Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Neka na videz nepomembna vzpetina, ki s svojo, ladijskemu kljunu podobno postavo štrli iz osrednjega grebena Karavank na sever, daleč nad Podrožco, ...
... nad severni ustji obeh karavanških predorov, cestnega in železniškega, postane, ogrnjena s snežno odejo, priljubljen in zaradi svoje lege in pristopnosti oblegan cilj smučarskih navdušencev, tudi tistih, ki se (seveda turno smučarsko) ne uvrščajo med najbolj izurjene.
Svoje dni je bil ta prijazno zaobljeni vrh dostopen le s koroške (avstrijske) strani, kajti državne meje se tam zgoraj, med Dovško Babo, Hruškim vrhom in Klekom (Petelinom) uradno ni smelo prestopati, čeprav sedlo Rožca, raztegnjeno med Klekom in Hruškim vrhom, že od nekdaj velja za enega najlažjih prehodov z Gorenjske na Koroško (in seveda obrnjeno). Zdaj z mejo ni več nikakršnih težav, zato ob že od daleč vidnem križu z vpisno knjigo na razgledni glavi Koprivnjaka vse pogosteje srečujemo tudi pohodnike in smučarje z gorenjske strani.
Onstran Babe in Rožce
Tam zgoraj, na Kleku, Rožci, Hruškem vrhu in Babi torej ni več (administrativne) meje in vsakršnih prekrškov z njo v zvezi, vendar še vedno velja, da je Koprivnjak bolj ljubezniv do svojih severnih obiskovalcev. Iz Podrožce (Rosenbach) se na našo zaobljeno goro le vzpnemo in se z nje k izhodišču tudi le spustimo, še lepše pa je v s snegom obdarjenih časih, ko se skozi Medji dol tja do elektrarne tik ob karavanških "luknjah" pridričamo na smučeh. Če pa začnemo na jugu, v Plavškem Rovtu nad Jesenicami ali pa na Dovjem, nas čaka najprej vzpon na karavanški greben, bodisi na sedlo Rožca, na Hruški vrh ali celo na Babo in od tam sicer nenaporno, vendar zamudno sestopanje in prečenje po obširnih visokih pašnikih Planine Rožce do našega cilja pri križu na vrhu. Kadar je dovolj snega in so razmere ugodne, smučarji tja kar zdrsimo, zato pa nas, gorenjske prihajače z juga, čaka prav toliko višinskih metrov, kolikor smo si jih prismučali do križa na vrhu Koprivnjaka, vzpenjanja nazaj na karavanški greben, ali na Rožco, ali pod Hruški vrh in Babo, od tam pa potem po željah in smučarskih sposobnostih navzdol na Hruško planino ali na Ravne, kadar pa je seveda dovolj snega, celo na Dovje.
Kdor bo stopil h Koprivnjaku na obisk s severa, bo začel svoje potovanje v Podrožci in se bo podal po gozdni cesti, zaprti za javni promet, v Medji dol in po njej v zatrep doline, v kotlu podobno kotanjo Planine Rožce, ki jo na jugu kot visoko obzidje oklepajo prepadne in krušljive stene Kleka (Petelina) ter blaga, smučarskim srcem naklonjena pobočja Rožce in Hruškega vrha. Le greben na zahod, na Babo, zna v slabih snežnih razmerah, razbit kot je, pokazati zobe. Zato vsakršna previdnost ne bo odveč.
Z juga prihajamo na Koprivnjak tako, kot če gremo na Klek, Rožco, Hruški vrh ali Babo. Vsa naša izhodišča so ali na Jesenicah ali na Dovjem. V kopnih časih nas prevozne gozdne ceste pripeljejo z Jesenic visoko nad Plavški Rovt, pod Jeseniško ali Hruško planino, ali pa z Dovjega na Ravne. Kadar pa tam okrog leži sneg, že spodaj nataknemo smuči in se spopademo z več kot tisoč višinskimi metri do vseh naših ciljev okrog Koprivnjaka. Navzgor v potu obraza, navzdol pa prešerno in povprek, po širnih strmalih pod grebenom in po prostranih pašnikih tam spodaj.
Nevarnost plazov
V tem ljubkem kotičku Karavank vse spominja na visokogorsko pravljico. Pravih planinskih koč, ki bi na široko odpirala vrata in vabila s pregovorno gostoljubnostjo, tod ni, zato pa se v času paše marsikaj telesu in duši koristnega dobi na okoliških planinah in tamkajšnjih planšarijah, na planini Dovška Rožca pod Babo, na Jeseniški planini pod Klekom in na Hrušenski planini pod Hruškim vrhom ter v Koči na Rožci (Planina Rožca) na koroški (avstrijski) strani grebena. Poti na vrhove v tem koncu karavanškega grebena so nezahtevne in dobro označene, v globokem snegu pa predvsem tiste z juga zahtevajo zvrhano mero previdnosti (nevarnost plazov!). Več o tem preberite v knjigah Stanka Klinarja Karavanke in 55 krat Karavanke (PZS, 1997 in 2005) ter poglejte na zemljevid Jesenice 1: 25.000.
Mitja Košir