Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trdnjava na skali sivi

MOJA GORSKA POT SKOZI ČAS - seznam gora, planinskih koč, bivakov ... s prvimi pristopi, razvrščenimi po nazivu, nadmorski višini, dnevu obiska in času pristopa
========== Arhiv: Bohinj ==========

Video: Ajdovski gradec

Zgodba noža»On z njimi, ki še trd'jo vero krivo, beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo. Še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomírovo lastnino«, dr. France Prešeren Ajdovski gradec»On z njimi, ki še trd'jo vero krivo, beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo. Še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomírovo lastnino«, dr. France Prešeren


G-L: Veliki grad

G-L: Vojskovodji - Črtomir in Vrtovin

G-L: Ajdovski gradec


ponedeljek, 29. november 2010, ob 12:04, Janez Pikon, ogledov: 4845

V petek, 3. decembra, bo minilo natanko 210 let od rojstva Franceta Prešerna, hkrati preteče 1240 let od dogodka, ki ga pesnik opeva v pesnitvi 'Krst pri Savici', velikem spevu o slovenski preteklosti. Pojdimo na izlet na kraj, kamor je France Prešeren postavil davno dogajanje, strašni boj, ne boj, mesarsko klanje med Valjhunovo krščansko vojsko in Črtomirovimi vojščaki, boj med krščansko vero in krivo vero starševJanez Pikon: »On z njimi, ki še trd'jo vero krivo, beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo. Še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomírovo lastnino«, dr. France Prešeren.

Trdnjava zidana na skalo sivo, Ajdovski gradec, Prešernov Krst pri Savici med arheološkimi izkopaninami in bohinjskim ljudskim izročilom, Dnevi spomina na 210 letnico rojstva pesnika.

V petek, 3. decembra, bo minilo natanko 210 let od rojstva Franceta Prešerna, hkrati preteče 1240 let od dogodka, ki ga pesnik opeva v pesnitvi 'Krst pri Savici', velikem spevu o slovenski preteklosti. Pojdimo na izlet na kraj, kamor je dr. France Prešeren postavil davno dogajanje, strašni boj, ne boj, mesarsko klanje med Valjhunovo krščansko vojsko in Črtomirovimi vojščaki, boj med krščansko vero in krivo vero staršev.

Ajdovski gradec v Bohinju nad Savo Bohinjko med Bohinjsko Bistrico, Lepencami in Bitnjami, skoraj neznaten grič med visokimi bohinjskimi gorami, kot obronek Jelovice seže skoraj do pobočij Pokljuke. Med obema planotama je ožina, tesna za reko, železnico in cesto. Ajdovski gradec je strateška točka, stražnik vrat v Bohinj. Vrh oblega griča, visok 582 metrov se le 77 metrov vzpne nad savski tok, nekako toliko, kakor Grad nad Ljubljanico. Črtomirov Bohinj zagotovo ni bil le od narave dano pribežališče in skrivališče, ki je med drugim nudilo oporo za učinkovito obrambo, temveč so tam nedvomno domovali, tudi upornikom naklonjeni Prabohinjci, ki so najverjetneje še trdili vero krivo, saj jih Modestovi misijonarji v gorski odmaknjenosti gotovo niso našli in spreobrnili.

Ajdovski gradec v Bohinju nad Savo Bohinjko med Bohinjsko Bistrico, Lepencami in Bitnjami, skoraj neznaten holm med visokimi bohinjskimi gorami, kot obronek Jelovice seže skoraj do pobočij Pokljuke. Med obema planotama je ožina, tesna za reko, železnico in cestoVse kaže, da je bil Ajdovski gradec bolj ali manj nepretrgano poseljen od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka, prav do Črtomirovega časaTisto nedeljo, ko sta bila France Prešeren in Matija Čop v Bohinju, je pesnikov brat Jurij Prešeren pel novo mašo na Breznici, Bohinjska popotnika pa je lepota pokrajine tako prevzela, da sta zamudila novomašniško kosilo pri Ribičevih v VrbiNajveč je z Ajdovskim gradcem in sploh z Bohinjem imel opraviti arheolog W. Schmid, ki je v tridesetih letih na vrhu odkopal halštatsko latensko selišče, devet poslopij med katerimi naj bi bila tudi topilnica in kovačija. Našli so ostanke rimskega zidovja in novce od Avgusta do KonstancijaKaj je skrito pod rušo? Leta 1987 so tako narisali načrt objektov, najdenih na Ajdovskem gradcu. Sledi gradenj iz halštatske, latenske, rimske in zgodnje srednjeveške dobe. Prekinjena in pikčasta črta predstavlja ostanke in sled obzidjaBronasti odlitek mavčnega originala dr. Franceta Prešerna iz leta 1865, ki je prva dokumentirana kiparska pesnikova upodobitev

Bili so grdi časi, večina upornikov je v nenehnih bojih in klanjih že padla za svoje malike. Karantanski knez Valjhun, naslednik Hotimirja preimenovanega v Kajtimarja, je z bavarsko vojaško pomočjo ne le zmagoval, temveč divjal, kri po Kranji, Korotani prelita napolnila bi jezero. Skopi zgodovinski podatki vedo, da je bilo pobijanje tistih, ki jim bila je stara vera čez vse draga, neizprosno in množično.

Kdaj se je bil ta ajdovski boj, ki ga popisuje Prešeren? Slovenskih uporov proti pokristjanjevanju je bilo več, sledili so si tako rekoč v nepretrganem nizu. Borutova naslednika Gorazd in Hotimir, krščansko prevzgojena na Bavarskem, sta sama sprejemala (državniška modrost?) krščanstvo, ljudstvu pa sta ga seveda vsiljevala, kakor je narekoval bavarski ukaz. Toda neuki Karantanci niso bili neumni, spoznali so, da je nova vera le pretveza za nov družbeni red, nove zakone, nove gospodarje, za nov način življenja, vse novo pa je bilo ne le tuje, temveč drugačno, trše od dotedanje vladavine domačih knezov. Danes lahko razpravljamo in se celo hvalimo, da je to bila prva slovenska pridružitev Evropi, a takrat bi ljudem to stokrat zaman skušali razložiti.

Dva upora sta gotovo butnila še za časa Hotimirjeve vladavine (leto 752 - 769), najverjetneje prvi leta 763, takoj po smrti zagnanega in za začetek kar uspešnega škofa Modesta, ki je tri leta prej prišel iz Solnograda oznanjat krščanstvo po Karantaniji. Največja in verjetno zadnja vstaja, hkrati pa tudi upor vseh zadnjih Črtomirov, je izbruhnila po Hotimirjevi smrti (leta 769), ko je postal knez njegov sin Valjhun.

O vsem tem premišljujemo, ko se vzpenjamo po gozdnatem pobočju na Ajdovski gradec. Na poraščen vrh z manjšim vrhnjim travnikom, nesporno pomemben zgodovinski kraj, pa čeprav navidez le v Prešernovi pesnitvi vodijo skromno označene stezice s kažipoti do informacijske table in obeležjem z izpisanimi Prešernovimi verzi.

Presneto trda je ta pesnikova fantazija, ki je obtežena s toliko neponovljivimi stihi, ki so postali gesla, če ne kar programi »tja bomo našli pot« do »manj strašna noč je v črne zemlje krili« itn. Prešeren je bolj kakor zgodovinarji, ki jih je bral, doumel vse razsežnosti, težo, tragiko in predvsem do njegovega časa segajoče posledice tega dogajanja za slovenski narod. Bral je Valvazorja in Linharta, morda tudi Baucerja. Več kakor pesnik je gotovo bral njegov prijatelj Matija Čop, z njim sta družno obiskala Bohinj. Nedvomno sta prisluhnila, tudi vsem zgodbam, ki jih je tamkajšnje ustno izročilo ohranjalo skozi stoletja in ne nazadnje so bile ruševine na Ajdovskem gradcu še opazne.

Ko pridemo na vrh Ajdovskega gradca opazimo, da trava že prerašča majhen vrhnji travnik, obdan z nizkim gozdom in visokim grmovjem, kot, da na hribu nikoli stalo kako zidovje, zelo malo se je ohranilo. Kamen, najbrž so jih veliko odkotalili, tako so pravili stari ljudje, navzdol in čez Savo Bohinjko, ko so zidali Marijino cerkev na polju pred vasico Bitnje!

Arheologi so že sredi 19. stoletja začeli brskati po bohinjskem holmcu, kjer naj bi takrat še stali ostanki nekakšnih ajdovskih zidov. Vsemu, kar ni bilo krščansko, kar ni bilo ostanek kakšne cerkve, so kratko malo rekli, da je ajdovsko. Ta beseda pa je bila ljudsko blaga v primerjavi s trdo anatemsko besedo - poganska. Tako je nastalo ime tega in številnih podobnih ajdovskih holmov, jam, ruševin in gomil, raztresenih po Sloveniji.

Največ je z Ajdovskim gradcem in sploh z Bohinjem imel opraviti arheolog W. Schmid, ki je v tridesetih letih na vrhu odkopal halštatsko latensko selišče, devet poslopij med katerimi naj bi bila tudi topilnica in kovačija. Našli so ostanke rimskega zidovja in novce od Avgusta do Konstancija. Poznoantični zid, katerega sled je zaznavna, je obdajal prostor na vrhu griča - kakih štirideset tisoč kvadratnih metrov. Pod tem obzidjem so na še vidnih terasah stala bivališča neznanih prednamcev. Na sedlu pod vrhom so našli sledi žlindre, tam so na prepihu stale vetrne peči.

Veliko sledi so našli arheologi tudi drugje v Bohinju, poleg tistih okrog Bitenj (grobovi in topilnice) je bilo še največ v Zgornji bohinjski dolini, zlasti okrog Jereke in Srednje Vasi, halštatsko, latensko, rimsko in staroslovensko naselje na hribcu Dunaj, halštatski in staroslovenski grobovi, pečne obloge in neobdelano železo, ognjišča in žlindra, rimski novci, vsakršno orodje itn.

»Pradavna skrivnost znamenitega griča južno nad Savo se prepleta z ljudsko pripovedjo o Ajdih«, to je pripoved o Ajdovskem gradcu. Po preseljevanju ljudstev so na novo naseljeni Slovenci po Ajdih imenovali težje dostopne, skrivne kraške votline, ki so bile v nevarnih časih varna zaklonišča. V Bohinju sta bili že v Valvasorjevem času znani Ajdovska jama vzhodno pod Šavnico in Ajdovska luknja zahodno v Mokrem logu nad Sotesko. Prebivalci v dolinah na naših tleh pa so si zgradili pribežališča v zavetju gora in hribov. Po razpadu zahodnorimskega cesarstva v 4. stoletju po Kristusu in po vdoru Hunov v naše kraje dobita Kranj nad sotočjem Save in Kokre, ter okolica Blejskega jezera v zgornjem toku Save prehodno strateški pomen s pomembno vlogo prehoda po dolini Save Bohinjke v smeri Soteske, kjer je vodila stara prazgodovinska, ter rimska pot do Bohinjskega jezera mimo Ajdovskega gradca, tudi na Baško sedlo (Vrh Bače) v Posočje do morja, ter v Furlanijo, imenovala se je Ajdovska pot. Za prihodnost nam še vedno ostajajo mnoga arheološka vprašanja o pokristjanjevanju Slovencev, dobi in dogodkih, ki jih opeva Prešeren v pesnitvi Krst pri Savici. Na Ajdovskem gradcu je le postavljeno majhno spominsko obeležje na kovinski plošči.

»On z njimi, ki še trd´jo vero krivo, beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo, še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje« je zapisal dr. France Prešeren v uvodu Krsta pri Savici, ki je Bohinj dobro poznal.

Na Ajdovskem gradcu, pesnikovem prizorišču zadnjega boja med Črtomirom in Valjhunom, 582 metrov visokem hribu nad desnim bregom Save Bohinjke južno od vasi Bitnje z več starimi domačijami in nekdaj romarsko Marijino cerkvijo so dejansko še ohranjene skromne sledi poznorimskega utrjenega naselja iz 4. in 5. stoletja po Kristusu. Tisočletje pred tem je bila na tej vzpetini prazgodovinska naselbina, ki je varovala prehod iz Bohinja čez sedlo vrh Bače na območje posoške železnodobne skupnosti, katere del je bil tudi Bohinj.

Slap Savice je Prešeren obiskal avgusta leta 1832, ki vre iz stene Komarče je pesnika močno prevzel. Globoko zamišljen je dolgo strmel v grmeči slap, ter navpično v nebo kipeče skalne stene. Ob pesnikovem obisku je bil pri slapu jasen dopoldons. Sonce je le nekaj ur sijalo na spodnjo polovico slapu, ko sončni žarki drugo nad drugo oblikujejo več mavric. Pod vtisom te lepote je ta čudovit prizor opisal v Krstu pri Savici v 49. kitici: »Izmed oblakov zdaj zasije..«

Tisto nedeljo, ko je France Prešeren v družbi prijatelja Matije Čopa občudoval Bohinj in slap Savico je pesnikov brat Jurij pel novo mašo na Breznici. Prešeren in Čop sta novomašniško kosilo pri Ribičevih v Vrbi zamudila. »Zakaj tako pozno?« ju je užaloščena sprejela pesnikova in novomašnikova mati Mina. »Nisva imela svatovskih oblačil«, je odvrnil Matija Čop.

Krst pri Savici je nastal še v letu Čopove tragične smrti, prijatelj je 6. julija 1835 utonil v valovih Save pri Tomačevem. Za zgodovinsko ozadje zgodbe je pesnik izbral obdobje pokristjanjevanja Slovencev v osmem stoletju in v svojo zgodbo vpletel zgodovinske dogodke, ki jih je črpal iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske in Antona Tomaža Linharta, poskusa zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ob 200-letnici rojstva so v pesnikovi rojstni Vrbi odkrili Prešernov kip, bronasti odlitek mavčnega originala iz leta 1865. Goldstein je namreč zasnoval vse slike, ki so jih 1. decembra leta 1865 prikazali v stanovskem gledališču v Ljubljani, ko so prvič uprizorili Krst pri Savici.

Izkopanine najdene v Bohinju so spravljene in deloma razstavljene v muzejih, zvečine v ljubljanskem pa tudi na Dunaju, Jesenicah in v Kranju. Na vrhu bohinjskega Ajdovskega holmca pa naj bi bilo vse, temelji stavb in zidov varno skrito in spravljeno pod debelo plastjo ruše. Ajdovski gradec naj bi čakal na boljše čase, ko se bo zbral denar in končno dozorelo razumevanje, ter vrednotenje, da se kraj predstavi kot edinstveni arheološki park. Pravzaprav je precej nenavadno, da tega še nismo storili.

Kako pridemo na Ajdovski gradec? Z bohinjske železniške postaje gremo po cesti ob progi proti Savi Bohinjki po stezi mimo tovarne FILBO do podhoda skozi visok železniški predor z nasipom. Onstran stopimo navkreber in pridemo na sedlo in vzhodno se vzpnemo po stezi, ki vodi na sam vrh, hoje je največ za pol ure.

Vir: revija Popotnik, Drago Kralj in Tine Kristan


 

Janez Pikon

Oznake: FOT
eXTReMe Tracker