Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

100 let knjižnice DAV

ponedeljek, 17. april 2006, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 848

največja, za planinsko literaturo vsega sveta specializirana knjižnica – pripravil Pavle Šegula

100 LET KNJIŽNICE
Nemškega planinskega društva

Peter Grimm*, Klara Esters*, Franz Grassler**


2. oktobra 2002 je obhajala 100-letnico Knjižnica Nemškega planinskega društvaDeutscher Alpenvereina (DAV). Z njo je društvo ustvarilo največjo, za planinsko literaturo vsega sveta specializirano knjižnico, ki predstavlja pomembno kulturno ustanovo in je hkrati deležna velike priljubljenosti kot arhivska in servisna knjižnica.

Planinska literatura – planinske knjižnice

Medsebojni vplivi med razvojem alpinizma, planinsko literaturo in združevanjem v planinska društva so očitni, vendar tega ni doslej še nihče podrobno raziskal.
Adolf Schaubach navaja v prvi planinski bibliografiji, leta 1845, samo 78 naslovov. Paul Grohmann je v »Obvestilih« Österreichischer Alpenvereina (ÖAV, Avstrijsko planinsko društvo) za obdobje 1860-1864 zajel že 374 del s planinsko tematiko. V katalogu knjig neke knjigarne iz Basla je leta 1874 zabeleženih že 1418 takih enot. V »Planinski bibliografiji« za čas med 1932-1938 je za vsako leto vpisanih prek 3000 novih naslovov. Števila planinskih publikacij, ki dandanes izhajajo na svetu pa se verjetno ne da prešteti!

A. Dreyer ugotavlja, da se je misel, da bi zbrali planinske publikacije vsega sveta, porodila že kmalu po ustanovitvi planinskih združenj, ki so se od samega začetka dalje ukvarjala tudi z literaturo. Na prelomu 19. stoletja so imele že vse večje sekcije v sklopu D.u.Ö.A.V. (Nemško in avstrijsko planinsko društvo) precejšnje knjižne zbirke, le krovna organizacija je bila brez osrednje knjižnice. Bodisi zaradi stroškov, bodisi zato, »ker ni kazalo, da bi se za njeno ustanovitev mudilo.«

Čeprav se je tedaj zganilo nekaj daljnovidnih ljubiteljev gora, bi D.u.Ö.A.V. kaj lahko še naprej bilo brez osrednje knjižnice, če bi ne dal pobude mecen z velikodušnim darilom. To je bil alpinist, geograf in raziskovalec Willi Rickmer Rickmers, sin ladjarskega prevoznika, doma z otoka Helgolanda, ki se je l. 1901 iz Bremna preselil na polotok Mettnau v Bodenskem jezeru. Star je bil komaj 28 let, ne glede na to pa so bile v njegovi »prtljagi« med selitvijo cele skladovnice dragocenih planinskih knjig.

W. R. Rickmers je takole opisal svojo odločitev v življenjepisu, ki je izšel leta 1930: »Kakih šest let pred tem sem v knjižnici Alpine Cluba v Londonu postal pozoren na množico tam zbrane planinske literature. Predvideval sem, da bo ta v času, ki prihaja po obsegu nezadržno naraščala, hkrati pa si tudi predstavljal napore planinskih društev ter posameznikov, da bi bili kos tej poplavi publikacij. Zagotovil sem si predvsem redke in dragocene primerke, h katerim je bilo – vsaj za nas Nemce – šteti vsa angleška dela. V angleških knjigarnah je bilo vse, kar je dišalo po planinstvu, že v devetdesetih letih 19. stoletja nekaj posebej zaželenega. Napel sem vse sile, da bi zajel kar največ in lahko rečem, da sem do poslednje staknil vse te dragocenosti. Ko pa sem gledal dolge vrste knjig sem se vprašal, zakaj naj bi se starale na podeželju, saj vseh gotovo ne bom bral. Misel na sebično stiskaštvo se mi je nenadoma zazdela enakovredna duhovni omejenosti. Če vse to oddam v javno uporabo, bo lahko uživalo na tisoče drugih, jaz pa zaradi tega ne bom imel nič manj. In sem se odločil, da vse skupaj podarim. Zaradi tega se nisem nikoli kesal«.

Povezal se je z D.u.Ö.A.V., ki je imelo tisto jesen redno skupščino v Meranu. Sklep o prevzemu darila, vrednega 80.000 zlatih mark, so delegati sprejeli 2. septembra 1901 in se odločili, da društvo ustanovi osrednjo knjižnico s sedežem v Münchnu in zagotovi njeno delovanje. Za začetni kapital knjižnice so odobrili 5.500 zlatih mark.
Otvoritev knjižnice je bila 2. oktobra 1902. Knjige so namestili v pet mansardnih sob, ki jih je dalo na voljo mesto München v hiši na Spaarkassenstraße. Knjižnico je honorarno vodil knjižničar Fleischmann iz mestne ljudske knjižnice.

Od leta 1904 knjižnica s polnim delovnim časom

Že kmalu po otvoritvi so knjižnico preselili v primernejše prostore v Ledererstraße. 1. aprila 1904 je nastopil redno zaposlitev knjižničar dr. Aloys Dreyer, pisatelj iz Straubinga. Pripravil si je opomnik, kako in kaj nabavljati. Njegovo vodilo je bilo, da pridobi knjižnici vse tisto, kar ima praktičen pomen in vrednost za planince. Tako je postopoma dopolnjeval knjižni fond: poleg planinskega slovstva tudi koristne članke iz drugih revij, da bi se bralci dobro podkovani odpravljali v Alpe in druga gorstva. Zlasti prizadevno je zbiral revije in knjige z območja Vzhodnih Alp, kamor pač sodijo tudi domače bavarske gore. Uvedel je izmenjavo literature s turističnimi društvi in znanstvenimi ustanovami. Pridobil je mnogo del, ki so bila javnosti nedosegljiva, založbe so pošiljale brezplačne izvode s pogojem, da društvo o njih poroča v svojih publikacijah. Krepak prirastek je pomenila knjižna zbirka, ki jo je knjižnica dobila od ÖAV na Dunaju ter leta 1905 še s prevzemom društvenega znanstvenega arhiva. Fond so obogatile tudi zapuščine pomembnih alpinistov in raziskovalcev gorskega sveta. Tovrstni prispevki so v času pred 1. svetovno vojno pomenili polovico letnega prirastka.

Prvi strokovno urejen pregled po avtorjih in geslih na 325 straneh je pripravil in natisnil leta 1906. Končno je knjižnica leta 1909 postala dostopna tudi nečlanom D.u.Ö.A.V. in za kratek čas dobila prostore v zgradbi na Praterinsel, kjer so leto dni prej odprli Planinski muzej; že leta 1913 pa se je zaradi neprimernih, vlažnih prostorov spet selila in se s svojimi 26.000 knjigami ustalila v tretjem nadstropju zasebne hiše na Westenriederstraße. Od leta 1920 so načrtno zbirali tudi smučarsko in zimsko športno literaturo, dela o visokogorstvih vsega sveta, publikacije o mladinskem popotništvu in o varstvu narave.

Leta 1930 se je Dreyer upokojil, njegovo delo je prevzel dr. Hermann Bühler. Fond knjižnice se je množil, ko pa jo je nacistična državna uprava leta 1936 postavila na cesto se je preselila v poslopje na Knöbelstraße, ki ji ga je na svojem vrtu pripravil in odstopil član društva, lastnik tovarne rokavic Karl Cap.

Letalski napad, uničenje in povojna obnova knjižnice

Kmalu nato je izbruhnila vojna, ki ni prizanesla niti mestu, niti knjižnici.
V noči z 2. na 3. oktober 1943 je med letalskim napadom na München postala plen zavezniških bombnikov in ognja. Od največje planinske knjižnice na svetu s 60.000 naslovi, je ostalo bore 2000 knjig. Uničenih je bilo na stotine vpisnih knjig z vrhov, vodniških knjižic in spominskih knjig iz planinskih koč, tisoči zemljevidov, prek tisoč panoram. Bühler je ostal brez knjig, brez knjižnice in brez D.u.Ö.A.V., katerega delovanje je Zavezniški kontrolni svet ukinil takoj po porazu Nemčije. S planinstvom se je ubadalo samo par Alpskih klubov in ohlapna Deželna delovna skupnost bavarskih planinskih društev, kjer si je za ponovno ustanovitev knjižnice možno prizadeval ministrski svetnik in knjižničar Paul Hübel, kulturni referent te skupnosti, skupaj s številnimi zvestimi prijatelji, prostovoljci in sotrudniki knjižnice.

22. oktobra 1950 je v Würzburgu po mukotrpnih etapah ponovno oživel Deutscher Alpenverein (DAV, Nemško planinsko društvo), medtem ko so se sekcije v Avstriji – kot domnevne »žrtve« nacistične okupacije – hitro obnovile in spet povezale v ÖAV.
Prizadevanja za obnovo knjižnice vse od njenega uničenja niso nikoli zamrla. Številni zanesenjaki so zbirali in varovali, kar je ostalo po bombnem napadu. Knjižničarski pripravnik Peter Grimm je skoraj sedem let iskal in selil ostanke in novo pridobljene knjige iz enega zasilnega skladišča v drugo, dokler 3. aprila 1950 knjižnica na Praterinsel ni bila ponovno odprta. Vse se je začelo na novo. Alpski klubi Augsburg, München, Berggeist, Bayerland so prispevali iz svojih zalog, pomagali so posamezni podporni člani, podjetja, založbe in tudi neuničljivi W. R. Rickmers je spet podaril vse svoje knjige, okroglo 2000 naslovov.

DAV si je za ponovni začetek zastavilo skromne cilje, vendar je knjižnica napredovala hitreje kot so pričakovali. Velikega pomena za obnovo je bilo nekaj zabojev knjig D.u.Ö.A.V., ki so priromale iz Južne Tirolske, kjer so se na nepojasnjen način znašle neznano kdaj. Po razstavi založb planinskega čtiva je knjižnica pridobila eksponate – 345 naslovov. Leta 1957 je bilo na njenih policah 15000 knjig in 1500 zemljevidov. Od leta 1958 je vodila knjižnico dipl. knjižničarka Hedwig Rüber in uspela razširiti zbirna področja na predvojni obseg.

Dr. Franz Grassler je pripravil pregled letopisov NPD od 1926 do 1968, Hans Koehler je po letu 1972 v okviru knjižnice uvedel arhiv odprav v tuja gorstva. Številčno stanje v letu 1990 še ni doseglo stanja iz leta 1943, vendar je s 50000 knjigami, 3000 zemljevidi in 500 naslovi revij ponovno dobila sloves najpomembnejše knjižnice te vrste na svetu. Ob velikem povpraševanju pa je nujno nastala prostorska stiska. Rešili so jo z najcenejšo rešitvijo, ki pa je DAV kljub temu stala 1.000.000 DEM: z ločenim skladiščem v kletnih prostorih.

Novosti in posodobljenje

Ob ponovni otvoritvi Knjižnice DAV in Planinskega muzeja leta 1996 so uvedli računalniško katalogiziranje in izposojo po sistemu SISIS. Sodobni in prijazni prostori so v prvem nadstropju: urejeni posebej za obiskovalce in kataloge, čitalnica s petimi zasloni, priročna knjižnica s 3000 naslovi, zbirka vodnikov za izposojo, 110 revij in zasloni so bralcem nenehno na voljo. Atlasi in druge revije so na dosegu roke. Izposoja je odobrena samo članom društva.

Od l. 1997 so tudi kartotečni katalogi vključeni v Zvezo bavarskih knjižnic, s čimer se je dodatno povečala dosegljivost fonda in obstaja tudi možnost za iskalce od drugod.
Prek knjižnične datoteke, ki je dosegljiva z internetom je mogoče iskanje v posebej za ekstremne alpiniste prirejenem ekspedicijskem arhivu, kjer so na voljo prvi podatki o smereh in vrstah odprav.
Težišče sedanje knjižnice je svetovalna služba (Serviceorientierung) z možnostmi, ki jih opredeljujejo gesla: takojšnja izposoja, uporaba čitalnice izven rednega delovnega časa, svetovanje pri iskanju, medknjižnična izposoja za zunanje člane ...

Navedeno seveda ni samo od sebe. Zaslužni so tako finančne vloge NPD kot tudi neumorno delo zaposlenih in prostovoljnih sodelavcev. Fond knjižnice je leta 2001 obsegal več kot 73.000 knjig, časopisnih zvezkov in zemljevidov – vir znanja, ki si ga bralci izposojajo neposredno ali prek medknjižnične izposoje.


* Pisca članka: »100 Jahre Bibliothek des Deutschen Alpenvereins, Bibliographie einer Spezialbibliothek von Weltrang«, zbornik DAV 127, iz katerega sem črpal in priredil podatke. **Pisec članka: »75 Jahre Alpenvereinsbücherei«, zbornik 102, iz katerega je podatek o W. R. Rickmersu.

Prevod z ljubeznjivim soglasjem DAV za objavo pripravil Pavle Šegula

eXTReMe Tracker