Potepuški ostružki: "Dolgo že nisem videl žarečih jesenskih barv in padajočega listja, že mnogo let nisem brodil po njem" je zavzdihnil ...
Jesen je prišla na hitro, že septembra nas je pohladila, končno pa le še pokazala prijaznejši obraz. Ne vem, če bom tej stvari kdaj prišla do dna: so bile letošnje barve res nekaj posebnega, ali jih samo skrbneje opazujem? Meni draga oseba je letos ravno zaradi njih prišla iz druge strani naše zemeljske oble: "Dolgo že nisem videl žarečih jesenskih barv in padajočega listja, že mnogo let nisem brodil po njem", je zavzdihnil. Njegova sedanja domovina je toplejša in darežljiva z zimzelenim drevjem, ki ponuja večno zelenilo, a on sanja o šelestenju listja in njegovem plesu med nebom in zemljo.
Prišel je še pravi čas, nobenega čakanja ni bilo potrebnega in niti minuta ni bila zamujena. Naužila sva se lepot, ki je obudila otroškost v najinih dušah, razigranost in razposajenost sta naju prevzela. Resnično sem se prave sreče in bogastva zavedla ob njegovim preprostim občudovanju, pa sem vseskozi govorila, kako tenkočutna sem.
Samo kratek dež in gozdna streha je postala njegova odeja. Korenin in vsega, kar se je zadnji hip skrilo pod zemljo ne bo zeblo. Že z jesenjo se je naš vsakdanji urnik umiril, načrte za »prostočasne aktivnosti« nam krati vse krajši dan, počasi se pripravljamo na umirjene zimske dni.
Napovedali so oblačen vikend, a še eno vroče železo imam v ognju. Že dolgo se veselim družbe in potepanja po brezpotnem delu Fužinskih gora, kamor si sama še ne upam.
Čez Soriško planino se nam prvič poblisnejo zvezde. Smo videli prav?
Res smo nad meglo, kristalna jasnina, sonce vstaja izza vršacev in kar nekoliko nepričakovano tudi greje. Vse je tako blizu, z vsakim korakom pogled širši, znani prostorčki vse številčnejši in sence prikupnejše. Pohajkovanje nad 2000 metri, iz oči v oči s Debelim vrhom, Vršaki, Kanjavcem in seveda Triglavom, v drugi vrsti pa Razor, Planja, Prisojnik … Pa Zahodni Julijci in Kamniško-Savinjske na vzhodu, na jugu Tolminske gore, še dalje Snežnik in Učka, poblisk morja v daljavi.
Utrujenosti ni, ni je stvari, ki bi motila našo srečo, ne beseda, ne vrisk, ne piš, le toplina in harmonija.
Kako prav je imel dr. Julius Kugy ko je o Fužinarskih zapisal: Kot izgubljene žde v širnih, čudovito tihih globačah, odmaknjene svetu, pogreznjene v otožnost. Tam gori je doma samota. Tako ti je, kot da bi njeno tiho oko nenehno počivalo na tebi … Prisluhneš in slišiš edino utrip lastnega srca. Tu je kraj, če hočeš biti sam s seboj.
Poti, ki je bila moj izziv, nisem niti zaznala, kaj šele, da bi jo znala ponoviti.
Na Vratcih še posvet: "Oh, kje, domov pa še ne!" Po osvojitvi vseh »desnih« vrhov nad dolino Za Kopico se usmerimo še na »leve«. Te, ki s svojimi strmimi stenami padajo v dolino Sedmerih jezer. Obiskali smo najvišja dva, Zelnarico in Kopico. Šele s temo smo se potopili v meglo, tam spodaj na parkirišču.
Zadovoljna se prebudim v čemerno nedeljo. Nič ne de, po tako lepem dnevu lahko mirno pričnem z zimskim spanjem, toda nato pozvoni telefon: "Čez petnajst minut gremo na Mangartsko sedlo!" Kaj??? "Ne, ne, ni prehitro, že grem", se hitro strinjam s povabilom naših Luftmandlcev (Idrijsko društvo za prosto letenje). V včeraj le odloženi nahrbtnik zabašem poslednji krajec starega, suhega kruha in že sem pripravljena. Tolmin nas pozdravi v soncu, ogrlica gora se sklanja k nam, ko hitimo proti naši najvišji cesti.
Sredi vzpenjanja nas mami pogled na Jerebico, Rombon in Loško steno. Iz sedla se fantje s padali na hrbtu hitro povzpnejo na startno mesto nad Loško Koritnico, a jaz bi še višje. Do vrha Mangarta me ne pustijo same, družbo pa mi zaradi svojih jadralnih užitkov vseeno odpovedo. Zadovoljiti se bom morala s travnatim grebenom nad Rdečo skalo, tisto prižnico, na katero se naslanja Mangart. Kako lepo, spet mi prav nič ne bo kratilo razgleda. Poiščem stezico na njenem zahodnem delu in se pridno vzpenjam. Strmina nič ne popusti, vedno sem si predstavljala, da je to raven plato, a od daleč so stvari videti drugačne?
Zasedem najvišje možno mesto in se stisnem v Mangartovo naročje. Rabim čas, da dojamem, kaj vse me obdaja. Jalovcu pošljem spoštljiv pozdrav, za kratek čas me popolnoma zaposli Loška stena. S pogledom najdem stezico, po kateri sem se pred leti povzpela do njene stene, to je bila moja prva »plezarija«. Moreš na Morež? Kdo ve, koliko časa bo to zame le vprašanje? No, na Briceljk je bilo nekoliko lažje. Vsi ti vrhovi varujejo dolino Bale, to bogato cvetano, h kateri romamo leto za letom. In tam nad Jezernico je prelepa krnica, med Belimi špicami z bivakom Gorizia, zajedena v osrčje Zahodnih Julijcev. Najdem Rudni vrh nad dolino Dunje in Zajzere, pastirske koče na planini pod Ojstrnikom v Karnijcih, in Ture, z Velikim Klekom in še mnogo vrhov, ki jim imena res ne vem.
Kosilo in hkrati večerja na toplem soncu, potapljajoč se v melanholijo senc, ki so jih risali vrhovi, grebeni in grape. Preprosto, le star suh kruh je bil, a v najveličastnejši družbi.
In ker ne morem iz svoje kože, sem tudi tega dne pokleknila k letos prvič videni alpski azaleji (Loiseleuria procumbens), jo pobožala in se poslovila od nje. Zadnji žarek dneva pa izkoristila, za preveritev, če je res šopasti repušnik (Physoplexis comosa) tam pred prvim predorom. Res je!
***
"Neverjetno, kako dolgočasen, meglen vikend je bil, kajne?", reče v ponedeljek sodelavka.
"O, to pa ne!"
"Ja kako, kje za vraga pa si ti bila?"
"Oh, kje, v nebesih vendar!", se smejim in postajam nostalgična.
Bil je to zadnji, prelep oktobrski vikend.
Anka Vončina