Gorniška potepanja: Na vrhu nas lahko pričaka marsikaj ... 
Kucelj (1237 m)
Naj kaj najprej pomislite ob imenu Čaven? Morda na razgledna pobočja nad Vipavsko dolino? Morda na burjo, borovce … Na družbo alpskega in 
sredozemskega cvetja … Na pogumne padalce, ki se spuščajo z vrhov … Nemara pa tudi na to, da so lahko vzponi na vrhove kljub nadmorski višini, ki z dobrimi tisoč metri na prvi pogled ne obeta veliko, dolgi in pokrajinsko zelo pestri, če se jih le lotimo iz katere od vasi na južnih pobočjih. Seveda se lahko na Čaven – bolje rečeno na rob Trnovskega gozda – tudi pripeljemo in »od zadaj« skočimo na katerega od razglednih vršičev, vendar vsakomur, ki ima voljo in mu zdravje omogoča daljše vzpone, vsekakor priporočam, da se na pot poda iz Vipavske doline. Če drugega ne, ima vzpon od Koče Antona Bavčerja na Kucelj »lepotno napako«: nadmorska višina koče je višja od vrha. Možnosti za izbiro poti iz doline je obilo. Začnemo lahko v Gojačah, Vrtovinu, Kamnjah, Stomažu, Lokavcu …
Mi bomo začeli v vasi Kamnje, se povzpeli na Malo goro, z nje dosegli Kucelj, sestopili pa mimo cerkve sv. Pavla v Vrtovin. Do izhodišča v sosednji vasi nas 
bo ločilo še nekaj malega hoje po cesti, a to nam zagotovo ne bo pokvarilo zanimivega dneva. Za uvod še tole. Ker bomo začeli zelo nizko – nadmorska višina Kamenj je samo dobrih dvesto metrov nad morjem –, bomo do vrha Kuclja premagali več kot tisoč višinskih metrov. Vsaj zaradi tega podatka je ime gore lahko zelo varljivo, če pa se spomnim še na burjo, ki naju je z Biserko skoraj odnesla z vrha, je to čisto resna gora, ki ne pozna šale. Tudi strma travnata pobočja pod vrhom so lahko v zimskem času močno poledenela. Vse to in še kaj premore naš »kucelj«. Tisto še kaj je lahko recimo zanimiv občutek, da zgoraj sedimo med planikami, »pod nogami« pa nam rastejo fige in kakiji. Kdor se bo dobro podvizal in se mu lastna kolena ne smilijo, bo lahko v pol ure že pri njih. Kot je videti na fotografijah, gre vsaj drugi sadež tudi pticam dobro v slast ...
V Kamnje se pripeljemo tako, da glavno prometnico skozi Vipavsko dolino zapustimo na izvozu Ajdovščina, nato pa zavijemo na staro cesto proti Novi 
Gorici. V vasi Potoče krenemo desno in se po lokalni cesti pripeljemo v Kamnje. Skozi vas se je najbolje odpraviti peš in si vmes ogledati cerkev sv. Mihaela, spominsko ploščo na rojstni hiši Albina Vodopivca ter velik most, ki se kot pravi lepotec pne čez potok med zaselkoma Brith in Pirjevci. Zgrajen je bil ob koncu devetnajstega stoletja, ob stoletnici pa so ga lepo obnovili. Stopimo čezenj, nato pa nadaljujemo mimo informativne table in višje z asfalta stopimo levo na makadam. Smerokazi so zgledno urejeni, markacije pa zanesljive. Po kolovozu se povzpnemo na travnik, s katerega je lep razgled na naš cilj.
Ko se spet potopimo v gozd, krenemo na mehko stezo, ki nas popelje do počivališča Šija, kjer klopca vabi k počitku. Še nekaj okljukov prijetne stezice in 
že smo na razgledišču Kopice. Nad skalnim pomolom nas čaka še nekaj gozdne strmine, kjer je pot zelo lepo speljana, kmalu pa pod strmo steno dosežemo ravnico na Mali gori in bližnjo lepo urejeno kočo, pri kateri potrebujemo kar nekaj časa, da s smerokazov preberemo, kam vse se lahko odpravimo. Mi bomo nadaljevali v isti smeri (proti severu). Najprej se bomo priključili kolovozu, ki pripelje od lovske koče, nato pa še poti od Koče Antona Bavčerja. Krenemo levo in skozi gozd dosežemo razgledni vzhodni greben Kuclja, preko katerega se povzpnemo na vrh. Zgoraj nas lahko pričaka marsikaj: od močne burje, žgočega sonca, snežnih zametov, čudovitih cvetan, pa vse do obširnega razgleda, ki ob dobri vidljivosti seže čez meje naše domovine.
Za sestop predlagam drugo pot. To ne pomeni, da je s tisto iz Kamenj kaj narobe, le več bomo videli, če se bomo v dolino vrnili drugje. Najbolje je 
sestopiti v Vrtovin, saj nam do jutranjega izhodišča ne bo treba veliko hoditi po cesti. Proti razpotju štirih poti, kjer nas številne smerne table dobro zaposlijo, se strmo spustimo po travnatem, nižje pa z redkim gozdom poraslem pobočju. Nadaljujemo v isti (južni) smeri. Nižje imamo do Vrtovina na voljo dve poti. Prva nas bolj ali manj naravnost navzdol pripelje do vasi, druga (zahodna) pa naredi ovinek čez zanimivo vzpetino Školj sv. Pavla, na katerem stoji cerkev, ki je vsekakor vredna ogleda. V njej je tudi spominska plošča žrtvam druge svetovne vojne.
Od cerkve lahko v Vrtovin sestopimo proti vzhodu ali pa si vzamemo čas še za ogled ostankov rimske naselbine in dobrih deset metrov visokega rimskega 
vodnega stolpa. V tem primeru sestopimo po delno zavarovani poti proti jugu in se nižje obrnemo na levo proti Vrtovinu oziroma zaselku Lozarji. Školj sv. Pavla je zaradi prepadnih sten že sam po sebi naravna utrdba, ki je bila v poznoantičnem času od četrtega do šestega stoletja dodatno utrjena. Iz tega obdobja je tudi vodni stolp. Z njega so prebivalci nosili vodo po strmih stopnicah čez južni rob do naselbine, od katere so ostali samo še zidovi.
Tako, to je bil del – ampak res samo del – zanimivosti, ki si jih lahko ogledamo, če obiščemo strma, ponekod celo prepadna pobočja nad Vipavsko dolino. 
Morda na hitro omenim še nekaj naravnih lepot, kamor se vsekakor splača odpraviti: večini je poznano Otliško okno, mimo katerega vodi tudi razgledna Pot po Robu od Predmeje do Cola, širšim množicam je zagotovo manj poznan, a zato nič manj mikaven naravni most (in jama!) Skozno, zahodnega soseda Kuclja Velikega Roba tudi ne moremo kar tako prezreti, do škrapelj pod Sinjim vrhom pa je le korak z glavne ceste čez Goro. Verjemite, tega je še veliko. Ta svet je bogat, pa čeprav mu naravne ujme ne prizanašajo in velikokrat slišimo, da so pomembne prometnice zaprte.
Ker smo ravno v predbožičnem času, morda omenim še to, da sva pred dvema letoma ravno na dan Jezusovega rojstva hodila po teh krajih. Na vhodnih vratih svetega Pavla sva zagledala lepo narejen adventni venček, med dvema drevesoma kraj cerkve pa na vso moč prikupne majhne jaslice. Verjetno so skrbni domačini tudi letos poskrbeli za to, da je vse na svojem mestu …
Lepe praznike vam želim.
