Gore in ljudje: Redni mesečni potep po planini, kjer sta doma enostavnost in domačnost. Lahko pa tudi igrivost in lahkotnost.
Kakor spodaj, tako zgoraj
Imel je tri zamude: pozabljivost, gnečo na cesti in šel je na obisk.
Samo dva psa sta se prišla božat, tretji je bil maček.
Spil je kavo, čaj in borovničke, polizal tri žlice medu.
Z njima je ujel sončni zahod: nad smrekami, za nižino in pod oblaki.
Je na planini res kaj zamudil? Bil je prepričan, da ne.
Peljal se je do zgornjega parkirišča, od manjše planine.
Kaj bi rekli kmetje, če bi šel peš po njihovi cesti?
Urbani svet je iz ravnotežja. Ga je moč najti v gorah?
Razum in srce, tehnologija in etika, človek in narava:
trije pari se zdijo, da so vse bolj iz ravnotežja.
Stal je na mrazu: videl je malo, čutil veliko.
Z Gradišča se je potopil v meglo, v globine planine.
Kar je drugim govoril, da ni dobro, je počel sam:
nos je ostal cel in roke so se pogrele v žepih.
Luna in žična ograja sta ga pripeljala do avta.
V soboto se je znašel na zborovski prireditvi.
Ubrani soprani so se z basi zlivali skozi ušesa.
Šestnajst pesmi so zapeli in zaigrali Mariji v čast.
Petje je dopolnilo melodijo tišine s planine.
Izlet se je povezal z vsakdanom marijanskega meseca.
Opis poti
Z Gradišča, vrha Velike planine sestopimo z luno na levi.
V plitvi kotanji nam luna nemudoma izgine izpred oči.
Za dobrih 90 stopinj se obrnemo v levo.
Na robu zagledamo luno na desni.
Ko pridemo na ravnico, se obrnemo naravnost k luni.
Gremo po rahlem klancu spet gor, do žične ograje.
Tam se obrnemo na levo, tako da je luna na desni.
Namig: ne prijemajte za žično ograjo, kot bi bila jeklenica.
Enkrat prestopimo ograjo: pazimo, da bo prava.
Varianta: ob tej ograji pridemo najhitreje do Male planine.
Dol in gor hodimo toliko časa, da luno zagledamo na levi.
To je znak, da se moramo obrniti za 120 stopinj v levo.
In tako dalje.
Opis velja samo za čas prvega krajca in prvo uro večera.
Planina naj bo prekrita z meglo le s tanko plastjo.
Nasvet za naslednji izlet: z meglo in luno ne gre šaliti!
Misel večera
Prisluhni svojemu notranjemu otroku.
Otrokom je dovoljeno, da se igrajo, si domišljajo,
sanjajo in sledijo svojim skrivnim fantazijam.
Ker smo bitja duše tudi potem, ko se utelesimo,
nikoli ne izgubimo svoje udeleženosti v oceanu večnosti.
Zato na nek način vedno ostanemo majhni otroci.
Biti vedno in večno otrok je ena izmed temeljnih človekovih pravic.
Izkoristi to pravico in dopusti si biti odprt za dimenzije realnosti,
ki jih tvoj razum morda podcenjuje ali odklanja kot otročje.
Bodi igriv otrok,
medtem ko si hkrati povsem odgovoren odrasli človek.
(Marko Pogačnik, Skrivno življenje Zemlje)
Iztok Snoj