh in Kladivo


Pogled v eno izmed severnih
grap Kriške gore


Kepa in Stol


Kdo pa je tole?


Aha, videti je, da bo predstava.


Predstava ...


... z listjem!


Sledilo je čiščenje


Ej ti, ne kradi gorenjskega listja!


Tako, ja. Le na noge in greva
naprej ...


Pa bo spet pomlad prišla ...


Pred bolnišnico ...


... na Golniku




Arhiv: Gorniška potepanja

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "V veseli (pravi?) planinski družbi"

Zlatko Kolšek,

Tako pač na žalost je in najbolje se potem počutim ko cel mili dan ne srečam nikogar...

LP Zlatko

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti