Franci Savenc 15.11.2010 06:30 3584 0

Perzijske mačke

Luka Lindič: ... so bile zelo pogosta tema pogovorov pred, med in po našem bivanju v Iranu.

… Kako zelo popačena je bila najina stereotipna slika dežele, pa sva na nek način spoznala ravno s pomočjo teh istih »mačk«.

V Teheranu sva se z Markom pridružila bolj ali manj francoski ekipi alpinistov. Skupaj smo odpotovali v Kermanshahan na zahod države, natančneje v Bisotoon. Udeležili smo se 2. plezalskega festivala Bisotoon. Po zastavah, ki so nakazovale od kod vse prihajajo alpinisti sodeč, sva z Markom zastopala Češko. Za plezanje sva bila dogovorjena z Mannujem Pellissierjem, ki je tu že plezal pred dobrimi desetimi leti. Tako kot večina ostalih, smo imeli tudi mi namen splezati novo smer v tisoč metrov visoki steni Bisotoona. Med opazovanjem stene in premlevanjem možnosti za plezanje, smo se vsi zagledali v veliko skalno tvorbo v obliki mačje glave v sredini ogromne stene. Še isti dan smo pričeli s plezanjem v vpadnici »mačke«. Zaradi neznosne vročine, ki je sicer odlično skalo popolnoma pregrela smo bili počasnejši od pričakovanj. Za razliko od nas pa so se po steni precej hitro sprehajali veliki zeleni kuščarji, ki smo jim včasih sledili pri odkrivanju prehodov. Voda je bila vse naslednje dni najpomembnejši in tudi najtežji del tovora. Tako lahek in hiter vzpon preko cele stene po želeni novi smeri ni bil mogoč. Vseeno smo vsak dan vztrajno nizali raztežaje in se zvečer vračali v dolino po vodo in hrano. Tretji dan smo priplezali do police nad »mačko«, kjer je postavljen eden izmed treh bivakov v steni Bisotoona. Na hitro smo si ogledali možnosti nadaljevanja plezanja v dveh strmih stopnjah nad bivakom prekinjenih s polico in se s spusti ob vrvi vrnili v dolino.

Zvečer smo začeli iskati domačine, ki bi nam bili pripravljeni pomagati pri transportu vode do bivaka. Naš namen je bil, da se po najlažji smeri povzpnemo do bivaka, tam prespimo in nato dokončamo našo smer na enega izmed vrhov gore. Naslednji dan smo se z dvema domačinoma že kuhali na dostopu do bivaka. Mannu se je vso pot trudil najti vsaj eno prednost vseh črnih oblačil, ki jih je imel na sebi. Isto popoldne smo splezali še dva dolga raztežaja in se s temo vrnili do bivaka. O hladni noči, o kateri so nam pripovedovali plezalci, ki so v steni spali prejšnjo noč ni bilo ne duha ne sluha, zato je večina dodatnih oblačil služila udobnemu vzglavju. Jutro smo dočakali že skoraj na najvišji točki prejšnjega dne in že malo čez poldne zaključili našo smer s super prehodom med velikimi strehami tik pod robom stene ter si po dobrih štirih dnevih zadovoljni segli v roko.

Na koncu smo se vsi strinjali, da se Iranu z zelo napihnjeno antipropagando dela velika krivica. Ljudje so zelo gostoljubni, dežela pa je zelo zanimiva s turističnega in plezalskega vidika. Pa še »perzijske mačke« so zelo nesramežljive.

Od 18. do 22. oktobra smo smer Perzijska mačka v južni steni Bisotoona plezali Marko Prezelj, Mannu Pellissier in Luka Lindič. Skala v območju smeri je ves čas odlična in hkrati zelo ostra. Prvih osem varovališč je opremljenih s svedrovci, prav tako so štirje svedrovci v prvem raztežaju in eden v šestem. Kljub temu je plezanje dokaj resno, za ponavljanje pa ponavljavci potrebujejo večji set metuljev, set zatičev in nekaj klinov. Veliko raztežajev v smeri je zelo dolgih, kar nekaj je dolgih polnih 60 metrov, zato je zelo priporočljiva 60 metrska vrv. Zaradi vročine je bil v času plezanja največji problem zagotoviti zadostne količine vode.

Luka Lindič

Dostop do stene; foto Luka Lindič