Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Od Maje iz Himalaje

Več, 07.04.06 – Maja Debeljak: Pri njenih 33 ji podelili ta obetavnega viktorja

Več, 7. aprila 2006
FENOMENKLATURA

Maja z biseri. A opazili so jih šele, odkar nosi bolj priljubljene, televizijske. In ji podelili ta obetavnega viktorja. Pri njenih 33. Ker tako dobro poroča, še zlasti z višin, kjer se greh ne imenuje več tako. V Himalaji je spremljala Dava Karničarja in Tomaža Humarja. Tam gori, v moškem svetu, so zanjo srečni konci. Piše MAJA DEBELJAK.


Od Maje iz Himalaje


Na letošnjo podelitev viktorjev je prišla v lepi elegantni črni obleki in šla, ni se spotaknila, po kipec za obetavno medijsko osebnost. Pri skoraj 33 letih. Nikoli ni prepozno. Nagrade je vesela, zakaj pa ne. Je pa na odru povedala, da pišoči kolegi podobnih priznanj ne dobivajo, slava je pač televizična.

Ne pade daleč. Maja je televizijka s službo na POP TV skoraj tri leta. Pred tem se je udinjala na Delu kot dopisnica iz Gorenjske. Ji je bilo kar malo dolgčas, rutinsko, res pa se ji ni bilo treba toliko ukvarjati s tem, kaj naj obleče. Če bi bilo po njeno, bi bila ves čas v gojzarjih in pancarjih. Je otrok gora, tudi najvišjih, in smučišč. Najboljše je turno smučanje. Družinska tradicija. Novinarska tudi. Mama Katja je v času Majinega viktorja dobila Šobrovo nagrado za novinarske dosežke v turizmu.

Pisarniško delo Maji ni nikoli dišalo. Samo da se je šlo na teren. Ponudbo za avdicijo za delo na POP TV je dobila na Krvavcu. Uspešno jo je opravila, kljub temu da se sama sebi nikoli ni zdela najbolj primerna za male zaslone. Pa čeprav je čisto mično dekle. Leteča reporterka 24 ur ima v prtljažniku svojega avta vedno opremo za kakšen vzpon, najraje in najpogosteje na Šmarno goro. Zanjo je to le nezahteven sprehod, tak, ki zapolni ure čakanja na montažo, na primer.

Strmine so jo, kot rečeno, vedno privlačile, kar nekaj jih je šla pogledat po širnem svetu, tudi na Kilimandžaro je šla, na primer, in tam trepetala za prijatelja, ki ga je napadla malarija, zdravila pa niso takoj pomagala. Počela je še marsikaj adrenalinskega, vendar ni ekstremistka, ki bi tvegala, na primer.

En Davo, dve resnici. Gre pa, po službeni dolžnosti, ampak z velikim osebnim zadovoljstvom, pogledat, kako to počnejo drugi. Tako je šla z Davom Karničarjem, ko se je odločil odsmučati z Mount Everesta. Ždela je v baznem taboru, edina ženska v družbi moških, kajti Himalaja je moški svet. Tam ni romantike, pravi. Tam je cilj, hrib, ki čaka, da ga tako ali drugače premagaš. »Moški doživljajo Himalajo drugače kot ženske. Vidijo le svoj cilj, vzpon na najvišjo goro sveta, in pozabljajo na trpljenje. In to je trpljenje, je mazohizem. Je moški svet, ki ga me včasih ne moremo dojeti,« pravi Maja. Sama je v tisti ledeni samoti, kjer je opravljanje potrebe pri tridesetih stopinjah pod ničlo res zoprno opravilo, iskala ravnotežje v Balaševićevi glasbi in romanu o Napoleonovih ljubeznih. Ampak prav njena, ženska navzočnost v veliki zgodbi Dava Karničarja je tej zgodbi dala bolj celostno podobo. Melodrama. To se je bržčas najbolje pokazalo, potem ko sta, po srečnem koncu, nastali dve knjigi o tem – Majina, bolj ženska, in knjiga Tadeja Goloba, bolj moško neizprosna. Po medijskem razburkanju, katera resnica je prava, sta se nazadnje obe dobro prodajali in so se strasti umirile.

Čas kislih humaric. Ko imate opraviti z alpinisti in strminami, imate tako ali tako opravek s strastmi in egoizmom. Maja Roš, dobrovoljna in nasmejana, se, čeprav so jo na to mnogi opozarjali, dobro in brez težav znajde v teh čustvenih stanjih. Tako se je znašla tudi v še eni veliki zgodbi svetovnih razsežnosti – Tomaž Humar in stena Nanga Parbat. S Tomažem sta se spoznala v Katmanduju; tedaj je osvojil Daulagiri in takrat Maja, s prijateljico na trekingu, ni imela pojma, kdo je Tomaž Humar. Stik je ostal, povabil jo je s seboj, in je šla. Malo tudi zato, ker je bil tedaj čas medijskih kislih kumaric. Dobila je priložnost, ki se novinarju pravzaprav posreči le enkrat ali vsaj zelo redko v življenju. Čeprav so vsi vnaprej vedeli, da gre za velikansko tveganje, ni nihče računal na dramatično reševanje v steni izgubljenega Tomaža, ki ga je spremljal ves svet, po večini prav po zaslugi Maje Roš. Zanjo je bila to izjemna izkušnja. Ko govori o njej, navadno ni nabita s čustvi. Čustvovanja je tako ali tako poskušala omiliti tudi v poročanju, a jo je včasih, pravi, tudi zaneslo. Predvsem ko se je priplazilo razmišljanje o morebitni Humarjevi smrti. Maja je doslej imela to srečo, da ji ni bilo treba poročati o tragičnem izidu; o srečnem pa je. Pri Karničarju in Humarju. Menda naj bi bila s Tomažem odtlej skupaj. Ampak iz Maje, jetijevke, kot se je je ljubkovalno oprijel vzdevek, o takšnih rečeh, povezanih z zasebnostjo, ne boste izvlekli nič. Vsaj javno ne. Ženske klepete tako ali tako najbolj pogreša, ko je na Himalaji. Ko pride domov, pa se rada obleče bolj žensko, v mini krilo, da vzpostavi ravnotežje v življenju.

Nerada izziva. Odvisna je od gibanja, če ni v formi, je zelo nesrečna. Je odlična smučarka, na svetovnih smučarskih prvenstvih novinarjev pobira kolajne. Zelo veliko jih je. Tudi druženja s kolegi, povezana s temi dogodki, ji niso odveč. Pancarji so ji ljubši od visokih pet.

Majo Roš si človek kar težko predstavlja, da bi v parlamentu čakala v mučni zasedi na izjavo kakega poslanca ali ministra, na primer. Čisto premalo adrenalina. Svoje prispevke gre pripravljat v Severno triglavsko steno, raziskovat snežišča in nevarne odseke Soče. Turno je smučala ob polni luni in letela s padalom. A pravi: »Nisem izzivalka, zato me ekstremizem ne privlači. Rada imam široka obzorja – grebene, ne sten; nebo, ne podzemlja ali morskih globin.«

Opazovalec oziroma ocenjevalec od zunaj se morda niti ne bi strinjal z njo, toda to je resnica Maje Roš. Ona tako vidi stvari in sebe. In nikoli ni bila privrženka kolektivnih športov, na primer. Tako se, sploh odkar dela na televiziji, kjer gre lahko vsak hip kaj narobe in zato le težko razporeja svoj čas, nerada oziroma se sploh ne dogovarja za kakšne vnaprej načrtovane skupinske dejavnosti. Maja Roš ima rada svojo svobodo; tudi zato rada hodi sama, v svojem svetu. Rada ima proste konce tednov in dneve, namenjene smučanju, si nobeno zimo ne dovoli vzeti.

Med slovenske novinarske zvezde se je torej povzpela prav po drami Tomaža Humarja. Ni prepričana, ali je slavo res dobro unovčila. Sicer pa te takšne stvari zlahka zaznamujejo, češ, to jo tista, ki leze s Humarjem, kaj drugega pa spregledajo. Majo navsezadnje zanimajo tudi drugi svetovi, res pa je, da ji je ponekod ljubše kot drugod. O razsežnostih svoje osebnosti pa ne govori veliko. Očitno ne čuti potrebe. Priljudna je, ampak hkrati malo odmaknjena. To, da se je naučila pripravljati hobotnico v solati, je eden od redkih podatkov o tem, kaj rada počne, kadar ne igra jetijevke nekje v Himalaji. Pa da bi nekoč rada imela tudi otroke, ampak za zdaj si je to težko predstavljati, če živiš tako, kot živi ona.

Doslej je imela srečo, da so se njene velike novinarske zgodbe razpletle srečno. To jim daje pridih romantike. Ni prepričana, da je pripravljena na žalostne razplete. Ampak kdo pa je. Če se zgodi, se zgodi. Maja Roš daje videz človeka, ki bi ga kaj takšnega seveda presunilo, ne pa tudi zlomilo. Rada ima življenje na nekaj sto metrih nadmorske višine. Od tam pa je pogled na življenje nasploh malce drugačen, poseben. In Maja je nekaj posebnega, kakor koli obrnete.

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti