Več, 07.04.06 – Marjan Raztresen: Osrednji slovenski muzej planinstva naj bi stal v Mojstrani - Če se bodo administrativni mlini zavrteli...

VEČ, 7. aprila 2006
IZČRPAVANJE

Več kot sto let že zori ideja, zdaj so sanje končno na pragu uresničenja. Osrednji slovenski muzej planinstva naj bi stal v Mojstrani. Tam, na stičišču prekrasnih alpskih dolin: Krme, Kota in Vrat, bi sebi in svetu pokazali, kaj imamo doma in kaj znamo v tujih gorah. Veliko večino potrebnih sredstev bi načrpali iz evropskih skladov, a samo če bo petino denarja prispevala tudi slovenska država. Do 29. aprila mora dati zagotovilo, da bo to res storila. Če ne, se bomo spet obrisali pod nosom. Piše MARJAN RAZTRESEN.

Evropa bi dala. Bo dala država?

Slovenci smo planinski narod, o tem ni nobenega dvoma. Kadar koli so v slovenskih zahtevah po priznanju naše dežele in po enakopravnosti med evropskimi narodi odpovedala vsa druga dopovedovanja in dokazovanja o srednjeevropski Sloveniji, so slovenski dokazovalci tega dejstva zaigrali na zadnjo in nedvomno dokazljivo struno: v Sloveniji so Alpe, kot so v Švici, Nemčiji, Franciji, Liechtensteinu in Avstriji, in če je torej Slovenija alpska, je tudi srednjeevropska, torej evropska dežela. In še več: na slovenski Triglav so slovenski gorniki prvič in kot prvi priplezali prej, kot so domačini na marsikaterega od enako prepadnih in visokih drugih alpskih vršacev, Valentin Stanič, slovenski duhovnik in veleturist, kot so takrat imenovali vrhunske alpiniste, pa je celo »kot prvi, odkar svet stoji«, priplezal na takrat najvišjo goro Nemčije, Watzmann, in kot solo plezalec prvi le dan po prvenstvenem vzponu avstrijske naveze na streho Avstrije Grossglockner. Zato seveda ni nenavadno, da so se v gorati Sloveniji začeli že v drugi polovici 19. stoletja ukvarjati z mislimi o ustanovitvi svoje planinske organizacije, kmalu po uresničitvi te želje pa je bila ena od pomembnih želja planinska muzejska zbirka.

Evropa bi dala. Več kot enajst desetletij je minilo od takrat in vrsto načrtov o planinskem muzeju v gorati in planinski Sloveniji je bilo pokopanih, ko nazadnje v samostojni Sloveniji vendarle kaže, da bi pod Triglavom, sveto goro Slovencev, zdaj, ko smo tudi uradno del Evrope, le dobili gorniški muzej. Med evropskimi skladi, ki financirajo razvojne dejavnosti na stari celini, so slovenski načrtovalci planinskega muzeja našli norveški sklad EEA Grants, enega od redkih, ki financira dejavnosti od stavbe naprej in ne le vsebine, kot je pri večini drugih evropskih skladov.

»Naposled so izpolnjeni skoraj vsi pogoji, da lahko kandidiramo za ta sredstva,« nam je dejal predsednik Planinskega društva Dovje-Mojstrana in vodja projekta slovenskega planinskega muzeja Miro Eržen. »Za muzej je pod zdajšnjo stavbo triglavske muzejske zbirke na koncu Mojstrane kupljena dovolj velika parcela, izrisani so načrti za objekt in okolico, te dni smo v Upravni enoti Jesenice vložili vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, izdelana je natančna finančna konstrukcija gradnje in opremljanja državnega muzeja gorništva. Potem ko smo pridobili vrsto potrdil o soinvestitorstvu, nekateri od partnerjev pa so že vplačali precej denarja, čakamo le še na ključno potrdilo države, torej vlade oziroma njenega ministrstva za kulturo, da prispeva slovenska stran petino vseh stroškov.« Del tega naj bi v prihodnjih letih prispevala država, drugi del partnerji v planinskem muzejskem projektu.

Če bi torej dala slovenska stran, vlada in drugi investitorji, 20 odstotkov ali petino za muzej potrebnega denarja, bi od evropskega sklada dobila štiri petine nepovratnih sredstev. Če bi Slovenci zbrali za svoj planinski muzej 500.000 evrov ali dobrih 100 milijonov tolarjev, bi lahko postavili in opremili muzejsko stavbo, saj bi dobili iz evropskega sklada dva milijona evrov. Vendar je ta možnost odprta le do 29. aprila letos: če slovenska stran do tega datuma ne bo poslala ustreznega finančnega zagotovila, se bodo slovenski planinci in ljubitelji gora za ta denar pač obrisali pod nosom, podobna priložnost pa se bržčas zlepa ne bo spet pojavila.

»Če dobimo od slovenske države do konca meseca garancijo za plačilo petine potrebnih sredstev, obstajajo možnosti, da dobimo štiri petine denarja iz evropskega sklada,« pravi Miro Eržen, ki se že od leta 1997 trudi, da bi po več kot stoletnih prizadevanjih ljubiteljev gorskega sveta stal pod najvišjo slovensko goro alpske dežele gorniški muzej, kar so planinci sicer želeli že večkrat uresničiti, vendar doslej vedno zaman.

Eksponati v smeteh. Že leta 1901, komaj osem let po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (SPD) in štiri leta po ustanovitvi njene češke podružnice v Pragi (seveda ne smemo pozabiti, da smo takrat Slovenci živeli skupaj s Čehi v veliki Avstro-Ogrski), so Čehi predlagali, naj bi planinci SPD začeli zbirati predmete, povezane z gorništvom, ki bi jih shranili v alpski muzej. Če bi se ta pobuda uresničila, bi bil to prvi tak muzej na svetu, »naloga pa bi mu bila, podajati vsestranski kar najbolj nazorni pouk o alpskih deželah, predvsem o slovenskih planinah«, kot je bilo takrat zapisano v glasilu SPD, Planinskem vestniku.

Žal je ostalo le pri odlični zamisli, ki se je vnovič pojavila šele tri desetletja pozneje, leta 1932, ko je bil v Ljubljani velesejem pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra, vrhovnega poglavarja države, v kateri so takrat živeli Slovenci, Kraljevine Jugoslavije. Ena od dvanajstih velikih velesejemskih razstav je bila tudi »alpinska«, ki jo je postavil tedanji tajnik SPD in vsestranski vrhunski gornik dr. Arnošt Brilej. Kot je bilo napisano v časopisnem poročilu, naj bi bila ta razstava temelj bodočega slovenskega planinskega muzeja. Kakšno leto po velesejmu so res začeli zbirati gradivo za muzejsko zbirko in je ljubljanska občina za planinske muzejske namene celo spraznila dve sobi v Auerspergovi palači, zdajšnjem Mestnem muzeju in sosedi Križank. Po nekaj vznesenih časopisnih člankih o velikem kulturnem dejanju, ki da trka na slovenska vrata, pa so vesti potihnile in dve sobi znamenite starodavne palača so spet začeli uporabljati v drugačne namene, potem ko so zbrani predmeti izginili v zasebne zbirke ali končali v smeteh.

Udarniška — teorija. Šele pet let po koncu druge svetovne vojne je bila spet obujena zamisel o slovenskem planinskem muzeju, »ki naj ne bi bil samo pokopališče dosluženih rekvizitov, marveč bi moral pokazati razvoj planinstva in alpinistike na našem teritoriju od začetka 18. stoletja do danes«, kot je bilo zabeleženo v časopisni notici. Dela naj bi se lotili nemudoma, »da se za skupnost ohranijo razni dragoceni dokumenti, ki bi sicer lahko postali za zmerom plen raznih bibliomanov«.

Medtem ko so v slovenskem glavnem mestu teoretizirali, da naj bi bil planinski muzej seveda v Ljubljani, so leta 1953 tolminski planinci odprli v Logu v Trenti v treh sobanah stalno planinsko razstavo. To je bržčas spodbudilo ljudi z vrha Planinske zveze Slovenije (PZS) v Ljubljani, ki so naložili svoji propagandni komisiji nalogo, da je dve leti pozneje na ljubljanskem velesejmu pripravila na 600 kvadratnih metrih planinsko razstavo, ki si jo je ogledalo 20.000 ljudi. To je bila predvsem v krajih pod gorami spodbuda za delo na tem področju: v Planinskem društvu Jesenice so kmalu zatem ustanovili odbor za triglavski planinski muzej. Toda šele dve desetletji pozneje je slovenska javnost vnovič spoznala nekatere vidike slovenskega gorništva, ko je bila leta 1973 ob mednarodnem kongresu svetovne organizacije za reševanje v gorah IKAR na Bledu na ogled razstava o delu slovenske Gorske reševalne službe (GRS) in kmalu zatem še podobna razstava v ljubljanskem razstavišču Arkade. Takrat so planinci vnovič javno obudili željo, da bi bile dotedanje take razstave del slovenskega planinskega muzeja, »ki bi moral dobiti svoje mesto v Ljubljanskem gradu ali drugod v Ljubljani«.

Provinca vrača udarec. Ljubljančane so takrat spet prehiteli planinci izpod gora. Jeseničani so imeli zbranega že precej gradiva, niso pa imeli prostora, kjer bi ga lahko razstavili. Ponudili so ga planincem iz Mojstrane in z Dovjega, ki so leta 1984 dobili v najem propadajočo hišo nekdanjega študentskega okrevališča na robu Mojstrane, tik ob cesti v alpsko dolino Vrata in pod Triglav – pravzaprav idealno lokacijo za tak namen. Več kot 100.000 takratnih nemških mark so investitorji ob pomoči sponzorjev vložili v prenovo hiše na Triglavski cesti 50, v kateri je odtlej Triglavska muzejska zbirka – prostovoljo delo planincev, tudi arhitekta dia. Janeza Bizjaka, seveda ni šteto v ta znesek, prav tako ne delo planinskega zanesenjaka, lani preminulega stalnega skrbnika zbirke Avgusta Delavca.

Le dve leti pozneje so Ljubljančani iz PZS, spodbujeni s tem uspehom iz province, pod vodstvom častnega predsednika PZS dr. Mihe Potočnika začeli vnovič lobirati za osrednji slovenski planinski muzej, ki naj bi bil kakopak v Ljubljani. Najprej so se osredotočili na Ljubljanski grad, ki je prav tedaj začel dobivati prenovljeno podobo. Ko so jim mestne oblasti pokazale, naj si to idejo izbijejo iz glave, ker da imajo z gradom drugačne namene, so iskali lokacije drugod po mestu. Častni predsednik PZS dia. Vlasto Kopač je našel kar primerno na Bregu, ker pa bi bilo tam premalo muzejskega prostora, so iskali naprej – in potem odnehali. Nekaj zbranega gradiva, ki so ga prispevali planinci, je obležalo v arhivu Mestnega muzeja, dokler ni bila najbrž dokončno pokopana zamisel o slovenskem planinskem muzeju v Ljubljani.

Muzej treh dolin. Vsaj še enkrat je odtlej že kar dobro kazalo, da bi Slovenci vendarle dobili svoj planinski muzej. Natančno pred desetimi leti, sredi februarja 1996, so v Mojstrani takratni župan Kranjske Gore Jože Kotnik, predsednik PZS Andrej Brvar in predsednik PD Mojstrana Stanko Kofler podpisali listino o nameri, da s skupnimi močmi postavijo v Mojstrani osrednji slovenski planinski muzej, ki naj bi bil v prenovljeni in razširjeni stavbi Triglavske muzejske zbirke na Triglavski 50. Po takratnih obljubah naj bi imeli partnerji predvsem zagotovljenega toliko denarja za odkup muzejske stavbe in zemlje okoli nje, kolikor so zahtevali denacionalizacijski lastniki; ko bi še isto leto postala stavba njihova last, bi začel iz triglavske zbirke nastajati osrednji planinski muzej.

Vendar niti iz tega ni bilo nič; očitno partnerji le niso imeli dovolj denarja – če so ga sploh kaj imeli. Zamisel bi spet globoko zaspala, če je ne bi vztrajno budil Mojstrančan in zdajšnji predsednik PD Dovje-Mojstrana Miro Eržen. Tako so se novi partnerji v projektu, PZS, PD, Občina Kranjska Gora in Triglavski narodni park (TNP), že v tem tisočletju dogovorili, da naj bo osrednji slovenski planinski muzej v Mojstrani na stičišču treh alpskih dolin, Krme, Kota in Vrat, da naj bo kot ena od podlag za turistični razvoj kraja in občine uvrščen v razvojni program občine Kranjska Gora in da naj projekt strokovno vodi Gornjesavski muzej z Jesenic. Občina je leta 2002 odkupila skoraj 3500 kvadratnih metrov veliko parcelo tik pod zdajšnjo triglavsko zbirko, ki jo bodo morali do konca letošnjega leta izseliti, kot zahtevajo lastniki stavbe, lani so izdelali investicijski elaborat in v projekt že vložili 120.000 evrov, konec marca so vložili vse potrebno za pridobitev gradbenega dovoljenja, do konca tega meseca naj bi jim dobra mati država dala jamstvo, ki bo podlaga za štiri petine denarja iz mednarodnega sklada.

Do Himalaje in nazaj. Po načrtih arhitekta prof. dr. Borisa Leskovca in sodelavcev bo muzejska stavba zgrajena v stiliziranem alpskem slogu. Čeprav bodo v njenih dvoranah vsi predmeti iz triglavske zbirke in še drugo gradivo, ki so ga že prinesli iz ljubljanskih depojev v Mojstrano, bo to vendarle sodoben muzej, v katerem bo z multivizijo in še drugače prikazan razvoj slovenskega gorništva. Ustrezno bodo seveda prikazani velikanski uspehi slovenskih alpinistov, ki so jih dosegli v vseh svetovnih gorstvih, na najvišjih vrhovih in stenah sveta, drzni spusti alpinističnih smučarjev, tudi v Himalaji, zaradi česar je Slovenija postala ena od svetovnih alpinističnih velesil. Pod muzejsko streho bo tudi informacijsko središče TNP in seveda trgovina s planinskimi spominki in literaturo, ob stavbi pa dovolj velik parkirni prostor.

Če se bodo administrativni mlini zavrteli dovolj hitro, bi bil naposled lahko ves denar na mizi v začetku prihodnjega leta, poldrugo leto pozneje pa bi muzej že lahko odprl vrata. Dosanjane bi bile več kot stoletne sanje slovenskih planincev in ljubiteljev gora, ko bi lahko gorniki spod Julijskih, Kamniških in Savinjskih Alp, Karavank in drugih vrhov gorate Slovenije sebi in tujcem pokazali, kako so od nekdaj živeli v tem svetu ter zase in za potomce osvajali košček za koščkom na videz nekoristnega, a nebeško lepega sveta.

Besedilo in fotografije: Marjan Raztresen