Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinci, alpinisti 23.10.1975

23.10.1975

Konjiška gora
PD Maribor-Matica priredi v nedeljo, 26. oktobra, izlet na Konjiško goro in v žičko kartuzijo. Odhod ob 5.25 z avtobusom z glavnega kolodvora. Povratek z vlakom z železniške postaje Ponikva ob 17.29. Hoje bo približno 6 ur, hrana iz nahrbtnika. Če bo slabo vreme, izleta ne bo. Izlet bo vodil Anton Vuk.


Koče zapirajo
Zaprli so naslednje planinske postojanke: KOČO NA PESKU (po potrebi bo odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih; obrnite se neposredno na PD 62317 Oplotnica), KOČO NA KOPITNIKU (odprta bo ob sobotnih popoldnevih in nedeljah; dokler ne bodo dobili oskrbnika, v koči ne bo mogoče prenočevati), KOČO POD BOGATINOM in KOČO NA USKOVNICI (obe koči bodo vnovič odprli 25. novembra - odprti bosta vso zimsko .sezono), KOČO NA GROHATU (1695 m) pod Raduho.
VODNIKOV DOM NA VELEM POLJU bodo zaprli 28. oktobra; zraven doma je zimska soba z destimi ležišči. PLANINSKI DOM V TAMARJU bodo zaprli 1. novembra; ob sobotah, nedeljah in praznikih bo dom odprt še vnaprej; NOVOST: zimske sobe v Tamarju ni več, zato med tednom v postojanki ne bo več mogoče prenočevati.
CESTA ČEZ VRŠIČ je sicer suha in prevozna, toda uradno je zaprta.


 

četrtek, 23. oktober 1975, ob 10:00, Inko Bajde, ogledov: 1772

Večer, Plnaninci,alpinisti - Inko Bajde: Bojevnik sem, ko padem ali zmagam; Po uspehu na Makaluju - Milan Cilenšek: Na vrsti je Everest - K.R.: Še oskrbnik je raztegnil meh - Obvestila: Izleti; Koče zapirajo

"Bojevnik sem, ko padem ali zmagam!" *


Po velikem uspehu naših alpinistov v Himalaji


Ni še minil teden dni, odkar nas je dosegla nestrpno pričakovana, toda razveseljiva vest, da na vrhu pete najvišje gore na svetu plapola tudi jugoslovanska zastavica.
Jugoslovanska zastavica, pripeta na cepin, skovan v Kropi, ki so jo zmagovalci Makaluja prenesli na vrh čez južno steno, je znaniteljica novega obdobja v osvajanju belih himalajskih gora. Majhna je, kakor je majhen tudi naš narod, toda čvrsto kljubuje viharjem na vrhu osemtisočaka. Pravim - majhen narod sredi širnega sveta, vendar velik po svojih dejanjih, ideologiji in ustvarjalnosti. Zgodovina našega naroda je bogata, prepletena je z razburljivimi dogodki, zato ni čudno, če smo bili in smo še deležni velike pozornosti, predmet hvale, graje in zavisti.

 

Veselimo se tega uspeha. In letos, ko praznujemo 30-letnico zmage nad fašizmom, pripisujemo temu uspehu še večji pomen. Da, komaj in že - minilo je trideset let! Komaj zato, ker smo mlada, obetajoča skupnost, in že zato, zakaj bili smo nič, sedaj smo vse! Enakopravno posegamo na vsa področja, kujemo svojo prihodnost, se dvigamo iz mračnega brezna vse više in više, sončnim vrhovom naproti. Ni ga, ki bi mogel streti naše vezi, kajti navajeni smo dajati, zato tudi prejemamo.
Novica o uspehu naše šeste alpinistične himalajske odprave je kmalu obšla ves svet. Odmevi svetovnega tiska, radia in televizije bodo vsekakor zanimivi. Nedvomno se bodo našli med ljudmi tudi taki, ki jih bo kar razganjalo od zavisti. Veliko držav je še v svetu, ki dedujejo bogato alpinistično tradicijo, ki imajo prepotrebne izkušnje v visokogorju Himalaje, a so kljub temu nemalokrat ostali praznih rok. Takšna je pač moč usode. Ni herojstvo opijati se s slavo, marveč tudi biti poražen in poraz prenašati možato. „Zakaj, "bojevnik sem, ko padem ali zmagam..."
V teh trenutkih, ko veliko pišemo in govorimo o naši šesti JAHO, ne morem mimo dogodkov, ki so se porajali ob povratku prve jugoslovanske ekspedicije na Makalu. Za laične poznavalce alpinizma je običajno merilo uspeha le osvojitev gora. Pa ni tako. Tudi takrat, ko se je prva JAHO na Makalu vrnila praznih rok, so se širile govorice: Češ, so nam odprave sploh potrebne, ali so ekonomsko sploh upravičene?. Res je, cena odprave ob odhodu ter ob njenem delu ni majhna, zato pa je mnogo manjša ob njenem povratku. Marsikdo se bo vprašal, kako je to mogoče, pa vendar je. Toda o tem kdaj drugič.
Na postavljeno vprašanje je mogoče odgovoriti le z nasprotnim vprašanjem. So mar potrebna tolikšna sredstva, ki jih dajemo za šport - ne samo zanj, ampak za šport, ki se vse bolj približuje profesionalizmu? Za prekupčevanje z igralci, za visoke honorarje zabijalcem golov, ali morda za veselje večtisočglavi množici, ki se drenja na prenabitih tribunah, se veseli in razburja ob zmagi ali porazu svojega kluba, pri tem pa naredi zelo malo ali skoraj nič za svojo duševno in fizično rast - kot na primer sobotni teksas na stadionu v Zagrebu! Ne, nisem proti nogometu, kakor bi me kdo utegnil soditi, nikakor ne; sem pa za razsodnost in razumnost.
Odprave so potrebne. Ne samo zaradi osvajanja zastavljenih ciljev in zasajanja zastavic na vrhovih, temveč zato, ker so zrcalo naše družbe, ker opravljajo humano delo na svoji poti skozi divjino in nerazvita območja, ker pomagajo revnim in bolnim ljudem. Svoje poslanstvo pa opravičujejo z bogatim gradivom, ki ga prinašajo na povratku.
Alpinizem večini ni razumljiv, vsak ga ocenjuje in interpretira po svoje. Tudi dr. Henrik Tuma, ki ga obravnava v svoji knjigi Pomen in razvoj alpinizma, ni mogel priti do kraja, dasiravno je njegova razlaga temeljita in nazorna. Vsak izmed nas, ki se ukvarja s tem - če že hočete - plemenitim športom, ima zase pripravljen, svoj odgovor; a skoraj nihče ni z njim tudi zadovoljen.
Sloviti italijanski alpinist Bonatti je na vprašanje novinarjev, zakaj pleza in osvaja gore, odgovoril: "Zato, ker so tu." Kratek in jedrnat odgovor, ki skriva vse - radost in prekletstvo, veselje in žalost od prvega do poslednjega vzpona.


* Dr. Henrik Tuma: Razvoj in pomen alpinizma. Založil turistični klub Skala, Ljubljana 1930 stran 296


INKO BAJDE

Po uspehu na Makaluju


DOSEDANJE JUGOSLOVANSKE ODPRAVE V TUJA GORSTVA - RAZEN V AVSTRALIJI SO STOPILI JUGOSLOVANSKI ALPINISTI NA VRHOVE VSEH CELIN


Poročali smo že o največjem uspehu jugoslovanskih alpinistov doslej, ko so prejšnji teden preplezali južno steno pete najvišje gore na svetu, 8481 m visokega Makaluja v Himalaji v državi Nepal.
Poleg petih odprav v Himalajo in sedaj se šeste, ki smo jih naštelli hkrati z najnovejšim uspehom, so jugoslovanski alpinisti opravili doslej še tele odprave v tuja gorstva:
HIMALAJA: 1. JPHO (jugoslovanska privatna himalajska odprava) - 1962. Po Trisulu leta 1960 sta se Aleš Kunaver in Zoran Jerin ob denarni pomoči planinske zveze Slovenije odpravila na poizvedovanje ter zbiranje podatkov o možnih ciljih.
1. MAHO (mednarodna alpinistična himalajska odprava) - 1974. V njej je sodeloval Matija Maležič, ki je leta 1972 v južni steni Makaluja dosegel višino 8100 m.
HINDUKUŠ: 1. JAOH (Jugoslovanska alpinistična odprava v Hindukuš) - 1968. Cilj: vrhovi v dolini Vakhan (Afganistan). Uspehi: Koh-i-Džašin (5902 m - prvi pristop), Lungho-i-Dozore (6905 m - prvi pristop), Lungho-i-Hevad (6895 m - prvi pristop), Koh-i-Hevad (6842 m - drugi pristop po prvenstveni smeri). Udeležencev je bilo pet, odpravo je vodil Aleš Kunaver.
2. JAOH - 1970. Cilj: vrhovi v afganistanskem Hindukušu. Uspehi: Kišmikan (6745 m prvenstvena smer po južnem razu), Koh-e-Nadir Šah (6800 m -ponovitev), Naser Cosrau Čuka (6588 m - ponovitev, grebensko prečenje M2/M3 Naser Cosrau Čuka - Ml/M2 - Kišmikan -M2/M1 - Naser Cosrau Čuka -M3/M2). Šest udeležencev je vodil Lojze Šteblaj.
3. JAOH - 1970. Cilj: Istor-o-Nal (Pakistan). Uspeh: Istor-o-Nal (7398 m - po prvenstveni smeri na glavni vrh). Deset udeležencev, vodja je bil Ivo Valič.
Poleg teh pa so naši alpinisti obiskali še naslednja gorstva:
PAMIR (Sovjetska zveza) - tri odprave: leta 1967 - sedem udeležencev, med njimi ena ženska, 1969 - dva, in 1972 pet udeležencev. Vse tri odprave so skupno osvojile osem vrhov.
KAVKAZ. Te odprave so postale že tradicionalne in predstavljajo vsakoletno izmenjavo s sovjetskimi alpinisti. Letošnja, ki jo je organiziralo PD Kranj, je bila že sedma po vrsti. Vrstile so se takole: 1962 - predstavniki planinskih zvez (ogled osrednjega Kavkaza), 1963 - deset udeležencev, 1964 - devet udeležencev, 1965 - deset udeležencev, 1966 - devet udeležencev, 1968 - osem udeležencev. Sledil je premor, za njimi pa leta 1974 šesta ali nesrečna alpinistična odprava, ki se je je udeležilo 15 alpinistov. Vrnilo se jih je le 12. Štiri - vsi so bili člani planinske zveze Hrvatske - je ubil plaz. In še zadnja letošnja odprava, na kateri je prav tako sodelovalo 15 alpinistov.
ANDI. Doslej so bile v to zanimivo pogorje organizirane kar tri odprave. 1964. leta prva - s šestimi udeleženci V letošnjem letu pa smo bili priča kar dveh odprav: 23. januarja je v Južno Ameriko odpotovala osemčlanska hrvatska alpinistična odprava, 15. junija pa ji je sledila še odprava akademskega alpinističnega odseka iz Ljubljane, ki je štela deset članov.
SPITZBERGI: dve odpravi -1964. in 1974. leta - s skupno dvanajst udeleženci.
GROENLAND: sedemčlanska hrvatska alpinistična odprava v počastitev 100-letnice PSH in PSJ.
HOGGAR (Afrika): leta 1974 je osem članov akademskega PD osvojilo šest vrhov in opravilo osem prvenstvenih vzponov.
KILIMANDŽARO - MAWENZI - ATLAS (vzhodna Afrika): odprave, ki jo je organiziralo PD Kranj, se je udeležilo kar 16 alpinistov.
ATLAS: 1970 - sedemčlanska odprava akademskega PD Ljubljana.
Potem sta bili še dve odpravi na ARARAT - leta 1968 in 1970, skupno število udeležencev 11.
LOFOTI - odprava je delovala na območju Kirkefjorda (Norveška), in sicer 1971. leta, udeležencev je bilo sedem.
DEMAVEND - samostojna ženska odprava v Iran leta 1972, s petimi udeleženkami.
Mt.McKINLEY (Aljaska, ZDA): 1974. leta - štirje udeleženci.
In še odprava v EL CAPITAN -Yosemite Valley (ZDA) iz leta 1973, v kateri je sodelovalo pet alpinistov.
Iz preglednice naših odprav je razvidno, da so jugoslovanski alpinisti obiskali že lepo število gora in da imajo tudi veliko izkušenj. K vsemu pa bi morali prišteti še mnoge "žepne" odprave posameznih alpinističnih odsekov, ki so jih organizirali bodisi v južna pogorja naše domovine (Durmitor, Prokletije itd.), ali mini odprave v Centralne Alpe, kjer so prav tako dosegali zavidanja vredne rezultate. Sem spadajo tudi posamezne individualne naveze, ki so s svojimi ekstremnimi vzponi kotirale visoko v mednarodni lestvici alpinističnih dosežkov.

INKO BAJDE

Na vrsti je Everest


PAVLE ŠEGULA, NAČELNIK KOMISIJE ZA ODPRAVE V TUJA GORSTVA PRI PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE, O USPEHU NAŠIH HIMALAJCEV


Jugoslovanski gorniki smo radostni in ponosni ob doslej največjem uspehu naših vrhunskih alpinistov. Nedvomno pa so nekje v skritem kotičku srca ponosni na naše fante tudi sicer najbolj zagrizeni nasprotniki alpinizma. Jugoslavija se je z uspešno osvojitvijo pete najvišje gore na svetu - 8481 metrov visokega Makaluja, zlasti še, ker so ga naši alpinisti dosegli po doslej nedostopni južni steni - popolnoma enakovredno uvrstila med svetovne velesile alpinizma.
In kaj pravi k temu velikemu uspehu Pavle Šegula, načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri planinski zvezi Slovenije - torej vodja organa, ki usmerja naše odprave?
MAKALU JE USPEH CELOTNE ODPRAVE
Pavle šegula je takole pripovedoval:
"Uspeha sem seveda nadvse vesel. Presenečen pa ob njem nisem, ker sem bil tako kot moji tovariši povsem prepričan, da bodo naši fantje tokrat vrh Makaluja dosegli. Le izredna višja sila bi jim lahko preprečila še zadnjo stopnico do zmage. Višja sila pa bi bila hudi plazovi ali skrajno nemogoče vreme - veliko snega; torej objektivne zapreke, ki jih ne bi bilo mogoče premagati. Tudi hud veter bi lahko bil ovira, čeprav bi bila tedaj nevarnost plazov občutno manjša; veter pač sneg pomete. Ker pa je bil letos veter občutno blažji kot leta 1972, je bil vzpon resda ugodnejši, sočasno pa je obstajala zaradi množine snega huda nevarnost plazov.
Naše odprave so druga za drugo boljše in uspešnejše. Morda bi uspela že prva ekspedicija na Makalu, če bi se je udeležilo dvajset alpinistov. Toda takrat vodja odprave ni imel dovolj ljudi, da bi jih razporejal v akcije.
Osvojitev Makaluja je namreč uspeh celotne odprave, ne samo tistih, ki so stopili na vrh. To dobesedno pomeni, da stoji na glavi svojega tovariša, kdor se je povzpel na sam vrh; če pod njim ne bi bilo njegovega soplezalca, tudi ta ne bi dosegel vrha. Makalu je torej uspeh celotne odprave, prav vsakega posameznika!"
VNOVIČ KAVKAZ, PAMIR IN TBISUL - IN NATO EVEREST !
Po besedah načelnika komisije za odprave v tuja gorstva Pavleta šegule bo planinska zveza Slovenije nadaljevala redne vsakoletne stike s sovjetskimi alpinisti. Tako bodo naši alpinisti tudi vnaprej vsako leto prirejali vzpone na Kavkaz ali Pamir. Alpinisti iz planinskega društva Ljubljana-Matica se bodo prihodnje leto odpravili na Trisul, in to po novi smeri - po tri tisoč metrov visoki južni steni; ker jim bodo sedanji "makalujci" pustili v Nepalu opremo, bo odprava na Trisul znatno cenejša. Naši vrhunski plezalci razmišljajo o odpravah v kitajske gore in o vnovični ekspediciji v Ande, dobili so pa tudi vabilo za obisk gora na
daljni Novi Zelandiji.
"Toda sedaj bo naš največji cilj streha sveta - 8882 metrov visoki Mount Everest! Nanj se bodo jugoslovanski alpinisti povzpeli leta 1979 - bodisi skupaj s Kitajci ali brez njih. Na to največjo preizkušnjo se že pripravljamo!" je končal Pavle Šegula.
Poročali smo že, da je nepalsko ministrstvo za zunanje zadeve izdalo dovoljenje, da bodo smeli jugoslovanski alpinisti na streho sveta leta 1979. Za odprave na Mount Everest ali Čomolungmo je namreč tolikšno povpraševanje alpinistov z vsega sveta, da si je treba rezervirati termine za več let vnaprej.
Glede na dosedanje uspehe šestih jugoslovanskih odprav v Himalajo in številnih odprav v druga visoka gorstva smo lahko prepričani, da bo na strehi sveta zaplapolala tudi jugoslovanska zastava. In to bo največja nagrada našim alpinistom za nadčloveške napore, ki jih morajo na takih vzponih premagati!

MILAN CILENŠEK

Še oskrbnik je raztegnil meh
V nedeljo je med zadnjimi zaprla svoja gostoljubna vrata tudi koča na Grohatu pod Raduho.
Od prijaznega in hudomušnega oskrbnika Lipija in žene Jerice, so se prišli poslovit predvsem člani koroških alpinističnih odsekov, bilo pa je tudi nekaj stalnih obiskovalcev od drugod. V soboto zvečer je ob prešernem planinskem razpoloženju raztegnil meh še sam oskrbnik, zraven pa stresal šale kot iz rokava, tako da se je koča tresla od smeha. Svojim varovancem je tokrat "pogledal skozi prste", ko so pozabili na zaključno uro. Harmonika je vriskala globoko v noč.
V nedeljo ob slovesu so se alpinisti priljubljenemu oskrbniškemu paru zahvalili za celoletno skrb in razumevanje ter zaželeli, da poskrbita zanje tudi prihodnje leto.

K. R.
 

eXTReMe Tracker