Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prazni krajec in druga obara

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Gore in ljudje

Arhiv: Četrtkova zgodba


nedelja, 28. november 2010, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 2876

Planjava med Brano in Tursko goroGore in ljudje: Tako lep in čist svet pod Skuto imenujejo sekret, Gamsov skret. Prej bi rekel, da gre za nekakšno gorsko skrivnost (secret po angleško), ki jo varujeta Veliki greben in Kogel. Zgodba o mišnicah za že odrasle otroke je resnič izmišljena, poobjava Tončkovih zapiskov iz bivaka pa tudi ni nična.

Drugačna obara

 
 Mala: Kogel. Velika: Ključni prehod skozi Gamsov skret je poševna polica, malo v levo od sredine slike, na meji med senco in soncem.  Mala: v prehodu pod Slemenom. Velika: v prehodu proti Žmavčarjem pod Slemenom, zadaj vrh Kalške gore.
 
Neprimerno lažje je hoditi po utrjenih poteh namesto po brezpotjih, in tudi hitreje gre. Zato tudi večina tistih, ki imajo radi gorska brezpotja, v dolinah raje ubirajo uhojene poti. Verjetno ljudje nasploh v urbanem svetu sploh ne zaznamo, ko se  izgubimo ali 'zabluzimo'. Nekoliko odveč se zdi dodatni nočni ovinek na Malo planino, a je bilo tako v osnovnem načrtu. Tiho kot miš se približam lučem koče.
 
Miši so še zlasti dejavne ponoči, kar velja tudi za večino ljudi, ki so pod zaščito tega totema. Njihov vid je najdejavnejši ponoči, saj so sposobne z lahkoto izluščiti obrise in podrobnosti iz ozadja teme. (*)
 
»Včeraj smo imeli vreme kot naročeno zate. Meglo.« In že izgine v temo preddverja. »Rona sem šel privezat.« Res ga nisem slišal, ker tudi on ni mene zavohal. Brezuspešno pošiljanje kratkega sporočila prekinem – na mizo dobim vročo jed na žlico in kadeče se žgance. Od sosednje mize se širi podeželska dobra volja, fantje imajo zdrav smisel za humor. V tistem, ko mi zaželijo dober tek, je bilo, kot bi se ena njihovih šal dogodila v živo: pošiljanje SMSa nemudoma postane uspešno. Telečjo obaro je danes skuhala starejša kuharica. Tudi ta je odlična, so pa zato današnji ajdovi žganci boljši.
 

Mišnica

 
 Mala: senca male 'miši' v eni od mišnic. Velika: Veliki greben.  Mala: osamljen macesen v Gamsovem skretu. Velika: Velika planina z vrha Velikega grebena.
 
Pogledal sem v tri različne vodnike, kje je začetek poti, pa je založnik trikrat prodal povsem isti opis. Pred petnajstimi leti je bil gotovo resničen, danes pa v Koncu ni ne majhne jase ne začetka lovske poti. Čeprav sem vedel, da se moram na naslednjem razcepu ponovno držati leve, me znova vleče proti sredini doline, kjer sem pred štirinajstimi dnevi prvič ovohaval mišnico. Več kot eno uro nisem mogel iz nje uiti v gore, danes pa jo nemudoma popiham v gozd.
 
Morda vaša pretirana pozornost na eni strani povzroča propadanje zanemarjenih področij na drugi. Mogoče zaradi dreves ne vidite več gozda, ali pa ste se tako izgubili v velikanski sliki svojih oddaljenih sanjarij, da ne znate več uživati v lepoti drobnih stvari. (*)
 
Čez ključno mesto sem si odklenil prehod v gornji svet. Zagledam lep kraj, tisto zanimivo in glavno mišnico, v katero sem se prostovoljno ujel pred dvema tednoma. Majhna ploščad na dnu ozkega grabna je oddaljena vsega nekaj metrov. Jasno, da ponovno ne rinem tjakaj, višje poznam veliko lažji prehod.
 
Ali počasi izgubljate svojo celovitost? Povezovanje z energijo miši vam bo pomagalo odgovoriti na vsa ta vprašanja. (*)
 
Po grušču poskušam riniti navzgor tiho kot miš, pa se koraki pogosto glasno usipajo. Vidim, zakaj tistikrat, ko sem sestopal v past, nisem opazil lastnih stopinj: gor sem šel po odprtem, navzdol pa sem se držal stene in vidnih ostankov poti. Za hrbtom zaslišim prhutanje. Prvi kavki so ena po ena sledile druge temne silhuete in vse hkrati so odvršale v višave. Razočaran sem – po travi sem jim natrosil rozine, pa se ne vrnejo več. So me želele opozoriti na nekaj skrivnostnega?
 
Varovanci mišjega totema so pogosto ljubitelji podrobnosti, nagnjeni k perfekcionizmu. Svojo energijo pozornosti usmerijo le na nekatere stvari, ki jih sicer opravijo brezhibno in popolno, na drugih področjih pa jim to zmanjka, zato ga skorajda popolnoma zanemarijo in tako mimogrede porušijo življenjsko harmonijo. Ta paradoks zlahka povzroči zmedo ali spravi ob živce tiste, ki so prisiljeni delati z mišjimi ljudmi. (*)
 
Premišljevanja o mišnicah še nisem vzel dovolj resno, pa me je znanec na pomenljiv način opozoril na posebne mišje karakteristike. Če je slučajno vedel, da so me prejšnji večer rešili njegovi kolegi, ni mogel vedeti, da sem teren poimenoval Skutina mišnica. Njegova omemba mišjih prdcev je bila čisto naključje in v pravem trenutku: znak, da moram mišje oznake vzeti zaresno.
 
Kadarkoli v vsakdanjem življenju naletite na miši v kakršnikoli obliki, bodisi na televiziji, v revijah, sanjah ali v živo, je to znamenje, da so vaše življenjske lekcije povezane z zvišano stopnjo pozornosti. (*)
 
Stopim na rob skalnega podora. Podnevi sem takrat občudoval skalnati most, v zamegljenem mraku pa sem od zgoraj opazil samo jamo. Ob njej se razkrije rešitev mišje uganke: zadnja leta sem užival v hoji po robu gorskih mišnic in obenem računal, da se vanje ne ujamem. Nekdo bi rekel, da sem izzival. Na pogled ni videti pomenske razlike med izzivanjem in tistim, čemur drugi pravijo, da jim je v izziv. V prvem primeru se cilja nikakor ne želi doseči ali pa je povsem drugačen.
 
Celo tako drobna živalca, kot je miš, se lahko znajde v našem življenju kot totem, ki nas nauči pozornosti in poudarka na posebno pomembnih pozornostih. (*)
 

Iztek in izrek dneva

 
 Mala: južni greben Brane. Velika: Brana z Žmavčarjev.  Mala: dolina Kamniške Bistrice, pogled seže do Kamnika. Velika: Velika planina.
 
Začutim potrebo. V šaljivih planinskih zgodbah opravljanje velike potrebe najraje opisujejo v zimskih razmerah. Nikoli ne pišejo o sebi, ampak vedno o drugih. Iz lastne izkušnje lahko ponudim le nedavno pripombo ene dame: »Na spletu se delaš tako poduhovljenega, tu pa spuščaš duhove!« Vem, kam me tišči: na Veliki greben. Olajšano vzdihnem med divjim pogledom v prijazno dolino, ki seže vse do izvira Bistrice. Bivak je tako blizu … nekdo ga je prav lepo pospravil in 30. oktobra 2010 se je v knjigo ponovno vpisal Tomaž Humar.
 
V pravljici obstajajo tudi viši – vilinske miši, ki so nagajiva, prijazna in zanimiva mavrična bitja, katerih odsev lahko opazite na kuhinjskih ploščicah ali med zapiski na delovni mizi. Imajo nekaj podobnih lastnosti kot škratje, predvsem barvitost in humor, nekaj vilinskih in mišjih kvalitet, vendar so povsem samosvoja, ustvarjalna in nepredvidljiva bitja, od katerih se naučimo brezpogojne pozitivne življenjske naravnanosti in uživanja v radosti trenutka. (*)
 
Mehak grušč daje sestopu potrebno hitrost. Nenadoma me v sredino prsi zadane pogled na močno obarvano Brano. V drugo se od sten odbije val oranžne svetlobe, ki mu sledijo vijolični odsevi oblakov. Skrivnostno se med Brano in Velikim grebenom odpre pogled na Veliko planino. V varnem zavetju golega gozda pridem v Konec do zadnjega mraka. Oživi vtis, ki se je z leti skoraj izgubil: krasen občutek je, ko se vse idealno izteče. Ovinek na Malo planino nikakor ne more biti preoster. Nekaj toplega bodo že imeli za pod mišje zobe.
 
Mišje zdravilstvo nam nazorno pokaže, kako se osredotočiti zgolj na pomembne podrobnosti. Uči nas, kako se lotiti velikih nalog po malem, tako da se naenkrat ukvarjamo samo z enim koščkom težave. Tako nas delo, problemi ali neprijetne nepomembnosti ne morejo naglo zasuti in povzročiti stres živčnega sistema. (*)
 
(*) Marjetka Jeršek, Totemske živali (Miš – TIRI CIL)
 
Iztok Snoj
 

 

Poobjava

 
 Mala: z veliko domišljije se da videti kamnito glavo v steni. Velika: vrh Skute z Velikega grebena.   Mala: podobe v kamnini sredi Gamsovega skreta. Velika: z nekaj domišljije se prikaže podoba ženske, mogoče celo od Veronike z Malega gradu.
 
Vremenska napoved za današnji dan je bolj slaba, zato sva dva ostarela homo sapiensa, ki ne vesta več, kaj bi sama s seboj (ali eden z drugim) odšla kar nekam! Pa sva se čisto po naključju znašla tule in ugotovila, da je življenje še vedno lepo, vremenkoti so brcnili v »temo«, saj je čudovit sončen dan brez oblačka in začuda primeren za kakšno hribovsko turo. Bojana sedajle »meditira« v zgornjem nadstropju, jaz pa ne zdržim več in sanjam, kdaj jo bo pičilo, da zgineva dol na en pir. (Naj mi oprosti moji pregrešni želji!) Skratka lepo, lepo, uživaško, bila na Turski gori, Bojana je čisto »fuč«!
 
Pozdrav, Tone (25. 6. 2008)

Komentiraj (1):

Stane Škrjanec, nedelja, 28. november 2010, ob 11:28

Hm. Čudno. Da majhne jase in začetka lovske poti (čez Gamsov skret) v Koncu ni več? ...

Sicer pa lep zapis, Iztok.

eXTReMe Tracker