Gore si na svoj žrtveni oltar vzamejo različne žrtve. Vzrokov in posledic nesreč, nespametnih dejanj ali česa drugega je več vrst. Medtem ko v Klinu nasmejani hitimo navzgor in nam volja ter veselje do življenja sijejo iz oči, se v odmaknjenem kotu pod Gamsovo grapo, skriva spomin ...
Na grobu v gorah
Adolf Čebulj: Kot mogočni okamneli stražarji se dvigajo in oklepaj gore našo majhno domačijo. Tisoči starih in mladih prihiti vsako leto v to veličastno skalno divjino, da se napijejo novih moči in volje, neskončne lepote in miru. Veseli in zadovoljni, srečni nad samim seboj, svetom in življenjem, polni ljubezni in dobrote se vračajo v dolino na svoje delo. Tudi sem često med njimi, saj mi gore niso samo zabava ali razvedrilo. Potreba so mi postale – hrana za moje življenje.
Spoznal sem v gorah prijatelja, ne njegove postave in obličja, davno mu je že vse to strohnelo. Njegov grob sem spoznal in njegovo smrt. Ni mi govoril z besedami, v srce mi je segel njegov glas, ko mi je govoril o sebi, življenju, ljubezni, trpljenju in smrti; in ta glas mi je pokazal resnico o človeku, in ta glas me vzpodbuja, da hočem biti - človek!
*
Sonce je močno pripekalo, ko sem stopil po znani stezi na Jermanova vrata. Ves poten od vročine in napora sem pri klopci v Klinu odložil nahrbtnik in sedel. Utrujen sem bil od poti in polnega nahrbtnika, tako da se je počitek kar prilegel. Kljub temu sem se počutil zadovoljnega in svežega. Res je, v gorah, ob naporu in trudu najbolj občutiš svojo mladost, svojo moč.
Po kratkem počitku sem se dvignil. Pustivši nahrbtnik kar na stezi, saj ljudem v gorah zaupam, sem krenil po šumečem odpadlem listju navzdol proti grapi, ki se globoko zajeda med Planjavo in Zeleniške špice. Bistri potoček Sedelšček teče po njej in preskakuje preko pragov in skal, ki so se odtrgale od strmih pobočij. Ubral sem jo po grapi navzgor še kakih sto metrov, ko se na desno odcepi kratka grapica in se konča z velikim sivorjavim previsom. Tik pod previsom je v sipek grušč zasajen majhen bel brezov križ. Strešico ima nad kraki, v sredi pa rdečo zvezdo in pod njo fotografijo. Vesel in nasmejan obraz, obraz mladeniča, ki s hrepenenjem in upanjem, zre v svet, je na tej podobi.
Pod zvezdo je na beli deski zapisano:
Tukaj počiva
IVAN ROBLEK-PETER
roj. 10. 10. 1926 padel 21. 7. 1944 v Kamniški Bistrici
Naj počiva v miru!
*
Usedel sem se v mehko muravico poleg groba. Raztegnjeni beli oblački so pluli po nebesni modrini. Tu in tam je kakšen pristal ob sivo skalovje Planjave - ustavil se je, skrčil, pa se zopet dvignil kot val in odhitel dalje, v neskončnost. Na pobočjih gora so med zeleno travo in ruševjem poskakovali drzni gamsi ptički so preletavali z vejice na vejico in na skalni robek, ter peli svojo veselo pesem, pesem življenja. Celo pisani metulj je zašel sem gor, da pobere sladki nektar nežnim cvetkam, ki v hrepenenju nastavljajo svoje čašice njemu ki jih oplaja in zlatim žarkom sonca, ki jih preživlja. In tudi potoček tam doli v grapi je veselo pel svojo pesem, ko se je poslavljal od tega samotnega sveta in si utiral pot v ravnino.
Zasanjal sem se v to življenje, v to mogočnost, veselje in lepoto in jo pil, pil kot dete na materinih grudih.
Med to pesem življenja pa je rezko udaril klic črnega kavra ...
Srce, se mi je skrčilo, v misli pa se je zarezala podoba smrti.
Predme so stopili razbiti in spačeni obrazi mrtvih prijateljev gornikov, okrvavljena skala in sneg, ugasle oči – in čul sem oni grozni zadnji klic človeka, ko pada v smrt.
Tu pred mano leži v grušč in prst zagreben človek - mladenič. Komaj osemnajst let mu je bilo, ko je položil svoje mlado življenje na žrtvenik domovine, za nas in za gore.
Na njegov križec je ljubeča roka zapisala: »Naj počiva v miru!«
Ta poslednja želja se je izpolnila.
Tu si res našel svoj mir, res pravi mir. Sivo zidovje se sklanja nad tvoj grob kot mogočni spomenik večnosti, veter ti poje mračno in žalostno pesem smrti in ponoči se prižgo zvezdice na nebu – lučke na tvojem grobu.
Osemnajst let ti je bilo, ko si se poslovil. Komaj da si občutil življenje, koma da si občutil sebe, človeka in svet, že si moral sovražiti in ubijati, sovražiti svet in človeka. Prav tedaj, ko si najbolj hlepel po ljubezni in dobroti si moral ubijati.
Pravijo, da je mladost najsrečnejša in najlepša doba v človekovem življenju, da je mladost kakor svetla pisana pomlad. Toda še te ti nisi imel. Vse tvoje kratko življenje je bila le mračna siva zima, z divjim bučanjem plazov in viharja. Vso lepoto in srečo, vse največje in najlepše si žrtvoval, žrtvoval za nas. Mi imamo tvojo mladost, nam si dal svojo srečo, upe in hrepenenje – svojo prihodnost. .
Mi imamo tvojo pomlad.
Nekaj sto metrov, od tvojega groba hitijo fantje in dekleta v gore, nasmejani so, volja in veselje do življenja jim sijeta iz oči, polni so ljubezni do gora, do sveta, do človeka - da, tudi do tebe. Čeprav te ne poznajo, kakor tudi jaz nisem poznal tvojega obraza in čeprav ne vedo za tvoj zadnji dom – so ti hvaležni! Hvaležni so ti in te ljubijo. Ti si s pestjo, z ognjem, z bojem ustvaril vse to, kar imajo. Ti si s krvjo in sovraštvom zapisal: »Ljubite! - Ljubite gore in ljudi!«
In te besede so jim zapisane v srcih.
Tvoje roke niso objemale vrvi, nisi zabijal klinov in ne vihtel cepina, grabil si po orožju, po puški in bombi. Tvoje ime ne bo zapisano v zgodovini našega alpinizma s tvojim imenom ne, bo označena nobena smer v steni.
A bil si in ostaneš alpinist. Večji, silnejši in boljši od nas vseh. Tvoje ime pa bo ostalo v naših srcih in tvoje ime bo zapisano v vsaki steni, na vsakem vrhu, v vsej naši zemlji! In nikdar te ne bomo pozabili, ne tebe ne tvoje smrti.
Nikoli se najini pogledi niso srečali, nikoli si nisva stisnila desnic, ne dala besedi v pozdrav, pa vendar – postala sva si prijatelja.
Mislil sem ,da človek najde prijatelja le med živimi ljudmi, med ljudmi, ki jih lahko vidi in sliši. Toda prišel sem k tebi, k tvojemu grobu in te spoznal. Ob tebi !Sem občutil veličino človeka občutil tvojo ljubezen do nas, do gora.
Mnogo, mnogo si mi povedal. Nobena beseda ni še segla tako globoko v mojo dušo kakor glas tvojega nemega groba in še nihče mi ni govoril tako iskreno kakor ti.
Tedaj sva si postala prijatelja.
Včasih človek v življenju obupava, se izmika in izgublja vero vase. Mnogokrat pravimo: »Saj tega ne bomo nikoli dosegli, nikoli dobili, se ne izplača! Kaj bi se mučili!« Tudi jaz sem tak, vem, slabič sem. Tedaj spregovoriš ti.
Ničesar lepega nisi doživel, ničesar srečnega, ničesar dobrega, in namesto ljubezni človeka si dobil sovraštvo. A veroval si v ljubezen, v dobro in srečo, veroval si, da bo nekoč na svetu lepo in da bodo ljudje dobri in srečni, in veroval si tako silno, da se nisi bal dati zato vse, kar si imel, dati svoje življenje.
Da, včasih me je sram pred tabo, tako majhen se zdim ob tebi, tako grd. A dal si mi vero in pokazal cilj, dal si mi voljo in moč, da stopam po poti k človeku.
Nekdo je dejal, da med živim in mrtvim ni mostu, da je smrt prepad, ki nas za vedno ločuje. Jaz pa vem, da ni tako, saj sva se šele ob tvojem grobu, Peter, spoznala in zbližala, in prav tvoja smrt me uči živeti!
Še bom prišel k tvojemu grobu in se ustavil ob njem in še bo moje srce čulo tvoj glas. Toda ne bom več hodil sam, vsi bodo prišli, ti pa boš stopil med nas in ostal med nami, hodil boš z nami v stene in na vrhe - in zvečer, ko bo v krvavi zarji ugašalo sonce za robom daljnih gora, ko bomo polni dobrote in sreče, nam, boš prožil svojo hladno desnico.
Adolf Čebulj
PV 1951/4
Foto (objava G-L): Boris Štupar