Gorniška potepanja: Megla, mraz, veter … Upam, da boste vi imeli več sreče.
Svinška planina
Če si boste zaželeli prijetnih sprehodov po zaobljenih in razglednih hrbtih brez globokih prepadov in hkrati širnih razgledov na slovensko visokogorje z 
drugačne perspektive, potem je Svinja planina pravi kraj za vas. Naj kar takoj pojasnim, da v literaturi najdemo precej zapisov, ki govorijo o tem, da to ime ni pravilno; drugače povedano, prav nič nima opraviti s svinjami. Svet med dolino Krke in Labotnice se je nekdaj imenoval Svinška planina (na Kozlerjevem zemljevidu piše Svinečka planina) po rudnikih svinca, ki so nekdaj delovali na tem območju. Tudi mesto na zahodni strani planine se po slovensko imenuje Svinec (Eberstein). Nemci so našo Svinško 
planino prevedli kot Svinjo 
(Saualpe), mi pa smo od njih veselo prevzeli napačni prevod (to ni edini primer!) in sedaj se na vseh novejših zemljevidih – tistih, ki seveda slovenščino še upoštevajo – bohoti napis »Svinja« za celotno pogorje in »Velika Svinja« za dobrih dva tisoč metrov visoki najvišji vrh. Poti nazaj – kot še marsikje drugje – verjetno ni več, čeprav je tudi meni za naslov tokratne objave napačno ime prišlo še kako prav. Vreme na vrhu je bilo res svinjsko. Megla, mraz, veter … Upam, da boste vi imeli več sreče, ali pa ste jo nemara v preteklosti že imeli.
Na južnih pobočjih Svinške planine se sončijo najsevernejše slovenske vasi na Koroškem. Djekše, Kneža in Krčanje so njihova imena. Koliko je v njih še 
slovenskega, je seveda drugo vprašanje. Na prvi pogled našega jezika skoraj ni opaziti. Treba je stopiti na pokopališče in v cerkev. Recimo na Djekšah, kjer si lahko ogledamo enega najbolje ohranjenih protiturških taborov. Čeprav je bila vas še na začetku dvajsetega stoletja skoraj popolnoma slovenska, se je v nadaljnjih petdesetih letih število prepolovilo, zadnji popis iz začetka tega stoletja pa je naštel samo še nekaj odstotkov slovensko govorečih prebivalcev. Kako do izhodišča in na vrh? Iz osrednje Slovenije je najbližje čez Jezersko do Železne Kaple in Velikovca, odkoder do Djekš, ki ležijo več kot tisoč metrov visoko, pripelje lepa, a zavita cesta. Ta vas je eno od izhodišč za pohod na Svinško planino.
Do najvišjega vrha (Velika Svinja/Ladinger Spitz(e), tudi Gr. Saualpe, 2079 m) in nazaj se bomo po glavnem slemenu čez Malo Svinjo (1708 m) in Špejko/Speikkogel (1899 m) kar dobro nahodili. Tura je celodnevna, zato je treba začeti zgodaj, sicer nas bo v kratkem jesenskem dnevu zagotovo lovila noč.
Če nimamo toliko časa ali pa nas vreme prepričuje, da razgledov ne bo, se lahko vzpona lotimo precej bolj lagodno. Zapeljemo se do Volšperka/Wolfsberg 
(Štajerci in Korošci seveda skozi Dravograd), odkoder sledimo oznakam za St. Michael in vasico Lading (1011 m). Parkiramo lahko nad vasjo na večjem parkirišču (dobrih 1300 m) in se po poti 334 odpravimo proti Wolfsberger Hütte. Steza nas vodi skozi gozd, prečka cesto in kakšen kolovoz, nato pa se višje spet priključi gozdni cesti, ki ji 
sledimo v desno do parkirišča pod prej omenjeno kočo. To je torej druga (najvišja) možnost izhodišča, ki pa je res že zelo visoko. Koča je od tod oddaljena le približno pol ure sprehoda, do vrha pa nas loči nadaljnja ura hoje po širokem travnatem slemenu. O razgledih bo seveda odločalo vreme. Če je ozračje čisto, se vidi »do konca« … Proti (spodnjemu) izhodišču se lahko vrnemo mimo Ladinger Hütte. Priporočam zemljevid WK 237 Saualpe-Lavanttal-Koralpe 1 : 50 000.
Če boste imeli z razgledi več sreče kot midva, ki sva v megli kljub markacijam še vrh težko našla, si le vzemite čas za pohajkovanje po prostranstvih te 
koroške planine, v nasprotnem pa lahko še vedno najdete »rezervni cilj«, ki je bil pri naju kar domača dolina in cerkev sv. Kolomana nad njo. Dan je bil tako razdeljen na dva sprehoda z vmesnimi (nekaj sto) kilometri. Pa kaj bi to … Za konec samo še namig. Zima prihaja. Morda je Svinško planino najlepše prečiti pozimi. Na smučeh …
