Večer, Planinci,alpinisti - Stojan Saje: Dolga je pot do Himalaje - Inko Bajde: Kam za 29. november? - Milan Cilenšek: Ob sklepu jubileja; Posvet propagandistov.

Ivo Kotnik, edini Štajerc v VI. JAHO

Dolga je pot do Himalaje

"ZA ALPINIZEM SEM SE NAVDUŠIL LETA 1967, KMALU SEM SKRIVAJ SANJARIL TUDI O NAJVIŠJIH GORAH. NA VRH MAKALUJA SEM STOPIL 10. OKTOBRA. ZMAGAL SEM, ČEPRAV TEŽKO ...."

24-letni Ivo Kotnik iz Florjana pri Šoštanju, študent tehniške fakultete v Ljubljani, metalurgija, je bil udeleženec VI. jugoslovanske alpinistične himalajske odprave. Na vrh Makaluja je stopil 10. oktobra. Po vrnitvi v Velenje je nastal z njim naslednji pogovor.
V naših javnih občilih smo lahko prebrali in slišali marsikaj o poteku odprave; tudi ob vašem povratku so mnogo pisali o doslej največjem upsehu naših vrhunskih alpinistov. Gotovo pa bodo marsikoga zanimale izjave vsakega posameznika s te odprave. Zato nam, prosim, zaupaj svoje vtise ter nam opiši posamezne etape vzpona.
Kotnik: "S prihodom v Nepal smo začeli spoznavati pravo himalajsko življenje.  Pot do Makaluja je trajala 20 dni, in v tem času smo doživljali pravi monsun, ki pomeni dež, pijavke, nosaški štrajk - skratka, same nevšečnosti.
ZAČETEK
Od konca gozdne meje, ki je približno na 3800 metrih nadmorske višine, smo hodili še dober dan do baznega taborišča, ki je bilo 4900 metrov visoko. Postavljanje in urejanje baznega taborišča je trajalo nekaj dni, vendar pa to ni vplivalo na hitrost našega vzpenjanja, kajti še isti dan, ko smo prišli v bazo, so prvi alpinisti že odšli v tabor 1.
Vzpon na goro je potekal precej drugače kot na primer kje doma ali v centralnih Alpah. Alpinisti se razdelijo v posamezne skupine; mi smo jih imeli šest. Te skupine potem opravljajo različna dela na gori: napenjajo fiksne vrvi, postavljajo posamezne tabore in jih opremljajo s hrano in potrebno opremo za napredovanje. Med njimi je vnaprej pripravljena harmonija in zaporednost delovanja.
Začetek na gori je bil težak, saj te vsak nadaljnji korak vodi še bolj v svet, ki je že skoraj brez kisika. Da se aklimatiziraš, potrebuješ precej časa; najbolje je če je ta prilagoditev čim bolj počasna, saj začneš potem, ko si že aklimatiziran, počasi odmirati. Trajno življenje torej na taki višini ni mogoče. Jaz sem bil zadovoljen s svojim počutjem na gori, saj je bilo odlično. Vsak korak mi je pomenil novo zadovoljstvo in obenem tudi višinski rekord. Ko sem na začetku gledal v južno steno Makaluja, ki dobesedno kipi nekam daleč v nebo, si niti pomisliti nisem upal, da bi lahko kdaj stal na vrhu te mogočnosti.
"ALEŠ, HVALA TI"
Bilo je 10. oktobra, okrog 6. ure zjutraj, ko sva z Vikijem Grošljem odšla iz petice. Hodila sva prosto, nenavezana; edino jurišna naveza je navezana na fiksnih vrveh. Od tabora 5 sva se najprej vzpenjala po zelo strmem snežišču - tam je poprečna strmina okrog 70 stopinj. Potem je sledil precej težak kamin in pod vrhom še eno strmo, razpokano snežišče, nato pa še okrog 60 metrov poledenele skale; sicer pa neskončen greben!
Ko sem se dolgo zatem vračal z vrha, sem še vedno ugibal, ali sem res stal na vrhu - ali pa se mi to samo dozdeva. Prijatelj, ki je bil z namo, mi je potrdil, da to le niso bile sanje, in zopet sva oba jokala od sreče. Veliki napori, rahlo zmrznjene roke, snežna slepota, utrujenost - vse je minilo. Občutek sreče, ki meje prevzel na vrhu, pa je ostal nekje v meni, in vedno, kadar se spomnim nanj, sem znova hvaležen vodji odprave Alešu Kuhaverju, da me je sprejel vanjo.
"Aleš, hvala ti še enkrat!"
 Po izjavah, ki so že bile objavljene, lahko sodimo, da je bila ta naša odprava ne le najbolj uspešna, ampak ste se vsi v njej tudi dobro ujeli med sabo. Kot je rekel Aleš Kunaver, "mašinerija, ki je ni bilo mogoče ustaviti." Je tako tovarištvo tudi sicer pravilo za vsako odpravo in koliko je to vam pripomoglo k uspehu?
Kotnik: "Vsekakor pomeni dobro tovarištvo na odpravi že polovico uspeha. Naj povem, da smo alpinisti že sami po sebi dobri tovariši in prijatelji med seboj, pa čeprav morda kdaj v dolini na račun koga pade tudi pikra beseda. Osebno slabih alipinistov ne poznam, in če taki so, potem kmalu odpadejo kot oveli listi od zdravega cveta.
Tako smo se tudi v tej odpravi čudovito razumeli, prav vsi, pa čeprav smo se pred odhodom poznali le nekateri od članov. Mislim, da v vseh odpravah vlada dobro tovarištvo. To vem že iz lastnih izkušenj, saj je bila to že moja tretja večja odprava.
POMANJKLJIVOSTI
Dodal bi še, da sem bil na vrhu skupaj s članom AO matica Vikijem Grošljem iz Ljubljane, s katerim se tudi prej nisem poznal. Kljub temu sva se na gori čudovito ujela in pomagala drug drugemu. Najino prijateljstvo sva okronala z dosegom vrha."
 Radi bi zvedeli še kaj o vaši opremi, prehrani, zdravju in težavah, ki so vas mučile med odpravo!
Kotnik: "Vsaka odprava ima določene pomanjkljivosti - in tako jih je imela tudi naša. Imeli smo neprimerno obutev, pretežke kisikove bombe, slabe rokavice; nekaj težav smo imeli tudi s šotori in prehrano. O hrani bi omenil le to, da ni bila dovolj raznolika, čemur pa je pri tolikem številu okusov seveda težko ugoditi.
Zdravje je bilo v glavnem dobro, le Rožič je, kot veste, zbolel za pljučnico, ki pa jo je srečno prebolel. Drugih majhnih poškodb in prask skoraj ne bi omenjal. Ne morem pa mimo zmrzlin Bešlina in Manfrede ter še enega šerpe, ki so bile na prvi pogled videti hude, vendar je danes medicina že na taki ravni, da bo tudi ta problem gotovo uspešno rešila.
Obema tovarišema želim čim hitrejše okrevanje, da bomo lahko že kmalu skupaj obiskovali naše gore, ki smo jih tako pogrešali, pa tudi, da bomo še kdaj skupno predstavljali jugoslovanski alpinizem zunaj naših meja!"

VRNITEV
- Vrnitev je bila naporna, ko so te na brniškem letališču pričakali fantje iz Velenja, si jih menda pričakal z verzi, ki si jih sestavljal med sestopom z vrha:
"Bilo je težko, a želel sem to,
   Bilo je lepo, ker ljubim to.
   Zmagal sem, čeprav težko."
Te besede že precej povedo, a kljub vsemu, dodaj še, kaj sodiš o vašem podvigu?
Kotnik: "Ko je uspeh dosežen, je vedno težko dati oceno. Menim, da je bil to moj največji alpinistični dosežek, ker vem, da je življenje mnogo prekratko, da bi lahko bilo v njem veliko takih dogodkov. Gotovo pa je, da bo vsaj zame - tudi Eiger ostal nekje blizu Makaluja!
Sicer pa sem prepričan, da je to velika afirmacija tudi za jugoslovanski alpinizem, in menim, da smo trenutno v svetovnem merilu postavljeni blizu vrha vseh vrhunskih alpinistov."
ZAKAJ?
- Alpinizem večini ni razumljiv in vsak ga ocenjuje ter razlaga po svoje, čeprav njegov pomen na današnji stopnji splošnega razvoja prav gotovo ni majhen. Tudi alpinist išče razloge za svoje udejstvovanje. S čim ti odgovarjaš sebi ali drugim na vprašanje, zakaj plezati?
Kotnik: "Plezam zato, ker v gorah mnogokrat najdem veliko lepih trenutkov, pa tudi rešitev problemov, ki se mi zde v dolini nerešljivi. Vedno, ko se vrnem z gora, se mi zdi življenje lepše. Zato se znova in znova vračam v njihov objem. Skratka, plezam zato, ker sem le takrat, ko se vračam iz stene domov k svojim, resnično srečen!"
- Odprave so prav gotovo potrebne, saj na svoji poti poleg izpolnjevanja športnih ciljev opravljajo tudi humano delo, zbirajo znanstvene podatke in gradivo, predvsem pa odsevajo široko odprtost naše družbe. Kaj ti sodiš o tem?
Kotnik: " Odprave so še posebno za tako majhen narod, kot smo Slovenci, ali pa za našo državo, ki v svetovnem merilu tudi ni velika, potrebne, saj z njimi dokazujemo, da smo kljub majhnosti sposobni narediti veliko in da na alpinističnem področju lahko brez strahu gledamo v oči komurkoli. Obenem pa pomeni organiziranje odprave v tuja gorstva tudi spoznavati druge ljudi, nove kulture skratka, širiti obzorje. Menim, da takšne odprave prispevajo kanček dobrega tudi h krepitvi mednarodnih odnosov."
- Pa se ozriva še malo v prihodnost! Katere cilje (alpinistične) vidiš v bližini in kateri so bolj oddaljeni?
Kotnik: "Gora po svetu je mnogo. Veliko jih še nisem videl in doživel. Vem, da vseh ne bom mogel nikoli, vendar pa bi jih rad čimveč!
Hvala za pogovor in še enkrat iskrene čestitke ter najboljše želje!

STOJAN SAJE

Kam za 29. november?

485 VZPONOV ALPINISTIČNEGA ODSEKA CELJE

 Obljubili smo že, da bomo poročali tudi o letošnjih načrtih alpinistov za 29. november.
Alpinisti AO TAM nameravajo ob dnevu republike organizirati alpinistično šolo za začetnike; izvedli jo bodo kar na terenu, za cilj pa so si izbrali Okrešelj. Člani AO Kozjak Maribor so se odločili, da bodo letos še enkrat obiskali miniaturno kuželjsko steno, in če bo vreme ugodno, bodo skušali opraviti tudi prvenstvene vzpone.
Ciril Debeljak - Cic, načelnik AO Celje, nam je povedal, da se nameravajo čez praznike razdeliti v tri skupine. Eni bodo gostje bivaka pod Ojstrico, drugi zimske sobe na Okrešlju, medtem ko se je pet alpinistov odločilo celo za Klek pri Ogulinu.
Iz pogovora s Cicom smo izvedeli tudi nekaj več o letošnji izredno pestri in uspešni dejavnosti celjskega odseka. Zaradi močnega poslabšanja vremena, predvsem zaradi obilice snežnih padavin, so svoj interni konec sezone, ki bi ga morali imeti v soboto in nedeljo na Korošici, prestavili na Okrešelj.Srečanja se je udeležilo 25 članov odseka, od katerih so na novo krstili kar enajst pripravnikov in enega alpinista. Timsko delo, široko zastavljeni cilji, vzgojno - izobraževalne in delovne akcije ter trdna volja - vse to je pripomoglo k izrednemu uspehu. 485 plezalnih vzponov, od tega kar 103 pete in šeste težavnostne stopnje, pet zimskih in pet letnih prvenstvenih smeri, 14 zimskih vzponov, od katerih je bila večina prvih in drugih ponovitev, izpričuje ne samo številčnost, temveč tudi kakovost dejavnosti odseka. Poleg tega so izvedli enajst delovnih akcij na bivaku pod Ojstrico, Korošici in Okrešlju; udeležilo se jih je poprečno po devet članov odseka. Nekatere naveze so se poizkusile tudi v steni Kleka in v Paklenici, da o pristopih na Monte Roso, Matterhorn in Mt Blanc niti ne govorimo.
Njihova kartoteka vzponov pa še ni izpopolnjena, saj bodo do konca leta vanjo prav gotovo pripisali še kakšen vzpon.  K uspehu jim iskreno čestitamo.

I. BAJDE