akCrna.si - Igor Radovič: Pesmica je nastala med 11. in 15. julijem 1987. leta v drugem višinskem taboru na pobočjih 7788 metrov visokega Rakapošija v Karakorumski Himalaji.
V taboru Obir je Karlota, Zdenča, Milana (Pleseca), Blondija in Tomija (Jeseničnik) zajelo slabo vreme. V petih dneh, ko so se drenjali v šotoru za tri na izpostavljenem grebenu 5300 metrov visoko je zapadlo več kot 1,20 metrov snega. Z Rakapošija so se valili kiklopski plazovi. Že itak nevarna pot po ledeniku in strmem ozebniku do T2 je postala zaradi velike količine snega izjemno nevarna. Njihov tvegan, a srečni povratek v bazni tabor smo proslavili kot novo rojstvo. Ranocelnik Janez je od nekod potegnil celo cel flaškon viskija, čeprav je alkohol v Pakistanu strogo prepovedan.
Tomo Jeseničnik je v Dolgih dnevih vrnitev “odpisanih” po sedmih dnevih na hribu opisal takole. ”Pri skalni stopnji, kjer so napete vrvi, zagledamo bazo. To nam da novih moči, zaženemo se še na ta zadnji del poti. Nižje na ledeniku sneženje preide v dež, vendar nas to sploh ne moti več. Noge mi že klecajo, ko se začnemo po riti spuščati po zadnji strmini k bazi.
Vsi člani odprave so zbrani pred velikim šotorom. Tu sta tudi kuhar in poštar. Ko pridemo do njih, odvržemo nahrbtnike. Cigi nas objema, tolčemo se po ramenih. Nihče ne zine niti besede. Le režimo se, gledamo drug drugega, stiskamo si roke, znova se tolčemo po ramenih … Oči se orosijo, nihče tega ne skriva. Srečni smo, da smo živi! … Pogled na goro nam pove, da smo ujeli zadnji vlak za sestop. Na Rakapošiju zopet divjajo viharji.”
Tabor 1 - Induplati, ki smo ga uporabljali bolj za deponijo oz. podaljšano bazo, nam je uničil plaz. Na srečo takrat v njem ni bilo nikogar. Tudi vso opremo, ki smo jo pustili v snegu za Tabor 3, smo bili prisiljeni pustiti na gori.
To je bila prva črnjanska odprava v Himalajo. Poleg prej naštetih smo bili udeleženci še Miro Jelen, Jure Mavrič, Alojz Keup, Milan Savelli, Ivan Štornik, zdravnik Janez Gorjanc in jaz kot organizator in vodja. Do baznega tabora nam je razen težav s financami šlo vse kot po maslu. V Islamabadu sem vse formalnosti uredil v treh dneh, medtem ko so naše državne odprave z izkušenimi himalajci potrebovale tudi deset dni. Čas je bil takrat za nas dobesedno denar. Za odpravo smo porabili 8.242.828 dinarjev in 21.067 USD.
Želeli smo opraviti drugo ponovitev zelo težke Japonske smeri. Bazni tabor smo postavili 3600 metrov visoko ob ledeniku Yal. Do vrha nas je ločilo skoraj 4200 višinskih metrov, kar je po mojem poznavanju ena največjih, če ne celo največja višinska razlika v Himalaji. Pa je peklensko vreme zlomilo našo voljo. V 27 dnevih, kolikor smo bili na gori (imeli smo še nekaj dni več časa, a so bile razmere nemogoče) so bili brez padavin samo štirje dnevi. Zapadlo je več kot dva metra novega snega. Kljub temu smo pripravljali pot za naskok na vrh. Zdenč je na hribu preživel kar 19 dni, Milan (Plesec) 18, … Uspelo nam je premagati 2100 višinskih metrov, več se ni dalo, kar zgovorno kaže slika, posneta nad T2. Tu so imeli Japonci med prvenstvenim vzponom celo nekaj kopnega grebena.
Odprava je trajala od 14. junija do 4. avgusta 1987, 52 dni torej. Takrat so bili še drugačni časi, kot so danes. 8. julija 1986 leta smo na pakistanski ambasadi v Beogradu plačali 1500 USD takse za vrh in dovoljenje za vzpon od pakistanske vlade dobili 24. decembra istega leta.
Gulmat – izhodiščna vasica pod S steno Rakapošija, kjer smo že 9. dan odprave najeli 72 nosačev za transport opreme in hrane do baznega tabora.
To je na kratko le ena novička iz bližnje zgodovine našega kluba
kot majhen dodatek k zgodovini alpinzma za tečajnike v petek.
Igor Radovič