Gorniška potepanja: Gora, ki nas bo z zlatimi macesni še spominjala na jesen, s snegom pa naznanjala bližajočo se zimo, ki je v visokogorju že čisto resno zastavila svoje poslanstvo.
Jesensko-zimska razglednica iz Karavank
Med razmišljanjem, katero goro naj predstavim v tokratnih Gorniški potepanjih, mi je prišel na misel prijazen, razgleden in lahko dostopen vrh, s katerega se 
nam odkrijejo severni prepadi najvišjih karavanških odličnikov. Iskal sem goro, ki nas bo z zlatimi macesni še spominjala na jesen, s snegom pa naznanjala bližajočo se zimo, ki je v visokogorju že čisto resno zastavila svoje poslanstvo. Tokrat vas vabim na koroški Ovčji vrh. Gora premore še eno ime, ki nas ravno tako spominja na žival sredi visokogorskih pašnikov. Tura je lahkotna, skoraj sprehajalna, zato bo časa za razgledovanje več kot dovolj. Za žarečimi macesni kipijo pod nebo zasnežena ostenja Palca, Zelenjaka, Vrtače, Svačice, Celovške špice, Krkotnika, najvišjega Stola in Vajneža.
Ovčji vrh, ki ga domačini v vaseh na njegovi severni strani imenujejo Kozjak, je gora dveh imen in dveh obrazov. Severna stran je – kot skoraj povsod v 
Karavankah – strmejša od južnih pobočij. Izhodišče za vzpon na vrh je znana Celovška koča na Mačenski planini. Najprimernejša pot do nje drži skozi Medvedji dol. Čez Ljubelj (pravzaprav pod njim) se zapeljemo do Kožentavre, zavijemo levo proti Bistrici v Rožu, odkoder se ob istoimenskem potoku dvigamo proti vasi Rute. Že v spodnjem delu doline se nam odpre pogled na naš cilj, ki je s svojo severno podobo videti prav mogočen. Veliko parkirišče je V kotu na višini dobrih 1100 metrov.
Po gozdni cesti se dvignemo do izravnave Trate in naprej do Celovške koče. 
Do nje lahko pridemo tudi iz doline Poden po deloma zavarovani poti čez Štince na preval Vrata med Svačico in Kozjakom. V tem primeru je seveda izhodišče pri Podnarju, do katerega se pripeljemo z Malega Ljubelja skozi Slovenji Plajberk. Tretja možnost je pristop s kranjske strani čez sedlo Belščica med Celovško špico in Svačico, a to je že skoraj tura zase in kot dostop na Ovčji vrh bolj malo v rabi. Od Celovške koče imamo proti 
vrhu na voljo dve poti – vzhodno in zahodno. Lahko ju povežemo v prijetno krožno turo. Če koga mika »kosmati« vzhodni greben čez Mali Vogel, naj se ga le loti, vendar mora predhodno dobro razmisliti, v kolikšni meri mu je všeč pretepanje z zelenjavo (beri: rušjem). Seveda je naporno, sitno in zoprno, a zadovoljstvo, da smo vrh dosegli na drugačen način kot večina drugih, je zagotovo tudi nekaj vredno, kajne?
Pozimi je Ovčji vrh zelo v čislih pri turnih smučarjih. Snežne razmere morajo biti res obupno slabe, bolje rečeno nevarne, da po njegovih prostranih južnih pobočjih nad Mačensko planino ni videti številnih ljubiteljev zasneženih strmin ali vsaj njihovih sledi.
Ker je tura na Kozjak razmeroma kratka in ker večina ni ravno vsak dan na 
severni strani Karavank, si velja pred njo ali po njej ogledati še kaj zanimivega. Predlagam sotesko Čepa. Najgloblja soteska v Karavankah, ki jo ustvarjata potoka Žabnica in Borovnica, se nahaja tik pod glavno ljubeljsko cesto. Z mostu pred Sopotnico, pod katerim pada Spodnji Sopotniški Šum, zgornji pa je že skrit za vogalom, vidimo le del, če pa si jo želimo ogledati v celoti, ustavimo avto na velikem parkirišču nad Podljubeljem in se napotimo na začetek soteske, kjer je treba plačati vstopnino (članom PZS
priznajo popust). Udobna in z ograjami zavarovana turistična pot nas vodi skoznjo. V zgornjem delu se povzpnemo po pravcatem monstrumu do Zgornjega Sopotniškega Šuma. Nadaljujemo lahko skozi naravno okno proti Slovenjemu Plajberku, kjer nas pričaka hoja po galerijah, kot jih poznamo iz Blejskega Vintgarja, ali pa gremo ob botanični poti proti Dajčpetru. Do parkirišča je organiziran avtobusni prevoz. Soteska je v zimskem času zaprta.
To je bil uradni del opisa soteske. Neuradni je bolj zanimiv, a ne čisto za vsaka ušesa. Mimo soteske sva se peljala že velikokrat, za ogled pa nikoli ni bilo 
pravega časa. Poleti, ko je glavno parkirišče zasedeno do zadnjega kotička, naju ni pritegnila, v zimskem času pa je dan tako kratek, da sva se na turo in z nje vedno vozila v temi. Kakšnih petnajst let bo že, ko nama je za kratko le uspelo pogledati zgornji slap in naravno okno nad njim (takrat pod cestnim mostom še ni bilo stopnišča in tudi ne železnih vrat, ki bi branila dostop do lepotca), spodnji slapovi in osrednji del soteske pa so ostali zaviti v tančico skrivnosti vse do izleta na Ovčji vrh.
Zjutraj je bilo nekam kislo vreme in sva šla v sotesko čakat izboljšanje. Toda 
zadnji stavek iz uradnega dela je bil neusmiljen. O tem, kako se je nadaljevalo, bom rajši molčal. Končalo se je tako, da sva po ogledu prišla do rešetk ravno v času, ko sta (slovenska) oskrbnika soteske prišla pospravljat še zadnje turistične rekvizite, ki prezimijo na suhem, in nenadejano naletela na tisti dan skoraj zagotovo edina obiskovalca. Nobeden od njiju ni nič vprašal, le prijazno smo se pozdravili. No, midva sva se še prijazno zahvalila, saj so nama odklenjena vrata omogočila, da sva se lahko sprehodila tudi na opisani dvatisočak …
