Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinistične novice AN - 02.11.10

Arhiv: vse Alpinistične novice

Cupido

 

torek, 2. november 2010, ob 00:00, Tomaž Jakofčič, ogledov: 4530

Skope a dobre praznične novice

Prazniki so mimo a nekaj novic se verjetno danes še vozi domov. Kaj dosti alpinističnega, poleg spodaj opisanega, ni za pričakovati saj se je večina alpinistov, kot ponavadi med temi prazniki, ukvarjala s športnim plezanjem. Se pa v naših gorah že kar dogaja. Turni smučarji so poročali o povsem spodobnih razmerah za smučanje in smučali že na povsem klasičnih turno smučarskih prizoriščih kot so vrhovi nad Pokljuko, Kredarica, Rodica, Dovška Baba ipd. Tudi po grapah je bilo nekaj obiska. V Begunjščici so iz nekaj lažjih grap celo poročali o dobrih razmerah v strmih delih. Pa ja ne bomo spet morali divjati po popularnih snežnih smereh, vleči na ušesa kje vse je dobro, se dranjati v Grapi v Travniku?

Sicer pa sem v preteklih AN, ob nepravem času zaradi odsotnosti nekaterih alpinistov, želel vzpodbuditi debato na temo drajtulinga v visokih stenah, natančneje v Obrazu Sfinge ali Norčkih v Šitah. Debata je kar zaživela kljub praznikom in bi jo lahko nadaljevali v ta teden. Sigurno bi po nivoju komuniciranja in argumentiranja lahko bila vzor večini slovenskih forumov. Se pa v tem primeru pokaže ena od slabih tehničnih plati teh strani saj debata praktično zamre (ni vidna) takoj, ko novice izginejo s prve strani.

Paklenica

Luka Krajnc (CityWall, Iglu) je bil med prazniki v Paklenici. Glavni razlog je bil plezanje smeri Cupido (8a, 350 m) v Aniča Kuku. Prosti vzpon se je Luki za las izmuznil spomladi. Glede na njegovo trenutno športno plezalno formo, lahko se pohvali z nedavnim vzponom v Kariesu in še nekaj 8a+-ih (glej PN), tudi uspeh v Cupidu ni izostal. V navezi z Markom Marasovičem, je vse raztežaje preplezal v vodstvu. Najtežji raztežaj je uspel v drugem poizkusu tega dne. Smer, ki v lepi liniji vodi preko značilnega srčastega odloma, premore ostro skalo in po njegovem mnenju pravilne ocene.

Tudi Nastja Davidova je bila v Paklenici in tudi ona nam je sporočila odlične novice. Po jesenskem plezalnem izletu po Provansi (na sliki), je prišla v Paklenico dobro pripravljena in opravila z nekaj klasičnimi testpisi. Najprej je prosto, v drugem poizkusu, preplezala Sedmi kontinent (7b+, 200 m) v navezi z Ano Senegačnik. Naslednji dan sta skupaj preplezali še Kaurismakis mistake (7a+, 350 m). Vse v prvo a je Nastja smer že poznala od prej. Vse težje raztežaje je plezala v vodstvu. Ana je bila v smeri prvič in je vse preplezala prosto a kot druga. Za konec mini serije je združila moči z Andrejem Ercegom – Crnijem, kateremu je na njegovo moledovanje po plezalni samopotrditvi po dolgem neplezalskem izletu po arktičnem krogu, prepustila najtežja dva raztežaja v Šubari direct (6c+, 300 m), ki jih je nato zmogel na pogled.

Odprave
Težko bi rekli, da  smo bili letos uspešni v Himalaji. Prav vse odprave, ki so se lotile ciljev v najvišjem gorstvu na svetu, so se vrnile, oziroma se vračajo z dolgim nosom. Pride tudi takšno leto…

V zadnjem času je bilo na terenu tudi nekaj ekip z bolj ali manj udobnimi, nehimalajskimi cilji. Naveza Marko Prezelj – Luka Lindič, ki se že po defaultu ne more vrniti domov praznih rok, je v kratkem  izletu združila moči s francoskim alpinistom Manujem Pelissierjem in opravili so dober vzpon v Iranu. Kaj in kako bo znano, ko bosta naša dala od sebe kako reportažico, obogateno s čudovitimi Markovimi fotkami. Komaj čakamo!

Člani AO Rašica so se odpravili v Maroko, v stene kanjonov Taghlia in Todra. Kar vem je, da je bilo plezarije in vzdušje odlično. Upam, da bodo tudi oni pripravili kako reportažo iz obiska vabljive plezalske destinacije.

Srečno!

Tomaž Jakofčič

Oznake: AN

Komentiraj (3):

Bojan Leskošek, torek, 2. november 2010, ob 19:31

>"...debato na temo drajtulinga v visokih stenah, natančneje v Obrazu Sfinge ali Norčkih v Šitah. Debata je kar zaživela kljub praznikom in bi jo lahko nadaljevali v ta teden".

No, pa dejmo;)
Z redkimi izjemami;) je bil med razpravljalci dosežen konsenz, da se v Obrazu in Norčkih ne tula. Konsenz je bil tudi glede razlogov oz. ključnega med njimi: uničevanje skale, ali kot se je izrazil moj "apriorni/ažurni in dežurni" kritik AB "potolčene" in "scefrane" skale (fak, nisem vedu, da se pri tulanju po skalah tud tolče;).
Nekaj manj pozornosti je bilo posvečeno drugim (proti)argumentom: a) tulanje ne predstavlja napredka
b) s tulanjem nisi nič hitrejši
Samo na kratko: glede a) bi rekel, da je prost (brez paščkov, brez počitkov) vzpon več vreden kot tehnični vzpon, da je treba primerjati vzpone v danih razmerah (športni prosti vzpon v Norčkih/Sfingi pozimi še ni bil opravljen) in da vzponi, ki bi jih opravili plezalci v naših stenah lahko predstavljajo dobro pripravo in s tem napredek v velikih stenah v tujini.
Glede b) pa ne razumem, zakaj se sploh navaja kot argument proti tulanju (tudi prosto plezanje je počasnejše kot tehnični vzpon, pa ga zaradi tega nihče ne prepoveduje). Razen tega pa v hudem mrazu in višini tulanje verjetno pomeni tudi časovno prednost (dvomim da Ueli Steck med svojimi himalajskimi vzponi kaj dosti snema stroje).

Toda: to sta samo dva ekstremna primera, kaj pa vsi ostali, manj "očitni"?!
Manj očitni tudi glede uničevanja skale: če v Sfingi in Norčkih vsi potrebni klini že tičijo (?), kaj pa v novih (slabo opremljenih) smereh? Ali ne bo s tehničnim plezanjem in pripravljanjem varovanja za (športni) prosti vzpon pri -10 stopinjah pogosto povzročene več škode skali kot pri tulanju?!
Če tulamo v Alpah, na Škotskem, v Himalaji, J Ameriki, ..., zakaj potem ne bi smeli v naši deželici? In s kakšno pravico to prepovedati tujcem, če mi isto počnemo pri njih?
Ali sta Grmo in Lukić z Zagorčevo postala vizionarja, ali pa mi morala imeti moralnega mačka? (podobno kot vsi ponavljalci, vključno z avtorjem prispevka, ki je njuno ravnanje javno "problematiziral";)
Najti bo treba neko splošno, praktično rešitev (in tu seznam prepovedanih smeri po moje ni praktičen, bi bil pa praktičen kratek seznam dovoljenih - s tem bi dobili tudi praktične izkušnje, koliko škode se dejansko povzroča skali in ocenam;) -- moj občutek je, da manj, kot nekatere tukaj skrbi).
Morda s tem, da se predpiše, do katere težavnosti se sme v skali še tulati. 6a, 7a, 8a? D6, D8, D10?
Kakšna razlika med ne-/opremljenimi smermi?
Ali dovoliti en ("prvenstveni") tularski vzpon v vsaki od smeri brez omejitev (razen zaveze k "sanaciji")?

Benjamin Ravnik, torek, 2. november 2010, ob 20:16

Suho "drvarjenje" oz. orodjarjenje je podobno, kot bi se s z verigami vozil po suhi cesti.
Srečno! Benjamin Ravnik

Andrej Grmovšek, sreda, 3. november 2010, ob 14:37

Vprašanje o smislu in posledicah drajtulanja v slovenskih alpskih stenah je vsekakor na mestu.
Vendar pa je odgovor vse prej kot preprost in zelo odvisen od tega iz katerega zornega kota to dejavnost opazuješ! Za boljši razmislek bom poskušal povzeti nekaj svojih pogledov in razmišljanj.

Pa gremo po vrsti:
1. Prosto plezanje s cepini in derezami je zame smiselno (in v alpskih stenah in smereh sprejemljivo) le kadar letno prosto plezanje z golimi rokami ter v plezalnikih (skoraj) ni možno. To je v primeru ledu in snega na skali (oz. vsaj delu raztežaja) ali izjemoma kadar izredno nizke temperature (skoraj) onemogočajo letno prosto plezanje. V takih razmerah je drajtulanje edina in najboljša oblika prostega plezanja. V etiki škotskih zimskih vzponov je nekaj podobnega jasno že desetletja!
2. Plezanje s cepini in derezami v takih razmerah je zame prosto plezanje (ob upoštevanju ostalih pravil, ki določajo mešan prosti vzpon). Res je, da tako v rokah kot na nogah držimo oz. imamo tehnične pripomočke, vendar pa je samo gibanje v steni povsem »prostoplezalno«. Tudi pri letnem prostem plezanju skoraj vsi na nogah uporabljamo tehnični pripomoček – plezalnike!
3. V slovenskih Alpah in drugod se je že od nekdaj v prvi točki opisanih razmerah bolj ali manj drajtulalo, le poudarek na prostem mešanem vzponu ni bil v ospredju. Večina težjih smeri do sedaj še ni doživela prostih M ponovitev – torej prostih ponovitev v razmerah iz točke 1. ( to niso kopne, relativno toplih razmere v koledarskem času zime!).
4. Prosta M ponovitev (v v toči 1. opisanih razmerah) v slovenskih Alpah lahko predstavlja povsem samostojen alpinističen izziv, obenem pa je izkušnja za plezanje v podobnih razmerah v zahtevnejših gorstvih drugod po svetu. Proste M ponovitve zahtevnejših in daljših smeri v alpskih stenah v slovenskih Alpah in drugod so zelo zahtevne (bolj kot to izgleda iz ocene in izza zaslona računalnika) in so tudi zato vsaj trenutno izredno redke.
5. Plezanje s cepini in derezami poškoduje skalo bolj kot plezanje v plezalnikih. Še posebej intenzivno je poškodovanje v previsih in strehah, ko lahko plezalec z vso težo visi samo na enem cepinu. M plezalec lahko »z občutkom« v veliki meri omili poškodbe skale ali pa jih z namernim naviranjem, tolčenjem in lomljenjem celo izredno poveča!
6. Imam občutek, da M ponovitve ob trenutni, pa tudi mnogo večji frekvenci, v večini smereh v slovenskih Alpah ne bodo imele bistvenega vpliva na skalo in naravo v celoti ter ne bi rabile bistveno motiti ostalih uporabnikov tega prostora - predvsem letnih alpinistov. Še posebej če se bomo drajtularskih vzponov lotevali le v razmerah iz točke 1. in obenem poskušali kar se da minimalizirati poškodbe skale, ruše in vegetacije. Na Škotskem obe dejavnosti sobivata dokaj nemoteče že desetletja, podobno je tudi v Tatrah.
7. V izpostavljenih smereh – Norčkih in Obrazu Sfinge (pa tudi kaki drugi) bi potencialno ob številnih ponovitvah in predvsem zaradi njune narave – previsnosti in nekompaktne kamnine lahko prišlo do večjega poškodovanja skale, kar bi verjetno motilo predvsem letne proste plezalce. Po drugi strani s(m)o brez slabe vesti prav iz omenjenih smeri letni prosti plezalci zmetali kar nekaj kamenja in obenem odlomili tudi kak (krušljiv) oprimek.
8. Načeloma si nobeden od uporabnikov (in nelastnikov) obravnavanega prostora, torej sten in smeri, teh ne more lastiti oziroma monopolizirati svojih interesov. Na nek način ima vsaka dejavnost možnost sobivanja z ostalimi, v primeru motenj in konfliktov, pa je edina dolgoročna rešitev dogovor, ki je sprejemljiv za vse vpletene. Torej če oz. ko bo prišlo do konflikta med drajtulanjem in letnim plezanjem v alpskih stenah bo potrebno najti rešitev, ki bo poskušala zadovoljiti oba interesa na način, ki bo sprejemljiv za vse. Če poskušam tipati v prihodnost bi to seveda lahko bila tudi delitev sten (ali smeri) v tiste kjer je drajtulanje sprejemljivo in tistih kjer ni.

eXTReMe Tracker