Delo, Panorama - Staš Ivanc: Gornik o gori, ki je sam ni napadel
Grošelj v knjigi o vzponih na Nanga Parbat izpostavi štiri izjemne osebnosti svetovnega alpinizma, med njimi tudi Tomaža Humarja – Švicarski reševalci zdaj urijo nepalske in pakistanske pilote helikopterjev
Dvanajstega novembra je minilo eno leto, odkar je na himalajski gori Langtang Lirung umrl eden največjih slovenskih in svetovnih alpinistov Tomaž Humar. Njegovo reševanje je tedaj iz Slovenije usmerjal Viki Grošelj, Slovenec z največ osvojenimi osemtisočaki in Tomažev prijatelj. Čeprav je Grošelj, ki že ima izkušnje z reševanjem Humarja z Nanga Parbata leta 2005, bliskovito organiziral reševalno akcijo in na pomoč poklical švicarske prijatelje iz helikopterske reševalne službe Air Zermatt, tem pa je v silno kratkem času uspelo priti v Himalajo in že kar neverjetno hitro najti poškodovanega Tomaža, se je akcija končala žalostno. Tomaž Humar je bil že mrtev. Toda njegova smrt je odprla novo pot helikopterskemu reševanju v Himalaji: švicarski piloti so začeli usposabljati nepalske in pakistanske kolege, da bi jih čim bolje pripravili na težavno in nevarno ukrepanje med najvišjimi vrhovi sveta.
Viki Grošelj je prav te dni izdal svojo že dvanajsto knjigo Gola gora, posvečeno osemtisočaku Nanga Parbat (kar v prevodu pomeni gola gora), s katerim se je bojeval tudi Tomaž Humar. »Knjiga obravnava najdaljše obdobje v moji gorniški karieri, od leta 1968 do leta 2009, ko jo, žal, končam s smrtjo Tomaža Humarja na Langtang Lirungu. Iziti bi morala že lani, a sem po tistih nepredvidenih žalostnih dogodkih dodal še eno poglavje,« pove Grošelj, ki je predstavitev knjige združil z obiskom švicarskih gorskih reševalcev Gerolda Binerja in Bruna Jelka, ključnih članov helikopterske reševalne službe Air Zermatt, ki sta v Sloveniji promovirala projekt izobraževanja nepalskih in pakistanskih pilotov. Biner, šef Air Zermatta, je človek, ki se je takoj odzval na lanski Grošljev klic na pomoč, Jelk pa je reševalec, ki je prvi opazil Tomaža na gori.
Eden najprivlačnejših osemtisočakov
Gola gora je prva Grošljeva knjiga, v kateri ne nastopa kot osrednji junak. Prav zato, pravi, jo je lahko zelo sproščeno pisal. »V vseh drugih sem bil glavni akter, junak in poraženec. Tokrat sem lahko pisal z distanco, ker sem govoril o drugih. Izbral sem štiri najizjemnejše osebnosti svetovnega alpinizma, neločljivo povezane z Nanga Parbatom,« pojasnjuje eden najboljših slovenskih alpinistov, ki je osvojil že deset (od štirinajstih) osemtisočakov oziroma enajst vzponov, kakor pravi sam, saj je na Čo Oju priplezal dvakrat. Marsikdo ga je pobaral: kaj pa preostali štirje? »Če bi me dovolj vleklo, bi zagotovo poskušal. Ampak saj ne gre toliko za končno število kot za način, kako si prišel na goro. Lahko bi se odločil za najmanj težavno pot in poskušal priti na vrh z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Zanimali pa so me zahtevnejši načini, denimo, plezanje v alpskem slogu, prvenstvene smeri, smučanje z vrha,« pojasnjuje Grošelj. Tudi veliki možje svetovnega alpinizma so razmišljali podobno. Messner je bil na štirih osemtisočakih že po dvakrat, vsakič drugače.
»V knjigi sem izbral svojega vzornika Hermanna Buhla, ki je leta 1953 kot prvi splezal na goro, in Reinholda Messnerja, ki je splezal dve prvenstveni smeri na goro in na enem od teh vzponov izgubil brata. Potem sta tu Tomaž Humar s svojo reševalno epopejo iz leta 2005 in Američan Steve House, ki mu je steno, ki je veljala za enega največjih problemov v Himalaji, s soplezalcem Andersonom uspelo preplezati mesec po Humarjevem reševanju. Njihove zgodbe se prepletajo in kažejo, kako strasten odnos so imeli do gore.«
Pod goro
Gora je eden najprivlačnejših osemtisočakov tudi zaradi svoje krvave zgodovine: na Nanga Parbatu je umrlo 31 ljudi, še preden je Buhlu uspelo stopiti na vrh. Niti Everest in K2 nista bila tako dramatično začeta kakor Nanga Parbat. Ključnega pomena za nastanek knjige je bilo dejstvo, da je Hermann Buhl, ki je bil Reinhold Messner ali Tomaž Humar svojega časa, napisal istoimensko biografsko knjigo, ki še zdaj velja za eno najboljših alpinističnih knjig. »Postala je sveto pismo za vse mlade plezalce. Tako sem se z Nanga Parbatom seznanil že zelo zgodaj,« pove Grošelj, ki se spominja svojega vzornika Buhla, o katerem je kot šolar leta 1968 napisal prosti spis. Usoda je hotela, da se je ta spis ohranil in našel svoje mesto tudi v Goli gori.
Viki Grošelj na Nanga Parbatu sicer ni plezal, a je stal pod njim leta 2007, ko je pripravljal enega iz niza dokumentarcev o velikanih Himalaje za nacionalno televizijo. »Stal sem na tistem mestu, kamor je Tomaža leta 2005 helikopter pripeljal z gore. To so bili lepi občutki. Tisto štejem za enega svojih največjih gorniških dosežkov, čeprav se tako rekoč nisem premaknil iz hiše,« pravi Grošelj.
Leta 2005 je Humar obtičal nekje na višini 6400 metrov. Tedaj se s Švicarji še niso tako dobro poznali, zato so zahtevali precejšnjo garancijo, okoli 50.000 evrov. Na pomoč je priskočil Mobitel, da je pokril materialne stroške, vse drugo so Švicarji naredili brezplačno. »Ko pa sem jih poklical lani, so mi rekli: 'Kar tiho bodi. Že gremo. Vse bomo uredili naknadno.',« pove Grošelj.
Prepričan je, da bi Tomaž preživel, če bi bila ekipa Air Zermatta tedaj v Nepalu. Tako so Švicarji že lani, takoj po Humarjevi nesreči, začeli projekt urjenja pilotov. V Nepalu so ponudbo zgrabili z obema rokama in v Švico že dvakrat poslali svoje pilote na šolanje, predstavniki Air Zermatta pa so spomladi cel mesec preživeli v Himalaji. Stroške so sprva krili sami, zdaj jim finančno pomagajo še drugi. Gerolda Binerja in Bruna Jelka je sprejel tudi predsednik republike Danilo Türk in to je bilo vredno najmanj toliko kot denar, ki smo ga zbrali zanje, poudari Grošelj: »Že prej sem mislil, da so fejst ljudje. Ko so odšli, sem videl, da so še bolj fejst.«
Tveganje je treba vzeti v zakup
Najboljši način za reševanje v Himalaji je usposobiti domačine, je prepričan Viki Grošelj. Tudi če si najboljši na svetu, ne moreš dovolj hitro priti na drugi konec planeta. To so ugotovili tudi Švicarji in takoj začeli delati. »Pa še nekaj je: ne gre le za pomoč plezalcem. Ko so bili v Nepalu, so ogromno pomagali prebivalcem odmaknjenih vasi. Če bodo tudi domači piloti počeli to, se bo izboljšalo življenje lokalnemu prebivalstvu.« Do Tomaževih reševanj se nihče ni resno ukvarjal s tem, kako bi s helikopterji lahko posredovali v Himalaji: »Spet premikamo mejo mogočega in zato je dobro, da smo zraven tudi Slovenci, in to na humanitarnem področju. V življenju res ni dosti drugega, kar bi bilo pomembnejše.«
Po nesreči Tomaža Humarja so se nesreče slovenskih alpinistov v Himalaji ustavile, prej pa so od avgusta 2008 do novembra 2009 med najvišjimi vršaki sveta za vedno ostali kar štirje naši gorniki. »Pri Pavletu Kozjeku in Humarju je šlo res za vzpona z veliko tveganja. Na to je treba računati. Pri Mihi Valiču in Francu Oderlapu pa je šlo 'le' za zdrs in udarec v glavo. Alpinizem je nevarna dejavnost, to je njegova edina slaba točka,« opozarja Grošelj, ki jo je v svoji alpinistični karieri odnesel brez hujših posledic: »Imam vse prste na rokah in nogah. Leta 1979 sem dobil kar močne ozebline, tako da so mi na Everestu v bazi že pulili nohte in odstrigli malo odmrlega mesa. A na srečo je šlo za ozebline druge stopnje, tako da je kost ostala cela. Na moje veselje in presenečenje so mi čez nekaj mesecev nohti spet zrasli. Prijatelji so me zbadali, češ, nižje kot je razvita žival, hitreje obnavlja okončine.« V življenju štejejo tri stvari, pravi Grošelj: »Zame so to ljubezen, sočutje in humor. Prvi dve sem pobral od dalajlame, humor pa sem dodal sam.«
Staš Ivanc