Gorski vrtovi: V drugem delu zapisa o naših jegličih predstavljam avrikelj, kranjski jeglič, idrijski jeglič, kuštravi jeglič in najmanjši jeglič.
Pri nas raste deset vrst jegličev; kjer rasteta dve vrsti blizu skupaj, se lahko pojavijo tudi križanci. Nekateri od njih rastejo samo v naših krajih, zato jih moramo še posebej varovati.
Lepi jeglič ali avrikelj (Primula auricula)
Komu se niso priljubile te čvrste visokostebelne 'trobentice', ki nam spomladi, v visokogorju pa poleti kot sončeca mežikajo z navpičnih skal (ime tudi mežikelj)? Pri nas so precej pogosti, saj ljubijo apnenčasti kamen, toda zaradi svoje lepote so ogroženi, saj si jih marsikdo zaželi v svojem skalnjaku; zato so jih že zgodaj zavarovali (Štajerska 1915, Slovenija 1922). Rastejo tudi zunaj Alp (npr. pri Škocjanskih jamah in v dolini Kolpe) kot ostanek iz ledene dobe. Krasi jo tudi visokogorske skale nad 2000 metri. Po mesnatih, belo obrobljenih listih, ki po obliki spominjajo na uho (auricula latinsko pomeni uho) in so poprašeni z belim prahom, bomo rastlino zlahka prepoznali tudi takrat, ko ne cveti. Ta jeglič raste tudi drugod po Alpah, Karpatih, Apeninih, redko pa v Dinaridih. Nekateri ga imenujejo ključ svetega Petra. Resnično – ko pred nami vstane skala s šopki živorumenih dišečih cvetov, se nam zdi, da smo v preddverju nebes.
Kranjski jeglič (Primula carniolica)
Lepa vijoličasta cvetica je endemit; raste na omejenem območju Slovenije (na Notranjskem) in nikjer drugje na svetu. Pas, v katerem jo lahko najdemo, je okoli 70 km dolg in 25 km širok. Tudi zaradi tega je zavarovana. Njena rastišča so vključena tudi v omrežje Natura 2000. Podobno kot avrikelj izbira skale, toda le v vlažnih soteskah, visokogorje pa ji ne ustreza. Listi so tanjši, zeleni in svetleči ter bolj podolgovati kot pri avriklju. Zeleni deli nimajo moknatega poprha, belkast je le golt v notranjosti cveta. Veliko jih lahko vidite na stenah Divjega jezera pri Idriji in v soteski Pekel pri Borovnici.
Idrijski ali dražestni jeglič (Primula x venusta) – križanec med lepim in kranjskim jegličem
Ker lepi jeglič ljubi sonce, kranjski pa senco, so križanci zelo redki. A v okolici Idrije se vendarle najdeta obe vrsti ter tako ustvarita možnost, da ju žuželke medsebojno oprašijo in nastanejo križanci. Ti so med seboj zelo raznoliki; nekateri imajo cvet bolj podoben kranjskemu jegliču (morda le golt rumen namesto bel), liste pa belo ‘pomokane’, kot jih ima avrikelj. Nekateri pa imajo liste kot kranjski jeglič, cvet pa rumenkast, včasih umazano rumen ali z rožnatim nadihom. Dražestni jeglič je resnična znamenitost, ki navdaja Idrijčane s ponosom. Zaradi nevarnosti, da bi izumrl, jih ne pokažejo vsakemu prišleku. Seveda je ta absolutni endemit zavarovan.
Kuštravi jeglič (Primula villosa)
Rdečevijoličastocvetna rastlina ima steblo visoko do 15 cm; na njem je več pecljatih cvetov; debeli pritlični listi so v rožici in so celorobi, rob je pogosto valovit. Vsa rastlina je lepljiva, saj je porasla z rdečkastimi žleznimi laski. Je eden redkih jegličev, ki ne mara apnenca, raste pa v skalnih razpokah na območju silikatne kamenine, kot je andezit. Pri nas imamo taka vulkanska tla le na Smrekovškem pogorju. Še tam je le nekaj rastišč. Tu podobne vrste ne rastejo, zato ga je nemogoče zamenjati s kako drugo vijoličastocvetno vrsto. Ker je redek, je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk. Zavarovan pa žal (še) ni. Raste tudi v Pirenejih, Centralnih Alpah in Dinarskem gorovju. Fotografiji sta z vrha Kamen (Komen).
Najmanjši jeglič (Primula minima)
Kot pove ime, je zelo majhen, le cvet je širok kot pri drugih jegličih, do tri centimetre. Steblo je visoko le nekaj centimetrov; majhni zeleni listi so klinasti, na vrhu prisekani in nazobčani. Lila cvetovi (sicer Mala flora Slovenije navaja rdeč venec) so običajno posamični, cvetni listi pa ozki in globoko izrobljeni (imajo globoke zajede), tako da jih že po obliki lahko ločimo od drugih jegličev. Rastišča so na vulkanskih skalah kot pri kuštravem jegliču in ju na vrhu Kamen lahko vidimo skupaj (od tam so moje fotografije obeh vrst). Najmanjši jeglič je prav tako na Rdečem seznamu, ni pa zavarovan, saj ga je precej po drugih gorovjih srednje in vzhodne Evrope do 3000 metrov visoko.
Zanimivosti
Priimek Jeglič ima 273 prebivalcev Slovenije.
Nekateri znani Slovenci s tem priimkom:
- dr. Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937), nadškof;
- Janez Jeglič - Johan (1961–1997), slovenski alpinist in gorski reševalec;
- dr. Peter Jeglič, fizik, IJS;
- dr. med. Goran Jeglič, anasteziolog;
- Žiga Jeglič, hokejist Acroni Jesenice.
...
Če ste spregledali: Jeglič (Primula) – 1. del
Alenka Mihorič
Literatura:
- Skoberne, P., 2007, Zavarovane rastline Slovenije, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.
- Kocjan-Barle, M.&al., 2007 (uredn.): Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Jogan, N., 2001 (uredn.), Gradivo za Atlas flore Slovenije, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.