Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na najvišjem vrhu Nanosa

 
             [email protected]


www.gornik.si



Za Šmihelom ...


... in v Stranah


Snežnik


Na ...


... in pred cerkvico sv. Brica


Postojnska kotlina


Čeledinova koča


Pod Suhim vrhom ...


... v ...

,
... in na njem


Tura po vzhodnem grebenu je
brezpotna; skoraj bi ji lahko
rekli plezalna


Storžič s Hudičevim borštom


Pod nogami lahko občudujemo ...


... bele princeske


Osamljena cerkev sv. Jurija


Fara; sv. Martin


Stol, Vrtača in Begunjščica


Glede na to, da je klaftra
1,896 metra, tale podatek ni
daleč od resnice


Greben Peči od Tolminskega
Kuka, preko Vrha nad Škrbino,
Žabiškega Kuka do Vogla.
Zadaj sta velikana Julijcev. Ju
prepoznate?


S tem so nekdaj obračali seno


Znanka prejšnje objave:
Planinska gora


Za Nanosom ...


... ugaša ...


... dan



Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 1. december 2010, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 5447

Večerna zarja za NanosomGorniška potepanja: Oko se je spočilo na zasneženem in s soncem obsijanem skalovju. Resnično navdušujoč, skorajda alpski prizor, ki se zlepa ne pozabi.


Suhi vrh (1313 m)


Za začetek vprašanje. Ali je med bralci Gorniških potepanj kdo, ki je bil prej na Suhem vrhu kot na razgledni, vsem znani ter s televizijskim oddajnikom in Nanos iz ŠmihelaPazi, drsi!planinsko kočo dodobra urbanizirani Pleši? Močno dvomim. Tudi midva ne sodiva med takšne »čudake«, je pa vseeno res, da na najinem »računu« Suhi vrh za Plešo zaostaja kvečjemu za obisk ali dva; če pa mu prištejeva še kakšno drugo goro enakega imena, se seštevek že skoraj izenači. Zakaj Suhi vrh nima pretiranega obiska, verjetno ni treba posebej razlagati. Južno pečevje Pleše, ki se dviguje nad Razdrtim, iz dneva v dan občudujejo številni popotniki med vožnjo proti morju, še bolj silovito pa podoba vstane pred nami ob vožnji v obratni smeri. Spomnim se dneva, ko je polje pri Senožečah zakrivala gosta megla in zahtevala od voznikov dobršno mero previdnosti. Vrh klanca pod Golim vrhom se je v trenutku zjasnilo. Najvišjo točko – s stolpom vred – je še zakrival manjši oblak, vmes pa se je oko spočilo na zasneženem in s soncem obsijanem skalovju. Resnično navdušujoč, skorajda alpski prizor, ki se zlepa ne pozabi.

Je kdo, ki zna razvozlati 'hieroglife' s Suhega vrha?

Vzpon na Suhi vrh bi lahko začeli skupaj s številnimi planinci, ki se z Razdrtega podajo na Plešo, in se potem z nje napotili proti našemu cilju, a ker verjamem, Javorniki nad PostojnoNa 'straži'da tako položno pot (mimo sv. Hieronima) kot strmo, ki premore tudi nekaj varoval, že dobro poznate, bomo rajši začeli v kateri izmed vasi pod vzhodnimi pobočji Nanosa. Izbira izhodišča je odvisna od tega, koliko časa in volje imamo za turo. Predjama, Šmihel pod Nanosom in Strane so možni začetki našega pohoda. Tokrat sem izbral srednjo možnost, ki nam bo kljub temu, da bomo znani Predjamski grad izpustili, ponudila obilo zanimivega.

Pleša s poti iz Šmihela v Strane

Če smo v prejšnji objavi hodili po slemenu nad jamborsko cesto med Planino in Studenim, se bomo tokrat po njej odpeljali do vasi Landol oziroma do bližnjega Na NanosSv. Križ v StranahŠmihela pod Nanosom. V vas se lahko pripeljemo tudi z glavne ceste med Postojno in Razdrtim. Parkiramo pod vaško cerkvijo, ki stoji nadstropje višje na okopih poganske trdnjave. Sprehod do nje vsekakor priporočam. Proti Nanosu odidemo po vaški cesti v zahodni smeri. Kmalu stopimo na makadam, prečimo Šmihelski potok in že skoraj po kolovozu čez travnike in gozd prispemo v Strane. V vasi je zanimiva cerkev sv. Križa, pred katero stojita dve tisi, na nasprotni strani ceste pa zagledamo spomenik padlim borcem.

Pri Bricu se 'dela' vreme

V Stranah nas smerne table in markacije povabijo v zgornji del vasi, kmalu pa stopimo na kolovoz, ki nas skozi gozd povede proti cerkvici sv. Brikcija. Domačini ji rečejo preprosto sv. Bric. Pot na Nanos sicer ne pelje čisto mimo,... k cerkvici sv. Brica Kažipot ...vendar brez skrbi: do nje nikakor ni tako daleč, kot je narisano na izletniški karti Notranjski kras 1 : 50 000. Na tem zemljevidu je sv. Brikcij (skoraj se mi je zapisalo Briceljk) visoko zgoraj – že skoraj med skalami pod Suhim vrhom. V resnici je z naše poti do cerkvice le nekaj minut zložnega vzpona. Na zemljevidu Geodetske uprave v merilu 1 : 5 000 (TTN5) je, piše Ivan, cerkvica točno tam, kjer mora biti (na višini 960 m), zemljevid s petkrat manjšo natančnostjo pa jo je – iz meni neznanega razloga – »preselil« sto višinskih metrov višje. Enaka napaka seveda »krasi« tudi prej omenjeno izletniško karto. Ta odstavek moram končati s pohvalo. V zadnji izdaji Atlasa Slovenije sv. Bric zopet domuje tam, kjer ga najdemo na terenu.

'Vojaški' pogled s (pravzaprav iz) Suhega vrha

Do markirane poti, ki pripelje s Pleše, nas loči še nekaj vzpona mimo »preklane skale« (napis ob poti). Višje odrežemo ovinek gozdne ceste, nato pa ji mimo lovske koče sledimo do odcepa strmejše poti na vrh. Spustimo se desno Da ne bi slučajno začela lomiti 'kapnike'!Vse zaman ...navzdol v kotanjo, potem pa zagrizemo v kar spoštljivo, a kratko strmino, ki nas pripelje do bivaka, kot lahko preberemo na skali. »Bivak« ni drugega kot del znanega Alpskega zidu, ki ga je leta 1932 začela graditi Italija in s tem vzpodbudila tudi Kraljevino Jugoslavijo h gradnji obrambnega sistema, katerega se je po vodji del prijelo ime Rupnikova linija. Alpski zid sta sestavljali dve črti: prva tik ob meji, druga pa globlje v notranjosti (takratne) italijanske države. Utrdbe na Suhem vrhu so ostanki slednje, saj je bil Nanos precej oddaljen od rapalske meje. Če se želimo na vrh povzpeti po položni poti, bomo hodili precej dlje naokoli. Vse poti so dobro označene, zato težav z orientacijo ne bi smelo biti.

Triglav s sosedi in grebenom Peči v ospredju

Nekje sem prebral, da je najvišji vrh Nanosa poraščen, nerazgledan in pozabljen. Zadnje v vsakem primeru velja, še posebej, če »suhca« primerjamo GrintovciTrnovski gozds sosednjo Plešo, o prvih dveh karakteristikah pa bi se morda vendarle dalo malo pogovarjati. Že res, da ni razgleda krog in krog, toda vidijo se – vsaj za hribovce – prave stvari: gore. In to, če je le ozračje dovolj čisto, zelo dobro. Grintovci, Karavanke, Julijci (vključno z Zahodnimi) in še nekaj Karnijcev za povrh. Če se »spustimo« nižje, so tu še bližnja prostranstva Trnovskega gozda, Snežnik, Javorniki, Postojnska kotlina … Naj bo dovolj suhoparnega naštevanja. Če boste imeli srečo z vremenom, vam na vrhu zagotovo ne uide tiha zimska urica ob občudovanju (najmanj) polovice tistega obsežnega razveda, ki ga lahko občudujemo z razoglave znanke nad Vojkovo kočo.

Večerni Nanos

Skoraj bi pozabil. Ko se boste na večer vrnili v Šmihel pod Nanosom in bo v tem času na pragu zime, ko prihajajo v deželo najkrajši dnevi, verjetno že trda Lovčev rajReši se, kdor se more!tema, si le oglejte svojevrsten spomenik pred vasjo, pa čeprav ste se morda pri njem ustavili že pred začetkom ture. Ponoči je namreč podoba zmaja še posebej zanimiva. Morda kar malo grozljiva, zato majhnih in plašnih otrok ne strašite preveč. Spomenik je postavljen v čast pastirčku Jakobu. Njega dni je v Postojnski jami živel strašen zmaj, ki mu je še najbolj od vsega teknila pasoča se živina. Pastirček se je zverine lotil na kaj nenavaden način. Serviral mu je telečjo kožo, obogateno z živim apnom. Po obilnem obroku je zmaj postal tako zelo žejen, da je pohitel v Pivko na »dva deci«. Zverino je razneslo, živina pa se je lahko odtistihmal precej bolj mirno pasla na travnikih pod Nanosom …

Spomenik pastirčku Jakobu

eXTReMe Tracker