Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ivan Cankar


 

Ivan Cankar
*10. maj 1876, † 11. december 1918


Cankar in Budineki

Viktor Smolej: Obletnica Cankarjevega rojstva je spomnila raziskovalce njegovega življenja in dela na to in ono pozabljeno dejstvo iz pisateljevega življenja, ki je potrebno neke osvetlitve, čeprav mogoče ne dodaja bogve kakšnih novih poudarkov ne osebnosti ne delu. V tem zapisku gre za epizodo v Cankarjevem življenju iz 1912 in za nekaj opozoril na poznejša Cankarjeva srečanja z družino Budinekov iz Kranjske gore.

Jožica Budinekova, por. Korbar, je opisala v toplem članku, ki ga je, s slikami dopolnjenega, priobčila v Planinskem vestniku 1957, kako se je srečala 1912 z Ivanom Cankarjem v domači hiši in vasi. Dušan Kermavner je osvetlil to epizodo z objavo zelo zanimivih pisem, ki so si jih pisali 1912 in 1913 pisatelj, dr. Henrik Tuma in dr. Izidor Reja, zdravnik v Bazovici, v Novem svetu 1949. Po tem gradivu, z delnimi dopolnitvami, se ukvarjajo komentarji v Cankarjevih Pismih v uredništvu dr. Izidorja Cankarja — nove objave omenjenih pisem in komentarje bo prinesel zadnji zvezek Cankarjevega ZD — in Dobrovoljčev Cankarjev album. Širše je opisal Cankarjeve stike z Gorenjskim kotom Janez Svoljšak v prilogi jeseniškega Železarja 27. 5. 1976, medtem ko se je dr. Jože Mahnič v PV 1976 dotaknil samo Cankarjevih obiskov Bleda.

Družina Budinek je doma na češkem Moravskem. Priimek je v matičnih, posebno starejših matičnih knjigah zapisan tudi kot Budinik. Zadnji in predzadnji rod te rodbine pozna samo obliko Budinek. Drugi sklon ednine je Budineka, množina Budineki, nikoli ne Budinki. Da ne gre za polgasni, izpadajoči polglasnik e, priča tudi krajevni izgovor, ki pozna pač Budinek in Budinik, toda samo Budinika in Budiniki. Naglas je stalno na prvem zlogu.

Kdaj je prišel prvi Budinek v Kranjsko goro, se ni dalo ugotoviti. Najstarejši je bil Budinek Frančišek, ki se je poročil s hčerjo svojega delodajalca Terezijo Aljančič 1852. Kakor pričajo poročne knjige, je bil nezakonski sin Katarine, hčere irharskega mojstra, v letu poroke že mrtve. Frančišek se je rodil v Velki na Moravskem (»in Welka aus Mähren«), verjetno iz mesteca Velka pri Hodoninu. Bil je irharski ali strojarski pomočnik, ki se je kot potujoči pomočnik ustavil v Kranjski gori pri »garbarju«, strojarju in irharju, Aljančiču. S seboj je seveda prinesel češko govorico, v hiši in v družini pa se je uveljavil poleg domačega kranjskogorskega govora nemški jezik. (V vasi je bil še drug strojar, njegova hiša pa je imela hišni naziv Pri kožarju.) V drugem rodu je prevladala slovenščina. Medtem ko je bil prvi Budinek kajžar in kramar, ki je prodajal kože in irhovino po sejmih, je bil njegov sin, enako Franc, že lastnik hiše sredi vasi. Smrtni oglas v SN pravi zanj, da je bil »trgovec in posestnik, načelnik cestnega in zdravstvenega odbora ter krajnega šolskega sveta in častni občan jeseniški, odlikovan z zlatim zaslužnim križcem« (SN 28. dec. 1905). SN ga imenuje svojega »zvestega somišljenika«. Ta Franc Budinek (1854—1905) je bil oče rodu, ki se je srečal z Ivanom Cankarjem 1912. Delavnost in trgovska spretnost prvega Budineka sta ustvarili tako gmotno trdnost, da je po razmeroma zgodnji smrti omenjenega drugega Budineka mogla vdova dati kranjskogorsko hišo in trgovino v najem in se preseliti v Ljubljano in tako mogla dalje ali na novo študirati številne otroke. Hčere so bile štiri in so vse postale učiteljice, tudi Joža, ki je imela 20 let, ko se je srečala s Cankarjem. Tudi fantje so bili štirje.
V Budinekovi hiši je stanoval zdravnik dr. Josip Tičar, zelo delaven v Planinskem društvu in v kranjskogorskem tujskem prometu. Na Vršiču je, malo pod sedlom. Nemško planinsko društvo postavilo planinsko kočo, ki jo je imenovalo po botaniku Vossu Voss-hütte. Proti njej so Kranjskogorci s Tičarjem na čelu postavili za sedlom, na trentarski strani Vršiča novo kočo, ki so jo imenovali Slovensko. Po razpadu Avstro- Ogrske je Voss-hütte postala Erjavčeva koča, Slovenska koča pa je ostala na italijanski strani kot financarska in mejaška postojanka. Danes ima koča ime po svojem osnovatelju dr. Tičarju. Koča je bila zgrajena isto leto, kakor je bil v Kranjski gori Cankar, vendar se ni hotel udeležiti slovesnega odprtja, pač pa je bil na Vršiču po tej slovesnosti.
Dr. Tičar je bil kot zdravnik znanec z nekaterimi primorskimi zdravniki in kot planinski organizator z goriškim odvetnikom dr. Henrikom Tumo. Leto 1912 pomeni v Cankarjevem življenju eno najtežjih let: bil je telesno in moralno povsem izčrpan. Tržaški in goriški prijatelji so ga hoteli izkopati in rešiti. Ko je prišel v Trst predavat, toda en mesec pred napovedanim datumom — kar kriče priča o njegovem stanju — so sklenili, da mu omogočijo oddih in zdravstveno rekreacijo, povsem na njihove stroške. Cankar je julija v spremstvu tržaških in kraških prijateljev potoval in živel na Krasu, v Bazovici in v Sežani, nato je imel kratek postanek na Bledu, od tam pa je konec julija prišel v Kranjsko goro. Vse stroške enomesečnega bivanja v Kranjski gori je plačal dr. Henrik Tuma, ki se je ponudil pisatelju tudi za vsakodnevno družbo in za izlete. Toda razen h Klanskim (Belopeškim) jezerom Cankarja ni spravil nikamor, Cankar je tudi odklonil njegovo družbo in družbo njegovih otrok. Za stalno spremljevalko Cankarju sta dr. Tičar in dr. Tuma pridobila Jožico Budinek, ki je prav tedaj imela za seboj prvo leto učiteljske službe. Dekle naj bi skrbela, da bi pisatelj manj ali nič ne pil, da bi hodil na sprehode in da bi se redno in bolje hranil. Dekle ni imelo nikakega uspeha. Kljub vsemu njenemu izredno prizadevnemu trudu ni Cankar spremenil svojih navad. Po končanem Cankarjevem kranjskogorskem bivanju je prišlo do srditih spopadov, o čemer imamo priče v Cankarjevih, Rejevih in Tumovih pismih (v navedeni Kermavnerjevi objavi v Novem svetu).

Razen z Jožico Budinek se je seveda Cankar srečeval tudi z njenimi sestrami in brati. Ta novi rod Budinekov, vsi so opravili dotlej ali pozneje, do prve vojne, srednješolske študije, je bil izrazito narodno slovenski in kulturno zavesten. Cankarju je bil po srcu najbližji Vinko, ki je študiral slikarsko akademijo v Pragi. Bil je mobiliziran in je kot častniški aspirant bil 1918 v Lipnici nad Mariborom. Ko ga je napadla pljučnica, je zaradi obče izčrpanosti in vojaških šikan tam umrl. Ko sta mati in Jožica potovali k sinu oziroma bratu na smrtni postelji skozi Ljubljano, sta se srečali s Cankarjem. Toda v Lipnico sta prišli prepozno. Ko sta se vrnili v Ljubljano, je Cankar napisal Vinku parte, objavljen nato v SN 24. okt. 1918, zadnji rokopis Cankarjeve roke, ki je ohranjen. (Faksimile gl. v. Cankarjevem albumu, slika 289.) Dve leti od Vinka mlajši Franci je diplomiral na trgovski akademiji na Dunaju in bil 1916 takoj mobiliziran. Prišel je v Karpatih v rusko ujetništvo. Stopil je v srbski prostovoljski korpus in z njim potoval čez Murmansk, na Škotsko, čez Anglijo, Francijo in Italijo na solunsko fronto. IJdeležil se je vseh osvobodilnih bojev, a padel na Bukoviku pri Aleksincu zadnji teden pred osvoboditvijo. Posmrtno mu je bil podeljen čin podporočnika. Pokopan je v Paračinu. Po letih j e bil med Vinkom in Francijem Jožko, ki je študiral konzularno akademijo na Dunaju. Enako mobiliziran je bil v avstrijski vojski do razpada Avstro-Ogrske, a j e za posledicami plinske zastrupitve na goriški fronti umrl 1924.
Jožica Budinek, ki se je poročila na Štajerskem, je 1964 tam umrla. Zadnji iz tega rodu je bil Vojteh, ki je umrl v Argentini 1974. Njegov sin Vojteh je bil v letih po drugi svetovni vojni mladinski smučarski prvak in je danes dejaven v kranjskogorski turističnogostinski in športni stroki.
Cankar je po letu 1912 večkrat obiskal Budineke, ko so živeli v Ljubljani. Tako je bilo tudi naravno, da je napisal smrtno naznanilo za Vinka.
(Izpisek iz arhiva fare Kranjska gora je ljubeznivo posredoval g. župnik Stanislav Pavlic. To in ono je bilo mogoče dopolniti v Nadškof, matičnem arhivu v Ljubljani. O Franciju B. je članek v zborniku Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije, 1936.)

Viktor Smolej
Ljubljana
dlib: Jezik in slovstvo 1976/77, letnik 22, št: 2
 

torek, 10. maj 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 4961

Jožica BudinekKorpar: ... v Kranjski Gori in na Vršiču - Spomini ... Ves spremenjen je Cankar strmel v gorske velikane, proti Mojstrovki, Prisojniku in trentarskim goram in zapisal: »Najvišje, kar more dati človek človeku, je trenutek prave sreče in če je tudi en sam trenutek ...«

Planinski vestnik - Jožica Budinek – Korpar : Konec meseca julija 1912 se mi je uresničila želja, ki sem jo gojila kot gojenka učiteljišča v Ljubljani, da bi osebno spoznala Ivana Cankarja. Zanj nas je navdušil prof. Anton Funtek. Dvakrat sem zaman v družbi sošolk poromala na Rožnik. Prvič ni bilo videti niti sence za oknom, drugič pa sem ga od daleč videla sedeti na vrtu, a na nas dekleta se niti ni ozrl.

Po očetovi smrti 1905 se je moja mati preselila iz Kranjske gore v Ljubljano zaradi šolanja otrok, počitnice pa smo vedno še preživljali v Kranjski gori. V naši hiši je stanoval zdravnik, dr. Josip Tičar s sestro Franico, ki mu je gospodinjila.
Oba sta bila naši družini dobra prijatelja, jaz pa pravi njihov hišni muc. Naravno, da sem zato spoznala vse njihove znance in prijatelje, kadar so prihajali k njim v goste, in jih morala spremljati na gorske ture ali druge izlete. Po Tičarjevih sem med drugimi spoznala dr. Henrika Turno, njegovega nečaka Ferda Tumo in dr. Ivana Merharja iz Trsta.
Dr. Tuma je bil odvetnik, visok, ostrih oči in velik turist; dr. Merhar profesor, majhen, z dolgo pelerino, prijaznih oči in tudi ves zaljubljen v naše gore.
Neko popoldne me pokliče Franica v sobo za goste in dr. Tičar mi v navzočnosti dr. Tume in dr. Merharja pove, da je Ivan Cankar v Kranjski gori. Od veselja in navdušenja sem se kar zavrtela po sobi. Dr. Tičar je rekel, da so se dogovorili in določili mene, naj pomagam pri zdravljenju Cankarja. Dr. Tuma me je še posebno prosil, naj prevzamem to častno nalogo. Srce mi je močno bilo od zanosa in sreče, da so prav meni zaupali. to čast. Pač pa je dr. Tuma z ironičnim smehljajem zrl na moje prekipevajoče veselje in dejal, naj se ne veselim preveč in prezgodaj. Pravili so, da je Cankar bolan in da se jim je komaj posrečilo odstraniti ga z Rožnika in ga odtrgati neki ženski družbi, ki da je bila kriva njegove čezmerne vdanosti pijači. Tudi sedaj, ko je prišel v Kranjsko goro, bi najrajši ves dah presedel po gostilnah: stvar je nevarna, ker zadnje čase ne uživa druge hrane razen pijače. Jaz naj ga zato učim jesti, odvračam od gostiln in ga zato tudi čimbolj privežem nase in na svojo družbo. Dr. Tuma je še povedal, da so Tržačani prispevali sredstva za zdravljenje za Ivana Cankarja v Kranjski gori. V tej zvezi se še spominjam imen: dr. Izidor Reja, dr. Anton Dermota, dr. Ivan Merhar, Mrmolja in dr. Škapin. Omenil je še, da je Cankar vedno brez denarja in ko sem nato ponudila svojo mesečno plačo - v počitnicah je ostal ves denar moj, ker mami nisem plačevala za hrano -, me je zavrnil, češ to je za Cankarja vse premalo, ker je kakor otrok, ki ne zna ravnati z denarjem. Pozneje sem se prepričala sama, da je denar dajal revežem in bi vse bogastvo razdal ubogim ljudem. Takrat sem tudi zvedela, kako težko dostopen je Cankar za vsako tujo družbo in da bodo šele, ko me osebno seznanijo z njim, videli, če mu bom sploh všeč.

Že naslednji dan je Cankar sedel v Tičarjevi sobi nasproti vratom. Ko sem vstopila, mi je hitro stopil nasproti, ponudil obe roki v pozdrav in veselo vzkliknil: »To je naša Jožica, moj deklič!« Ves zgovoren me je tikal kakor otroka ali staro znanko. Takoj ob prvem srečanju sem čutila, da imam pred sabo nadvse dobrega človeka in vsa bojazen pred velikim pisateljem je izginila. Ni se mi zdel mlad niti star, bil je srednje rasti pa zelo suh in slaboten, da bi ga prav rahla sapica lahko odnesla na vrh Vitranca. Oblečen je bil v svetlosivo obleko, isto je nosil ves čas v Kranjski Gori, ker najbrž ni imel druge. Za pokrivalo je nosil bel visok slamnik. Lase je imel rjave in z razprtimi prsti je pogosto porival čop las, raz čelo nazaj. Govoril je čudovito lepo, besede je nizal kakor bisere s tihim prijetnim glasom, oči pa so se mu iskrile in na bledih licih sta bila dva rahla rdeča kolobarja. Ni pa se z vso družbo enako prijazno pogovarjal. Cankarja sta pripeljala k Tičarju dr. Tuma in prof. Merhar, navzoč pa je bil še Avgust Pirjevec. S Cankarjem sva se zmenila, da ga bom prihodnji dan ob 9. zjutraj čakala pred hotelom Razor.
Natanko ob 9 uri je prišel in šla sva skozi že prazni salon v mali salonček. Takoj levo za vrati, ob dolgi mizi, je imel svoj stalni sedež. Pozvonil je natakarici, se usedel, podprl glavo z roko, strmel predse in molčal. Sedla sem mu nasproti, Tinca Ahcova pa mu je prinesla najprej pollitrsko steklenico piva, nato skodelico črne kave, potem pa še četrtinko terana. Govorila sem sama, gledala njegov izmučeni in trpeči obraz, ki se mi je zdel ves drugačen ko prejšnji dan. Začudeno ponižno sem vstala, ko se je Cankar dvignil in mu sledila. Urnih korakov, kakor bi tekel, je zavil v hotel »Pri pošti«. Izpil je četrtinko vina, malo posedel, molčal, plačal in odšla sva naprej do hotela Slavca. Tu je še bolj počasi srebal naročeno četrtinko vina, kadil cigareto za cigareto in me vdano poslušal, ko sem mu začela prigovarjati, naj k pijači tudi kaj prigrizne. Pogledal je na uro, vstal in odbrzela sva do le nekaj metrov oddaljene Jurčeve gostilne. Tu zopet le četrtinko vina, nato pa je vstal in rekel, da greva še naprej v zadnjo gostilno. Zdaj pa sem lahko protestirala, češ da jaz ne zahajam v nemškutarske hiše, pa tudi sam ne sme k »Deutsch Koširju«, ker Slovenci to gostilno bojkotiramo in z renegati nočemo imeti stikov. Smejal se je in hitel v dolenji konec vasi čez most do gostilne Košir. Ostala sem pri koritu nasproti hiši in čakala Medtem je zazvonil opoldne in že je prihitel Cankar k meni in, kakor bi se silno mudilo, sva jo ubrala po vasi nazaj k obedu v Razor.
Pri Cankarjevi mizi so sedeli člani Pirjevčeve družine: prof. Karel, profesorici Irma in Mila ter Avgust in dr. Merhar z ženo. Cankar je naročil četrt terana, obed pa odklonil. Po Tičarjevem nasvetu sem zase naročila kuhano šunko, hvalila nje okusnost in na vilice nabodene koščke podajala . Cankarju za »pokušnjo« v usta, tako da je nehote in nevede pozobal skoraj vso porcijo sam. Po obedu je redno počival do 3 ure lin popoldne sva v istem redu ponovila dopoldanski program.
Ob sedmi uri pa sva se vrnila k večerji. K Cankarjevi mizi je vsak večer prišel še dr. Tičar osebno in le redko dr. Tuma. Cankar je le malo govoril v večji družbi ali pa nič, le počasi je srebal dve do tri četrtinke terana. Ostali smo skupaj do desete ure. Po tem prvem dnevu, ki sem ga preživela v Cankarjevi družbi, mi je dr. Tičar povedal, naj zelo pazim na jedilni pribor. Dobro se spominjam, da se je Cankarjeva kupica pri Tičarjevih posebej pomivala. Sploh mi je dal dr. Tičar vsa nadaljnja navodila, kako naj skrbim, da bo užival redno več hrane, kako naj ga odtegujem od gostiln, izvabljam na sprehode, mu razkazujem lepoto naših gora in ga uvajam v domačo družbo.
Le polagoma sem dosegla skromne uspehe. Cankar je začel več jesti, četudi je še vedno jedel malo. Če mene ni bilo opoldne k Razorju, sta prav po materinsko zanj skrbeli Irma in Mila Pirjevec. Najprej sem ga zvabila domov na naš vrt in mu predstavila štiri brate in sestro: Vinka, ki je študiral na slikarski akademiji v Pragi, Joška, ki je bil na konzularni akademiji na Dunaju, Francija, gojenca dunajske trgovske akademije, devetletnega Vojtka in trinajstletno Pavlo. Rad se je pogovarjal z mamo, ker je sočustvoval z njo kot vdovo s kopico otrok. Povedal je nam, da je stanoval na Dunaju pri ubožni vdovi; pomagal družini, po očetovsko skrbel za vdovina sinčka. V magacinu, ki si ga je brat uredil za atelje, je Cankar ogledoval risbe in portrete, se čudil njegovi nadarjenosti, hvalil dela in mu prerokoval lepo prihodnost. Pripomnil je še, da je imel v mladosti veselje do risanja in da z risbami laže kaj povemo kakor z besedami. Pozneje sem se sama prepričala, da je bil Cankar tudi v risanju mojster. Ves popoldan je prebil med nami, veliko pripovedoval in sestrico klical za »Mukca«. Mama pa mu je postregla s čajem, ker je kavo, ki smo jo otroci dobivali za južino, odklonil. Enkrat samkrat je jedel pri nas in to koruzne žgance, ki so bili za nas vsakdanja in najljubša jed. Še večkrat pa je rad zahajal na Tičarjev vrt in Franica: mu je vsakokrat zataknila rdeč nagelj v gumbnico, na mizo pa vedno prinesla kupico vina. S Franico sva radi peli, vselej pa sva Cankarju zapeli pesem o gorski rožici in kar krotko je poslušal in večkrat vzdihnil: »Oj, Jožica, ti si zame najlepši deklič, ti Franica, pa imaš najboljše srce!«
Pa tudi z sprehodi sem začela in hodila na krajše izlete, kakor po leseni brvi čez Pišenco pod Mali Rut, k mizici v Zagmajnico, in tako dalje. Tudi do kopališča Jasna me je parkrat spremil in na verandi se je kar stresel, ko me je videl plavati po mrzli vodi. Neko dopoldne pa je šel z brati in menoj na Brda, nizek hribček onkraj Save na karavanški strani, zanimiv zaradi gole skale, ki je spiralno zavita.
Stezica ni dolga, pač pa ozka in drži ob skalnatem robu. Brat Fanc je ves čas vodil Cankarja za roko, ker je čutil omotico. Z vrha je prelep razgled tudi na del Martuljške skupine s Špikom in na Podkorenske Ponce. Tu se je Cankar kar odločil, da pojde z menoj na Vršič. Rekel je, da si želi preživeti vsaj nekaj dni v popolni samoti, proč od vseh ljudi, in da bo pripravljal govor za delavce v Trstu. To gorsko turo mu je tudi Tičar priporočal,vendar je menil, da mora Cankar še pridno trenirati, ker je pot na Vršič zelo strma in se mora zato srce polagoma privaditi na napor.
Pri Razorju so imeli češki letoviščarji sredi salona največjo mizo. Koliko jih je bilo, ne vem več, po imenu se spominjam samo takratnega češkega poslanca Franto, ki je imel nenavadno lepo ženo, in dr. Dvorskega, docenta na univerzi v Pragi. Dr. Dvorsky je že več let prihajal v Kranjsko Goro, obhodil vse pomembne vrhove in bil posebno v časti pri gorskih vodnikih in domačinih. Dvorsky me je prosil, naj Cankarja seznanim s češkim omizjem, ker bi si šteli Čehi v veliko čast, poznati največjega slovenskega !pisatelja. Zaman pa so bila vsa moja prizadevanja in prošnje, naj vsaj meni na ljubo izpolni to željo, ker sem po očetu češkega rodu, simpatiziram s Čehi in sem se zato tudi učila češkega jezika. Cankar pa mi je kratko in nejevoljno odvrnil, naj mu dam mir s temi buržuji, če ne, bo hud name.
Mlada sem bila, pa me je bilo zato sram pred Čehi, ki so se mi zdeli sila imenitni. Pri njih sem se izgovarjala in Cankarja opravičevala z njegovo boleznijo. Pa še marsikdo bi bil rad spoznal Cankarja, on pa se je otepal vseh znanstev. Če je kdo le prisedel k njegovi mizi in mu ni bil všeč, je ostentativno molčal in obračal glavo v drugo smer ali včasih celo hrbet. V podobno zadrego me je spravil, kose je hotel seznaniti z njim srbski književnik Živanović iz Beograda, ki je bil tisto leto na počitnicah v Kranjski gori, znanec mojih bratov. Ko sem Cankarja vprašala, če mu smem predstaviti Živanovića, je spet odklonil. Ker pa me je Živanovic spet in spet prosil, sva se dogovorila za zvijačo. Popoldne, pri južini sva sedela s Cankarjem v salonu pri Slavcu za dolgo mizo v kotu sama, nekaj miz pa je bilo zasedenih po gostih. S Cankarjem sva sedela tako, da je bil vmesni stol prazen. Kakor po naključju pristopi k mizi Živanović s prošnjo, če sme prisesti. Jaz pokimam, Živanović odmakne stol, se globoko pokloni, pove Cankarju svoje ime in že sedi. Cankar pa nič ne reče, le mene žalostno pogleda, podpre glavo in pokaže nedostopen obraz. Od zadrege in slabe vesti me v trenutku oblijejo solze, hitro vstanem in zbežim. Kako je bilo z njima, ne vem več. Zvečer pa mi je rekel Cankar, da je bil popoldne res hud name zaradi dogodka, in mi ukazal, naj nikdar več ne poskusim kaj podobnega, ker bi mi sicer več ne oprostil.
Cankar je v Kranjski gori pisal knjigo »Milan in Milena«. Nekoč sva ga z Avgustom Pirjevcem iskala na stanovanju Pod bregom. Sobo mu je bil poiskal in najel dr. Tuma sam v nizki hišici pri stari Trdinovki, sestri pisatelja Lavtižarja, takratnega župnika v Ratečah. Podstrešna sobica je bila majhna in nizka in vanjo si prišel po izhojenih, zavitih stopnicah. Imela je eno samo okence z razgledom prek Pišence na naše gore. Ker se Cankar na najino trkanje ni oglasil, sva odprla in vstopila. Ni ga bilo doma. Tedaj sva videla ležati na mizi Cankarjev rokopis »Milan in Milena« .Avgust je hitro sredi lista za Cankarjevim besedilom pripisal neki stavek vem, da je bil nesmiseln, za njim pa še jaz. Cankar te najine nagajivosti pozneje niti omenil ni in jo je velikodušno prezrl. Ker sem bila radovedna,kdaj piše, mi je odgovoril, da takrat, ko drugi spijo.
Seznanila pa sem Cankarja s Toporiševo družino iz Kostanjevice. Pri njih sem namreč našla svoj drugi dom, ko sem prvo leto službovala kot učiteljica v Kostanjevici. To leto je prišel sodnik Toporiš z ženo, sinčkom Ivanom in hčerko Vido na počitnice v Mojstrano in me obiskal doma v Kranjski gori. Toporiš in žena Ema sta bila oba velika Cankarjeva častilca. Bila sta vsa srečna, da sta ga osebno spoznala in ker sta ugajala tudi Cankarju, smo se domenili, da pojdemo skupaj na Vršič.

Dva dni pred zasnovano turo sva jo s Cankarjem mahnila do Klina, uro hoda iz Kranjske gore. Cankar je hodil hitro, ni se opiral ob palico, pač pa je samo mahal z njo in vso pot ni počival. Pri napol podrti koči v Klinu je malo posedel in že do obeda sva bila spet v hotelu Razor. Tičar je bil kar zadovoljen s to preizkušnjo. Pred turo na Vršič pa je ukazal, da mu vso pot do vrha ne smem dati niti kapljice alkohola. Končno smo se le odpravili: Cankar, moja sestrica Pavla in družina Toporiševa, ki so se ji pridružili še učiteljica Tončka Virkova, Ambrožičeva mama iz Mojstrane, daleč naokoli znana čebelarka, njen sin Helo in neka mlajša sorodnica. Pred odhodom se je Cankar še prepričal, če imam res v nahrbtniku obljubljeni teran in konjak. Do Klina smo hodili vsi skupaj, tam smo počivali in južinali in pri tej priložnosti je Toporiš, seve po dogovoru, moj nahrbtnik s pijačo zamenjal s svojim ter odšel z vso družbo naprej. Ostala sva sama in pred Cankarjem se je pokazal prvi strmi klanec. Današnjo pot po serpentinah so zgradili med prvo svetovno vojno politično osumljeni Slovani, po večini pa ruski ujetniki. Takrat pa je bila strma kakor v Peklu, samo širša. Cankar, ki ni poznal umerjene gorske hoje, je hitro korakal vkreber in začel kmalu pešati; ves znojen in žejen je prosil pijače. Ni se pa ujezil, ko je opazil zamenjavo nahrbtnikov. Tolažila sem ga, da bo Toporiš z družbo gotovo spotoma na naju počakal. Na vso moč sem hinavsko klicala: »Halo!«, priklicala pa sem samo odmev. Zdaj je Cankar hodil počasneje, se opiral na palico, po licu pa mu je curkoma tekel pot in ob prvem studenčku je omahnil v resje. V zložljivi, majhni, aluminijasti kupici sem mu prinašala mrzlo studenčnico. Ko si je utešil žejo, je energično hodil naprej, čeprav že težko. K sreči je bilo ob stari poti več studencev. Na sredini pota je stopal že ves sključen, težko je dihal, srce pa mu je poskakovalo s srajco vred. Ker je bil tam studenec precej oddaljen, sem mu prinesla nešteto kupic, hiteč po bregu gor in dol. Cankar pa me je milo pogledoval in pri vsakem požirku hvaležno mrmral: »Ubožica«. Meni se je zelo smilil in bala sem se, da mu srce ne opeša. Na tihem sem ga prosila, naj mi odpusti muke, ki jih trpi, in vse moje zvijače. Pa sem le znova lagala pri vsakem klancu, da je zadnji in bova v četrt ure na cilju. Zadnji del poti sva dobesedno prelezla. Zmagal je pa le! Pod nekdanjo nemško Vossovo kočo, na trati sredi skal, si je globoko oddahnil in strmel sijočega obraza v sosedo Mojstrovko iz neposredne bližine. Ko sva tam nekoliko počivala, sva srečala prvega človeka.
K nama je pristopila nad 60 let stara, majhna, drobna ženica iz Trente. Na glavi je nosila velik jerbas. Obraz je imela močno zguban, bila revno oblečena in obuta v opanke iz blaga. Postavila je pred naju jerbas, poln povezanih šopkov planik in prosila, naj kupiva in izbereva najlepše. Cankar je sočutno pogledoval starko, pomiloval jo je z besedami: »Ti uboga stvarca!« Močno se mu je smilila od dela zgarana trpinka; smililo pa se mu je tudi potrgano gorske cvetje in je tudi to miloval: »Te uboge rožice!« Vzel je iz jerbasa samo en šopek, si zataknil eno planiko v gumbnico, druge pa ponudil meni. Ženi je hitro stisnil v roko desetkronski bankovec, ves denar, kar ga je imel pri sebi. Urno sem ženi denar vzela in se začela prepirati s Cankarjem ter mu prav s silo porinila denar v žep. Trentarici pa sem iz svojega dala eno krono; že to je bilo mnogo, ker je za šopek zahtevala le pet krajcarjev.
Po tem srečanju sva odšla dalje po novo izpeljani položni poti proti Domu na Vršiču in kmalu je stal Cankar pred Slovensko kočo na vrhu sedla nad Trento. Iz Klina do tu sva rabila tri ure. Ves spremenjen je Cankar strmel v gorske velikane, proti Mojstrovki, Prisojniku in trentarskim goram. Ni se zmenil ne za okrepčila in ne za pijačo, pil je le lepoto slovenskih gora. V pismu, ki je še ohranjeno, mi je kasneje v spomin na ta doživljaj zapisal: »Najvišje, kar more dati človek človeku, je trenutek prave sreče in če je tudi en sam trenutek. Z vso hvaležnostjo ti ne morem poplačati tistih ur, ki sem jih živel poleg Tebe.« Prepričana sem in čutim, da mi je Cankar napisal te prelepe besede, ker sem mu odkrila ta veličastni pogled na gorski svet. Samo v visokih gorah človek lahko občuti najvišjo sproščenost, srečo in neizmerno lepoto narave.

Pred kočo je Toporiš fotografiral našo družbo. V ospredju slike sedi družba, zadnja pa sva midva s Cankarjem. Jaz stojim pod njim in ga gledam, ker sem hotela s tem pokazati, kako visoko stoji nad nami vsemi naš največji slovenski pisatelj. Na Cankarjevo željo naju je slikal Toporiš še posebej, ko stojiva sama pred kočo in gledava proti Trenti. Te slike so še ohranjene. Šele v mraku smo zasedli Tičarjev kot v koči. Cankar je še tisti večer upodobil v veliko planinsko knjigo hojo na Vršič. V petih risbah je karikiral samega sebe. Zgoraj na praznem listu je napisal: »Hoja Ivana Cankarja na Vršič«, pod to »Križev pot« in pod naslovom pet postaj v obliki petih kvadratov.
Pod prvi kvadrat je napisal: »Odhod iz Kranjske gore«, vanj narisal sebe, veselega in s palico, ki vihra v zraku ter položno pot.
V drugi kvadrat z napisom: »v Klinu«, je narisal svoj upognjeni hrbet in dve znojni kaplji, ki mu drsita s šopa las.
V tretjem okencu: »Sredi pota«, je bil videti Cankar ves upehan, še bolj sključen in otirajoč si z robcem potno čelo.
Četrto okence: »Pod vrhom«, Cankar s čopom las, ki se dotika zemlje, sključena telo, ohlapne roke, celo palica brez moči, a okrog njega mlaka potu.
V petem pa: »Na cilju!« Cankar ves pomlajen, svetal, raven kot sveča, vihti klobuk nad glavo. Šop las in glava gledata zmagoslavno proti nebu.
To knjigo s Cankarjevimi risbami je utajil, skril ali uniči! v začetku prve svetovne vojne takratni avstrijski poročnik ing. Dolenc, zagrizen nemškutar; ki je napravil Dom na Vršiču, last slovenskega planinskega društva, za vojaško postojanko. Ne na mojo prošnjo niti ne na zahtevo dr. Tičarja Dolenc spominske knjige ni vrnil društvu.

Cankar je ostal več dni na Vršiču. V planinski samoti in tišini je sestavljal govor za delavce v Trstu. Zmenil pa se je še pred odhodom tudi s Tičarjem, da bo počakal nanj, ko pride v nekaj dneh v kočo praznovat svoj god. Drugo jutro po prihodu na kočo je lazil Cankar pod Mojstrovko, kjer je sam našel in utrgal prvo planiko. Najrajši pa je sedel pri mizici za kočo. Pravil je meni, sestrici in bratom, ki so bili prišli iz Trente, čudovite povesti. Nikdar prej nismo slišali kaj tako lepega! Kazal je na oblake nad gorami in nam jih razlagal kot gigante, velikane ali grozne pošasti, ki bijejo strašne boje med seboj. Njegov duh je pač preroško zrl v prihodnost in napovedoval je strašne svetovne vojne. S sestrico Pavlo sem se vrnila v Kranjsko goro in obljubila, da se vrnem s Tičarjevimi, kakor smo se že prej domenili. Cankar je sedaj ostal skrit v gorski samoti in bil varen pred vsemi »dobrotniki« in nadležnimi tujci. Ko pa sem se po nekaj dneh vrnila s Tičarjevimi na običajno praznovanje TIčarjevega godu in smo sedeli že v »Tičarjevem kotu«, je nenadno vstopila Mica Kesslerjeva, ki je prišla iz Kranjske gore. Usedla se je sama k sosednji mizi ob oknu, Cankar pa je vstal od naše in prisedel k njej. Tičar mi je takoj ponagajal: »Joža, zdaj pa se le boj, Mica ti bo že pokazala, ker si ji prevzela Cankarja.« Cankar pa me je poklical k njima in naju seznanil. Z zanimanjem sem jo opazovala, ker so mi povedali, da je Cankarjevo dekle. Cankar jo je nagovarjal, naj ostane z našo družbo na Vršiču, pa je odklonila. Ko je popila čaj, je sama odšla proti Trenti. Nato smo se tudi mi odpravili v Kranjsko Goro.

Še vesel spomin na »koritarje«! Na povabilo Toporiševih in Ambrožičeve mame se je peljal Cankar z menoj in sestro v Mojstrano. Ambrožičeva je vso družbo pogostila z dobro šunko, medom v satovju in mrzlim pivom v steklenicah, ki so se v hudi vročini poletnega dne hitro praznile. Sinko gostiteljice, Helo in Toporišev Ivanček sta sproti odnašala prazne steklenice in prinašala spet polne nazaj. Ker se je Cankar čudil naglici dečkov, saj v bližini ni bilo nobene gostilne, je Ambrožičeva mama izdala skrivališče: »Kar v koritu jih imam!« Cankar se je hotel prepričati na lastne oči, odšel je na dvorišče, mi vsi pa za njim. Sredi dvora je res stalo kamenito korito s čisto studenčnico, na dnu pa so bleščale steklenice s pivom.
»Glejte, pa še koliko je teh rdečih ribic!« je Cankar smejoč dejal, zavihal rokav, segel v vodo in ujel ribo. Smeha ni bilo konca ne kraja in Cankar je krstil veselo družbo za »koritarje«. Vsi »koritarji« so peli in pili bratovščino in še v mraku sta stala Cankar in sodnik Toporiš objeta pri oknu; celo v temni noči sta videla pred seboj Triglav v resnici s tremi glavami.

Le nekaj pogovorov s Cankarjem se natanko spominjam. Najlepše je govoril o materi-mučenici, očeta je le bežno omenil. Veliko in rad pa je pripovedoval o Löfflerjevi družini in bednem življenju dunajskega proletariata. Povsem udomačil se je v tej družini, dečkoma je nadomestoval očeta, hčerko Štefko pa je vzljubil. Rekel je, da je ni mogel poročiti, pač pa da je improviziral in insceniral nekakšno poroko s ceremonijami, ker je v resnici ni. Ko mu je Schwentner poslal iz Ljubljane sto goldinarjev honorarja za neko knjigo, je, ne da bi prej obvestil Štefko, kupil za njo poročno obleko, vse kompletno in še na šopek ni pozabil. V delikatesni trgovini pa je naročil fino zakusko, pivo in vino, najel izvoščka, natrpal v kočijo nakupljene dobrote in se odpeljal po Štefko. Nato pa sta se s Štefko oblečeno kot nevesto odpeljala v nek tih kraj v okolici Dunaja, stopila sta celo v cerkev, pokleknila pred oltar, kjer ju je sama tišina blagoslavljala. Po gostiji sta se vrnila s kočijo na Dunaj in Cankar je moral pretakniti vse žepe, da je plačal voznika.
To veselo zgodbo je pripovedoval s trpečim obrazom in sarkazmom, pokril je tragiko z veselo burko. O gospodinji na Rožniku je dejal, da je njegov Cerberus. Pred Cankarja je postavila polno steklenico in obrnila ključ, da je bil kakor v kletki, skrivoma pa je skozi okno pogledoval na podjetne licejke na rožniškem vrtu.
Izmed sorodnikov je omenil Izidorja Cankarja, ki da je »še edino kaj vreden« in ga tima zato tudi rad.
O sebi je dejal, da ve, kaj je. »Če pa bi bil Zupančič, bi bil bolj ponosen.«

Cankar je odšel iz Kranjske gore kar nenadoma, prej, kakor je nameraval. Delavski zbor je bil že določen na dan 6. oktobra, zatem pa so se datumi zamotali in Cankar je pomotoma odšel v Trst mesec dni prezgodaj. Sporočil mi je to po prvi razglednici iz Trsta. ki je pa nimam več. 10. septembra pa mi je pisal pismo iz Bazovice pri Trstu, ko je bil spet na obisku pri dr. Reyi, oddal pa ga je na pošto šele v Ljubljani.

V naslednjih letih do Cankarjeve smrti sem še trikrat govorila z njim. Nekoč sem poslala Cankarju iz Kostanjevice rože, ki so opojno dišale pod mojim šolskim oknom. Vsako stebelce sem povila z navlaženo vato, napolnila zavojček in prilepila listič: »Spomin na koritarje od Jože«. Potrdil je sprejem s kartico in mi sporočil, da je rože dohitel prehiter konec. Gospodinja jih je vrgla na rožniško smetišče. To je kmalu opisal v podlistku Slov. naroda pod naslovom »Rumene rože«.
Obiskal me ni nikdar, čeprav je večkrat obljubljal. Do izbruha svetovne vojne 1914 se je včasih zglasil pri moji mami v Ljubljani, govoril o meni in se me tudi primerno spominjal. Ob obisku pri mami mi je napisal na karto: »Kakor da bi gledal spet enkrat sam sijajni Prisojnik in njegovo nevesto, Mojstrovko.«
Nekoč sva se po naključju našla v kavarni Union v Ljubljani. Sedela sem s sestro Pavlo, takrat že licejko ob oknu, ko je prišel Cankar k nama. Močno sem se razveselila. Bil je dobrega videza, kar rejen v primeri s slabotnim Cankarjem v Kranjski gori. Dejal je, da je to zasluga Milene Rohrmanove, mora pa to njeno nego plačevati s precejšnjim odvzemom prostosti. Tisti dan se je jezil na novi klobuk, ki ga je našel namesto svojega starega na kljuki pri Rohrmanovih. Vedel je, da sva bili z Milenino sestro Danico sošolki in prijateljici in sem ga morala spremiti v Rohrmanovo hišo na Šentpetrski - danes Trubarjevi - cesti. Tam se je šalil, da ga hočejo po vsej sili vzgajati za filistra. Kar vesela sem bila, da je našel pri Mileni zatočišče in ni živel več na Rožniku. Zadnjič sem videla Cankarja dvakrat zapored oktobra 1918. Z mamo sva se peljali iz Kranjske gore v Lipnico k bratu Vinku, slikarju, ki je obolel za pljučnico. Spotoma sva morali čakati na vlak v Ljubljani in ustavili sva se v hotelu Štrukelj,
kjer sem Cankarja zagledala pri obedu. Urno je pospravil vso juho in mesno jed s prikuho, da sem se kar čudila. Prisedel je k nama in prosil, naj se na povratku tu ustaviva, da mu povem, kako je z bratom. Po treh dneh sem mu povedala, da sva našli Vinka že mrtvega – žrtev nemške zagrizenosti. Cankar mi je stiskal roko in zašepetal: »V poljani cvet«, njegovo sočutno srce pa je z mano jokalo. Ponudil nama je svojo pomoč in napisal smrtno oznanilo za dnevnik, datirano z dne 24. oktobra 1918, - to je zadnji doslej znani Cankarjev rokopis.

Po tem zadnjem svidenju s Cankarjem me je zadel drug hud udarec. Moj drugi brat Franci je padel v zadnjem boju meseca oktobra na solunski fronti. Žalostna izguba nadvse ljubljenih bratov me je za več tednov položila v bolniško posteljo. Medtem pa me je globoko pretresla še novica, da je umrl tudi Ivan Cankar, moj dobri in zvesti prijatelj, najplemenitejši človek in genij slovenskega naroda. Padel je v grob »vrhu gore hrast«. Položila sem na grob košarico, ki sem jo sama spletla iz zelenih macesnovih vejic, vanjo pa vsadila gorsko cvetje. Pri tem sem z žalostjo ogledovala ogelno hišo na Trgu revolucije - prej Kongresni trg - v kateri je stanoval Cankar pred smrtjo. Še nikjer nisem videla tako nevarnega in odurnega stopnišča. Stopnice iz samih železnih, spolzkih ploščič, ki so se zoževale v spiralah navzgor. Po teh stopnicah je siromak padel in za posledicami tega padca umrl. Obsodbe je vreden tisti, ki je preskrbel Cankarju stanovanje s tako nevarnim stopniščem.

Cankar mi je v času poznanstva napisal tri ali štiri pisma in nad 40 razglednic. Nekoč sem prejela istočasno 6 kart, ki jih je napisal v obliki pisma in zato vsako numeriral. Večji del se jih je med vojno izgubilo, ker sem bila z družino vred od okupatorja izgnana. Ob povratku po štirih letih sem našla nad 100 let staro gorenjsko skrinjo na sosednjem dvorišču, napolnjeno s plevi. V njej hranjena korespondenca pa je bila raztresena na podstrešju. Našla sem samo eno Cankarjevo pismo in 18 kart.

Jožica BudinekKorpar
PV 1957/1

Oznake: PV
eXTReMe Tracker