Gorniška potepanja: Kadar je volje obilo, razmere odlične in nam vreme dobro služi, se lahko nad pokljuškimi gozdovi po mili volji prestopamo z gore na goro, če pa kaj od tega odpove poslušnost ...
Zimska sivina nad Pokljuko
Ablanca in Viševnik nista daleč. S tem mislim, da se na njiju z visokega izhodišča na Rudnem polju tudi v trdi zimi ni treba vzpenjati pet ali šest ur in nas 
ob vračanju ne priganja kratek dan. Le začeti je treba dovolj zgodaj in si ne – tako kot od časa do časa uspe nama – sproti izmišljevati vedno nove vrhove, ki bi jih radi osvojili. Kadar je dan kot iz pravljice, je to zelo težko, če pa se začno nad pokljuškimi gozdovi zgrinjati temni oblaki, sta za prvo silo zimskih radosti dovolj tudi vrhova iz naslova. Morda celo samo eden izmed njiju – verjetno Viševnik, ki je za kratek skok nad gozdno mejo kot naročen in temu primerno oblegan tudi v zimskem času. Toda pozor! Na prvi pogled nezahtevna gora nas je pred nekaj leti opozorila, da ne pozna šale.
Najprej nekaj stavkov o Ablanci. Gora je s svojo višino na repu slovenskih dvatisočakov, če pa jih razvrstimo po abecedi, brez konkurence zaseda prv
o 
mesto. Ablanca je najvišja točka grebena, imenovanega Sleme (dostikrat se to ime uporablja tudi za Ablanco), ki ločuje povirji Mostnice in Ribnice. Najlažji (ne pa čisto lahek!) pristop na vrh vodi s Studorskega prevala. Opraviti imamo s skrotjem, ki drži ali pa tudi ne, zato moramo zelo previdno izbirati stope in oprimke. Če želimo turo na Ablanco zastaviti bolj velikopotezno, se lahko odločimo za južni greben. Tura je opisana pri Marijani in Marku. Izurjenim ljubiteljem brezpotij jo vsekakor priporočam. V zimskem času je poleg normalnega pristopa čez Studorski preval zelo v čislih tudi Gamsova grapa. Vladov zapis o njej si lahko preberete tudi na naši spletni strani.
Prepričan sem, da ni zimskega obiskovalca gora, ki v snegu zahaja tudi v visokogorje, da ne bi prej ali slej stopil na Viševnik. Gora je zelo obljudena. 
Resnično moramo siliti v nemogoče – bolje rečeno nevarne – razmere, da bi nam bilo treba gaziti. Če smo se običajnega pristopa ob smučišču in mimo Zlate vode že naveličali, se lahko odločimo za Osrednjo grapo. Opis zanjo najdete v vodniku Zimski vzponi v slovenskih gorah. Pogled v grapo se nam odpre ob vzpenjanju s planine Konjščice proti ravnici Jezerce. Kadar je snega dovolj, grapa ni pretirano strma in težavna, sicer pa nas v njej pričaka skalni skok. V dolino bomo verjetno sestopili po normalni poti.
Kadar je volje obilo, razmere odlične in nam vreme dobro služi, se lahko nad pokljuškimi gozdovi po mili volji prestopamo z gore na goro, če pa kaj od tega 
odpove poslušnost – nama jo je recimo vreme – in se nam morda na izhodišču ture zdi, da smo se zaman pripeljali na Rudno polje, lahko poskusimo takole. Najprej se sprehodimo do planine Konjščice in s tem omogočimo vremenu, da se odloči. Če ne kaže ravno na vesoljni potop in se nad Ablanco celo za trenutek zjasni, se velja čez Jezerce potruditi na Studorski preval in z njega do bližnjega vrha na levi. Komur se je vodoravni pohod okoli Miščovca zdel preveč dolgočasen, jo lahko nazaj grede ubere kar čez Viševnik. Na voljo sta pobočje, ki nas z ravnice Jezerce pripelje na Srenjski preval in po grebenu na vrh, ali pa sestopimo do vstopa v Osrednjo grapo, ki nas na isti greben dostavi bližje najvišji točki.
Ker je tura razmeroma kratka, lahko na večer obiščemo še kakšen razgledni kucelj nad Bohinjem. Vodnikov razglednik se ponuja kar sam od sebe. Komur ni 
več do hoje, pa se lahko ustavi samo pri cerkvi svetega Križa na Koprivniku, v kateri je ob koncu osemnajstega stoletja služboval naš poet, po katerem je dobilo ime tudi bližnje razgledišče. Nemara bomo z njega – ali pa s kakšnega razglednega cestne ovinka – uzrli zakurjene Peči, nato pa nas bo s Soriške planine v zadnji svetlobi pozdravil še očak. In dan se nam kljub turobnemu vremenu kar naenkrat ne bo zdel več tako siv in mračen. Morda bomo skupaj z Vodnikom zavzdihnili: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava ...«
V njegovih časih je še bila ...
